Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Ljubljani te dni gostuje eden od najboljših baletnikov na svetu Sergej Polunin, ki nase opozarja tako z izjemno nadarjenostjo kot kontroverznostjo. V kar trikrat razprodani Gallusovi dvorani bo skupaj s še dvema soplesalcema izvedel plesni ritual Sacre na partituro Igorja Stravinskega in v koreografski zasnovi japonske plesalke Yuke Oishi. Pred predstavo se je med novinarji razgovoril o gostujočem performansu in svojem odnosu do baleta.
V Ukrajini rojeni Sergej Polunin je po razburkani preteklosti z evropskimi baletnimi hišami na samostojni poti. Njegova misija je, pravi, posodabljanje baletne industrije
V Ljubljani te dni gostuje eden od najboljših baletnikov na svetu Sergej Polunin, ki nase opozarja tako z izjemno nadarjenostjo kot kontroverznostjo. V kar trikrat razprodani Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu bo skupaj s še dvema soplesalcema izvedel plesni ritual Sacre na partituro Igorja Stravinskega in v koreografski zasnovi japonske plesalke Yuke Oishi.
“Pred to predstavo se za Nižinskega nisem pretirano zanimal, zelo slabo sem ga poznal. A ko smo dograjevali koreografijo, sem ga nenadoma začutil, prevevati so me začeli enaki občutki kot njega. Naenkrat me je spreletela krožnost časa, nenavaden občutek tega, kako se lahko naša občutenja prenašajo skozi čas. Spoznanje, kako se nič ne ustavi, me je osrečilo.”
29-letni Polunin, ki se je rodil v Ukrajini, je pri 19. postal najmlajši glavni plesalec v zgodovini britanskega Kraljevega baleta. Zaslovel je tako z izjemnim talentom kot držo urbanega upornika, ki spreminja ustroj baleta. Na neki točki je želel iz baleta celo popolnoma izstopiti. A se je odločil drugače. “Moja misija je spreminjanje baletna industrije. Želim pokazati, kaj vse je mogoče v baletu. Gledanje plesa – to bo morda zvenelo smešno – razsvetljuje ljudi. Več ljudi, kot bo nagovarjal ples, lepši bo svet.” Kot pravi, skuša spremeniti obstoječo baletno industrijo in vzporedno ustvariti novo. To po njegovem pomeni ustvariti konkurenco in boljše življenje za plesalce.
Polunin je globalno zaslovel tudi s pomočjo dokumentarnega filma Baletni plesalec, Sergej Polunin režiserja Stevena Cantorja. To ga je še učvrstilo v prepričanju, da je balet lahko umetnost, ki nagovarja posameznika 21. stoletja.
“Ples lahko na ljudi vpliva, ne da bi jih užalil, ne da bi jim bilo treba kaj razlagati. Samo priti morajo na predstavo in ga začutiti. Gre za to, kaj čutiš, in ne za to, kaj veš ali kaj ti nastopajoči skušajo dopovedati. In ko sprejmete videno, se bo nekaj v vas spremenilo. To je ta moč plesa.”
Polunin je sicer znan tudi kot zagovornik Vladimirja Putina, to je celo jasno nakazal s posebnim tatujem, ki ga nosi. Na novinarsko vprašanje, zakaj tolikšna podpora kontroverznemu politiku, se je izgovoril predvsem na svojo intuicijo. “Občutek imam, da je dobra oseba, ki skuša doseči nekaj dobrega.”
V Ljubljani te dni gostuje eden od najboljših baletnikov na svetu Sergej Polunin, ki nase opozarja tako z izjemno nadarjenostjo kot kontroverznostjo. V kar trikrat razprodani Gallusovi dvorani bo skupaj s še dvema soplesalcema izvedel plesni ritual Sacre na partituro Igorja Stravinskega in v koreografski zasnovi japonske plesalke Yuke Oishi. Pred predstavo se je med novinarji razgovoril o gostujočem performansu in svojem odnosu do baleta.
V Ukrajini rojeni Sergej Polunin je po razburkani preteklosti z evropskimi baletnimi hišami na samostojni poti. Njegova misija je, pravi, posodabljanje baletne industrije
V Ljubljani te dni gostuje eden od najboljših baletnikov na svetu Sergej Polunin, ki nase opozarja tako z izjemno nadarjenostjo kot kontroverznostjo. V kar trikrat razprodani Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu bo skupaj s še dvema soplesalcema izvedel plesni ritual Sacre na partituro Igorja Stravinskega in v koreografski zasnovi japonske plesalke Yuke Oishi.
“Pred to predstavo se za Nižinskega nisem pretirano zanimal, zelo slabo sem ga poznal. A ko smo dograjevali koreografijo, sem ga nenadoma začutil, prevevati so me začeli enaki občutki kot njega. Naenkrat me je spreletela krožnost časa, nenavaden občutek tega, kako se lahko naša občutenja prenašajo skozi čas. Spoznanje, kako se nič ne ustavi, me je osrečilo.”
