Ameriški kantavtor Raul Midón se je rodil v ruralni vasici v ameriški zvezni državi Nova Mehika, kmalu po rojstvu pa oslepel. Vizualna kultura ga tako ne gane, pravi, da Mozart in Beethoven nista potrebovala videospotov, njuno glasbo se posluša. Ustvarjalec posluša svet, uglasbil je svoje otroške sanje, najraje pa zapoje v španščini. Ta je bolj ekspresivna od angleščine, pripoveduje, da lahko z manj besedami v tem jeziku poveš veliko več. Raul Midon je bil sprva studijski in koncertni glasbenik za Shakiro, Jose Feliciana, Julia Iglesiasa in druge, pozneje je kot samostojni ustvarjalec sodeloval z Richardom Bono, Steviejem Wonderjem, Herbiejem Hancockom in drugimi. Dvakrat je bil nominiran za prestižno glasbeno nagrado Grammy, med največje dosežke pa si šteje, da je svoboden ustvarjalec. Intervju je v izvirniku, vabljeni k poslušanju in branju na naši spletni strani.

Ameriški kantavtor Raul Midón z glasom oponaša trobento, sočasno z eno roko ubira strune kitare, z drugo udarja ritem po bongih. Ko zapoje, poslušalec onemi. Od rojstva je slep, zato glasbo posluša

Ameriški kantavtor Raul Midón se je rodil v ruralni vasici v ameriški zvezni državi Nova Mehika, kmalu po rojstvu pa je oslepel. Vizualna kultura ga tako ne gane, pravi, da Mozart in Beethoven nista potrebovala videospotov, njuno glasbo se posluša. Ustvarjalec posluša svet, uglasbil je svoje otroške sanje, najraje pa zapoje v španščini. Ta je bolj ekspresivna od angleščine, pripoveduje, da lahko z manj besedami v tem jeziku poveš veliko več. Raul Midón je bil sprva studijski in koncertni glasbenik za Shakiro, Joseja Feliciana, Julia Iglesiasa in druge, pozneje je kot samostojni ustvarjalec sodeloval z Richardom Bono, Steviejem Wonderjem, Herbiejem Hancockom in drugimi. Dvakrat je bil nominiran za prestižno glasbeno nagrado Grammy, med največje dosežke pa si šteje, da je svoboden ustvarjalec. Intervju je v izvirniku, vabljeni k poslušanju in branju! 

Dober dan, sem Raul Midón in poslušate Val 202!

Raul Midón, ste tudi radioamater, tam se podpisujete z Morsejevo abecedo.

Ja, Morsejevo abecedo sem moral usvojiti, ko sem delal licenco za radioamaterja. To je umirajoča spretnost, znanje, ki je bilo včasih zahtevano za kapitana ladje, če si šel v mornarico in podobno.

Veliko se je spremenilo s prihodom interneta. Poslušala sem intervju, v katerem ste dejali, da je internet spremenil vse, zlasti študij. Ta je bil za vas veliko bolj zahteven, kar se tiče dostopa do študijske literature.

Oh! Če bi imel na fakulteti dostop do tehnologije, do katere ga imamo danes, bi bilo vse neskončno bolj preprosto. Za slepo osebo je bil obisk knjižnice včasih zelo naporen, nekdo ti je moral pomagati iskati gradivo. Zdaj greš na internet, kjer je večina stvari takoj dostopnih in jih lahko bereš kar prek spleta.

Podobno velja za učenje glasbe prek spleta, veliko glasbenikov je youtubovskih samoukov. Vi te možnosti niste imeli.

Sam sem zelo skeptičen do učenja glasbe prek Youtuba. Mislim, da se sicer lahko priučiš nekaterih stvari, a sem prepričan, da ne bo video nikoli nadomestil inštrukcij na štiri oči. Če želiš postati vrhunski glasbenik, mojster, rabiš inštrukcije z drugo osebo, Youtube video tega ne more nadomestiti.

Kdo so bili vaši mentorji? Oče?

Vsekakor moj oče, imel sem tudi številne učitelje, od šestega leta naprej in vse do študijskih časov. Zelo so mi pomagali.

Kaj pa vaši glasbeni kolegi? Sodelovali ste s Shakiro, Josejem Felicianom, Juliem Iglesiasom, Steviejem Wonderjem in drugimi. Začeli pa ste kot studijski glasbenik.  

Začel sem v barih in restavracijah, šele nato sem postal studijski glasbenik. Kar je odlično, saj ne potuješ, temveč se zapreš v studio in snemaš tuje plošče. To je tudi plačano veliko bolje kot igranje v klubih.

Ste se veliko naučili ob delu na tujih ploščah?