29-letni Polunin, ki se je rodil v Ukrajini, je pri 19. postal najmlajši glavni plesalec v zgodovini britanskega Kraljevega baleta. Zaslovel je tako z izjemnim talentom kot držo urbanega upornika, ki spreminja ustroj baleta. Na neki točki je želel iz baleta celo popolnoma izstopiti. A se je odločil drugače. “Moja misija je spreminjanje baletna industrije. Želim pokazati, kaj vse je mogoče v baletu. Gledanje plesa – to bo morda zvenelo smešno – razsvetljuje ljudi. Več ljudi, kot bo nagovarjal ples, lepši bo svet.” Kot pravi, skuša spremeniti obstoječo baletno industrijo in vzporedno ustvariti novo. To po njegovem pomeni ustvariti konkurenco in boljše življenje za plesalce.
Polunin je globalno zaslovel tudi s pomočjo dokumentarnega filma Baletni plesalec, Sergej Polunin režiserja Stevena Cantorja. To ga je še učvrstilo v prepričanju, da je balet lahko umetnost, ki nagovarja posameznika 21. stoletja.
“Ples lahko na ljudi vpliva, ne da bi jih užalil, ne da bi jim bilo treba kaj razlagati. Samo priti morajo na predstavo in ga začutiti. Gre za to, kaj čutiš, in ne za to, kaj veš ali kaj ti nastopajoči skušajo dopovedati. In ko sprejmete videno, se bo nekaj v vas spremenilo. To je ta moč plesa.”
Polunin je sicer znan tudi kot zagovornik Vladimirja Putina, to je celo jasno nakazal s posebnim tatujem, ki ga nosi. Na novinarsko vprašanje, zakaj tolikšna podpora kontroverznemu politiku, se je izgovoril predvsem na svojo intuicijo. “Občutek imam, da je dobra oseba, ki skuša doseči nekaj dobrega.”
Jernej Sobočan je na zaslišanje povabil domači ekstravagantni »boy-bend« Matter. Mineva namreč leto dni od izdaje njihovega prvenca Amphibios, za katerega lahko danes mirno rečemo, da je precej stresel sceno. Jo tudi polariziral, saj Matter ne dopuščajo ravnodušnosti. Kamniški hip-hop/trap trio je prvo svečko »upihnil« z izdajo novega singla Sinovi moje madre. S tem trojica dokazuje, da ne misli spati na lovorikah. In da ne gre za muho enodnevnico.
Lani sta igrala na Coachelli, letos pa smo ju na Tednu mladih lahko prvič slišali tudi v Sloveniji! Norveški elektronski dvojec Lemaitre, ki trenutno ustvarja v Los Angelesu, svojo glasbo opisuje kot veselo in nalezljivo plesno glasbo s težkimi beati, ki jo navdihujejo vplivi skupin Daft Punk, Justice in The Chemical Brothers.
V Noticah predstavljamo nov singel Kevina Koradina. Nekdanjega člana skupin Tide in Gora, ki se podaja v kantavtorske vode.
V evrovizijskem Kijevu najbolj izstopa neevrovizijski Portugalec, ki velja za favorita. Stavnice najvišja mesta pripisujejo še Italiji in Bolgariji. Evrovizijo v Kijevu spremlja Maruša Kerec.
V času nekdanje države je za središče tekstilne industrije veljal Maribor. Prve tekstilne tovarne so postavili leta 1922, med prvo in drugo svetovno vojno pa je ta industrija predstavljala skoraj polovico kapacitet v Sloveniji. Po drugi svetovni vojni so iz manjših tovarn nastali tekstilni giganti, ki so dajali kruh več 1000 delavkam in delavcem. Predeli mesta Melje, Pobrežje in Tabor so desetletja živeli z delavskim utripom, ki je danes le še spomin. Tega so z razstavo Jugoslovanski Manchester obudili v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Ker pa je spominov in fotografij veliko, so ob tej v Fotografskem muzeju pripravili še spremljevalno razstavo, Delavci mariborskih tekstilnih tovarn ob strojih.
Beluši ali šparglji? Kot piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika gre za sopomenki, špargelj je knjižna pogovorna beseda, beluš pa slovenski knjižni izraz. Kitajci, Perzijci in Egipčani so jih jedli že nekaj sto let pred našim štetjem. Omenjal jih je Hipokrat, prav tako Valentin Vodnik v Kuharskih bukvah. Tudi v dobri kuharici z začetka 20. stoletja najdemo recepte za šparglje tako in drugače. Od nekdaj so veljali za afrodiziak, najbrž zaradi svojega videza, precej mlajši pa so zapisi o vonju urina.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se vrti povratniški album newyorškega benda Boss Hog, ki ga navigirata Jon Spencer in njegova soproga Cristina Martinez, ter nova plošča švicarskega tandema Blind Butcher. V tretjem delu opozarjamo na bližnji koncert tria Xiu Xiu in vrtimo njihov aktualni album Forget. Pri nas je že nastopila Margaret Chardiet, ki deluje pod imenom Pharmakon in je nedavno objavila svež album Contact. Proti koncu še demonična Diamanda Galas, po devetih letih premora je sedaj objavila dva albuma sočasno.
V začetku sedemdesetih let so krajani na Bizeljskem sami začeli graditi vodovod in ga z leti, glede na potrebe, tudi širili, tako da je danes na lokalno omrežje priključenih že okoli tisoč uporabnikov. Vodovod je do nedavnega upravljala Krajevna skupnost, ki se je izkazala kot dober upravljalec. Zdaj pa je omrežje zadišalo občini, ki si ga je kljub nasprotovanju krajanov – lastnikov enostavno prilastila.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
Neveljaven email naslov