Absolutno, ogromno. Najprej sem se naučil, kako deluje studio. Močno se razlikuje od igranja v živo, saj delo temelji na podrobnostih. Ljudje, ki niso vajeni studijskega zvoka, si na ušesa poveznejo slušalke in naenkrat slišijo vsako podrobnost, vsak zvok. To je strašljivo! Slišiš drobceni zvok prstov, svoje lastno dihanje in glas. Zahteva torej posebne spretnosti.

Katero sodelovanje je bilo najbolj plodno? Oziroma sodelovanje s katerim glasbenikom vam je najbolj ostalo v spominu?

Vsekakor je bilo sodelovanje s Herbiejem Hancockom zame zelo pomembno, sodelovala sva na njegovi plošči Possibilities. Tudi delo s Steviejem Wonderjem je bilo izredno, ko je z mano zapel skladbo Expressions of Love. Ah, veliko jih je. Zelo sem bil navdušen, ko sem sodeloval z Dianne Reeves, snemal sem na svojem domu, prišla je in odpela …

Dianne Reeves je vaša najljubša pevka, kajne?

Vsekakor. Ona je ena najboljših pevk na svetu.

Raul Midón, tudi sami ste izjemen vokalist in imitator. Oponašate trobento, čemur pa ne moremo reči “scat singing” oziroma improvizirano petje … Po čem se razlikuje?

Improvizirano petje je termin, ki ga ne uporabljam, ker običajno vključuje veliko zlogov *poje*. Sam na nek način počnem tudi to, a raje improviziram na nivoju instrumentalistov. V preteklosti je bilo improvizirano petje na srednjem nivoju, standardi niso bili ravno visoki. Morda se je to spremenilo tudi, ko sem posnel viralni video, v katerem pojem Giant Steps v vseh tonovskih načinih. Improviziral sem. To je torej nekaj, kar je za vokaliste skoraj nemogoče. Se pa vsi dobri oziroma odlični instrumentalisti v nekem trenutku naučijo zaigrati skladbo Giant Steps. Sam sem si torej zastavil izziv, kako improvizirati to skladbo. Ne, kako posnemati solo, temveč v tistem trenutku improvizirati, spontano zapeti.

Vaš obraz se pri improvizaciji popolnoma spremeni. Ko ste odpeli lestvico, ste imeli drugačen izraz. Kako se počutite, ko improvizirate na koncertu?

*smeh* Ko je dobro, je to najboljši občutek na svetu. Nastop usmerja transcendentnost trenutka. Če ti uspeta dva, trije dobri trenutki na koncert, si dosegel vse!

Prej ste pripovedovali o radiu, do njega gojite posebne občutke. Kot otrok ste poslušali radio in v veliko skladbah opisujete te trenutke iz otroštva, med drugim tudi svoje sanje, kako v njih bežite, tečete.

Ja, radio je bil zaradi več razlogov izredno pomemben del mojega življenja. Živeli smo v zelo ruralnem predelu Nove Mehike, nismo mogli kar skočiti v avto in se odpeljati v klub, kot tisti, ki so živeli v New Yorku ali Los Angelesu. Radio je omogočal dostop do glasbe. Potem je tukaj še moja fascinacija z radijsko tehnologijo. Ponoči, ko je bila atmosfera ravno pravšnja, si lahko ujel signal iz oddaljenih krajev. Ne nujno le ponoči, včasih si lahko ujel zvok z drugega konca sveta. To je povezano z ionosfero. Skratka, kot petletni otrok sem dobil kratkovalovni radijski sprejemnik in ga poslušal.  

Se spomnite kakšne melodije ali izvajalcev? Verjetno je veliko nostalgije …

Seveda! Oye Coma Va je bila uspešnica v času mojega odraščanja. Spomnim se tudi melodij kratkovalovnih radijev. Vsaka zvezna država je imela svojo melodijo, verjetno so bile nacionalne himne. Samo slišal sem to melodijo in prepoznal državo!

Raul Midón, pojete tudi v španščini. Je bolj ekspresivna od angleščine?

Veliko bolj. Je bolj poetična, z manj besedami poveš več. Španščina se razlikuje tudi v vokalih, je bolj odprta.

In tudi ritem, kajne? Sami kombinirate prvine jazza, flamenka …

Ja. Jazz, flamenko, salso, afrokubanske ritme, tango in tako dalje.

Igrate tudi številne instrumente; od bonga do banja. Kako ste se naučili vseh teh inštrumentov, gre verjetno prav za številne glasbene vplive, s katerimi ste odraščali.  

V veliko primerih igram te inštrumente tako dobro, da lahko počnem, kar hočem. Nimam se za mojstra banja, a ga igram. Ko sem igral s Shakiro, sem igral mandolino. Ne, ker bi bil vrhunski, a sem želel nastopati v njeni zasedbi. Skratka, priložnostno igram marsikaj.

Če se vrneva k španščini, izmislili ste si zanimivo besedo tembererana in jo uglasbili. Pravzaprav gre za vaše otroške sanje, ki ste jih opisali z zvokom, z besedilom.

Temebererana … Kot otrok sem sanjal zelo žive sanje. Opisal sem jih svojemu očetu, ki se je zanje zelo zanimal, tudi zato sem si jih tako zapomnil. Tembererana je izmišljena dežela in je hkrati ime njenih prebivalcev. V resnici je oddaljena energija. Ti prebivalci so imeli svojo energijo: nekateri so bili dobri, drugi slabi. Kot v vsaki otroški pravljici. Skladbo sem posnel. Res je izvrstna, posneti so inštrumenti argentinske tradicionalne glasbe, namesto bobnov in bas kitare so bongi …

To je torej carnavalito?

Tako je! Ritmično je to carnavalito.

Raul Midón, živimo v vizualni družbi. Kako vi dojemate to vizualnost v glasbi?

Ah … To je trn v moji peti. Ustvarjanje videoglasbe … Razumem, da je to del današnje družbe, da tako konzumiramo in celo poslušamo glasbo, a s tem nisem pomirjen. Ne razumem, zakaj rabi glasba film, posnetek. Mozart ne rabi videa, Beethoven ne rabi videa. Poslušaš ju! Zakaj rabimo video material z glasbo?

A vendar imate Instagram profil!

Vem. V tem sodelujem, a precej zadržano.

Objavljate celo fotografije svoje mačke Noodles.

Res je. No, to počnejo drugi. Nekako sodelujem, a … Ah. Vsakič, ko snemamo videospot, bleh. Nekateri ljudje v tem uživajo, sam pač to počnem, ker mi tako narekujejo. Nekateri se s tem izražajo, zame je to del glasbenega posla. Rad imam glasbo, ne pa videospotov.

Raul Midón, sama vas dojemam kot odličnega tekstopisca, pripovedovalca zgodb. Bob Dylan je za to prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Vem, da to ni najnovejša novica, a vendar, kaj si mislite o tej nagradi?

Verjetno si jo je zaslužil. Je izredno nadarjen in mislim, da je vplival na vsakega tekstopisca, ki ga poznam. Sam pisanje besedil jemljem zelo resno. Pisanje glasbe je veliko bolj enostavno od pisanja besedil. Tudi zato veliko berem. Če želim pisati, moram brati.

Kaj berete? Klasike?

Vse živo. Tudi klasike! Sem velik oboževalec Nabokova. Berem tudi trilerje … Včeraj sem ravno prebral Carlosa Castanedo, z njim se zlahka povežem. Gre za energijo, točno to je Tembererana, nagovarja me na poseben način.

Raul Midón, se imate za poeta, glasbenika ali je to dvoje neločljivo?

Ne vem, ali sem napisal dovolj, da bi si rekel poet. Morda … Mislim, da bi moral napisati več, da bi se lahko oklical za poeta. Skušam pa pisati vsak dan. Pišem dnevnik, zapisujem ideje, če so še tako neumne. Enako velja za skladbe. Od desetih, ki jih napišem, so tri res dobre, dve imata potencial, nekatere pa … Ne funkcionirajo. Gre torej za proces, za nekaj, kar moraš početi. Se pa zgodi tudi, da neka skladba ne funkcionira, ko jo poslušaš pozneje, pa ti je res všeč!

Pred mesecem dni ste imeli rojstni dan.

Da, star sem bil 53 let.

Ko se ozrete nazaj, obžalujete kaj, kar ste storili oziroma česar niste?

Zelo malo stvari obžalujem. Vesel sem, da sem si lahko ustvaril življenje, v katerem delam zase, v katerem sem svoboden. Nihče mi ne narekuje, katere skladbe moram igrati, kaj moram posneti ali zapeti. To je bolj pomembno kot slava ali denar. Obžalujem morda, da nisem šel na Kitajsko, ko sem imel priložnost. Sicer pa … Ne. Počel sem, kar sem želel, počnem, kar si želim.

V glasbenem smislu: ste si česa zelo želeli, pa vam (še) ni uspelo?

Ja … Želel bi si delati s Princem ali z Milesom Davisom.

S kom, ki še živi?

Mogoče Chick Corea. Sodeloval sem s številnimi glasbeniki, s katerimi sem si želel sodelovati, gotovo pa je še kdo, ki se ga zdaj ne spomnim.

Raul Midón, bi mi za konec odigrali lestvico, improvizirano trobento?

*improvizirana trobenta z vokalom* Odpel sem vam tri oziroma štiri lestvice!