Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zveza majhnih in srednje velikih mest si po vsem svetu prizadeva vzpostaviti boljša življenjska okolja za nove generacije
Zveza majhnih in srednje velikih mest si po vsem svetu prizadeva vzpostaviti boljša življenjska okolja za nove generacije
Počasna mesta seveda niso tista mesta, kjer bi bila hitrost vožnje omejena na denimo 30 km/h ali ki bi živela v preteklosti – ravno nasprotno, gre za mesta, ki se z upoštevanjem določenih načel skušajo premakniti v drugačno prihodnost. Upirajo se hitremu tempu življenja in standardizaciji razvojnega modela v svetu, ne verjamejo torej, da v prihodnost vodi samo ena hitra pot. Večinoma gre za manjša in srednje velika mesta, ki imajo do 50.000 prebivalcev, šele v zadnjem času svoja načela širijo tudi v večjih mestih, predvsem na Kitajskem.
“Naše osnovno vodilo so vzdržnejša in krožna gospodarstva, socialna vključenost in odgovornost, aktivna družba. Iščemo pozitivno počasnost. Živimo v hitri turbo dobi, a ta turbo doba ni trajnostna. Ne more trajati večno, omejena je, saj je naš planet omejen.” – Pier Giorgio Oliveti, generalni sekretar zveze Cittaslow
Mednarodna zveza počasnih mest si prizadeva za boljša življenjska okolja prek uvajanja mnogih reform, povezanih z energijo, prometom in trajnostnim razvojem, hkrati pa v to enačbo vključuje tudi lokalno kulturo in dediščino.
“Imamo seznam projektov, na katerem je osem širših področij, denimo o novem zelenem kmetijstvu, socialni vključenosti, infrastrukturi, energiji, prometu, pa tudi o šolstvu. Vsako mesto, ki želi postati član združenja, mora spoštovati 72 osnovnih točk. To je nekako tako, kot da bi mesto vzeli v šolo. Gre za socialen, gospodarski in kakovostni projekt.” – Pier Giorgio Oliveti
V Sloveniji počasnega mesta še nimamo. “Žal nam je, da se v Sloveniji še nobeno mesto ni pridružilo združenju, saj vemo, da smo si kulturno zelo blizu, navsezadnje smo sosedi. Globoka kultura in duh slovenskih mest je popolnoma primerna za počasna mesta. A na koncu je to odvisno od vsakega župana in skupnosti,” poudarja Oliveti.
O urejanju življenjskih okolij in delovanju mest smo razmišljali tudi v seriji Frekvence X Mesta prihodnosti.
Zveza majhnih in srednje velikih mest si po vsem svetu prizadeva vzpostaviti boljša življenjska okolja za nove generacije
Zveza majhnih in srednje velikih mest si po vsem svetu prizadeva vzpostaviti boljša življenjska okolja za nove generacije
Počasna mesta seveda niso tista mesta, kjer bi bila hitrost vožnje omejena na denimo 30 km/h ali ki bi živela v preteklosti – ravno nasprotno, gre za mesta, ki se z upoštevanjem določenih načel skušajo premakniti v drugačno prihodnost. Upirajo se hitremu tempu življenja in standardizaciji razvojnega modela v svetu, ne verjamejo torej, da v prihodnost vodi samo ena hitra pot. Večinoma gre za manjša in srednje velika mesta, ki imajo do 50.000 prebivalcev, šele v zadnjem času svoja načela širijo tudi v večjih mestih, predvsem na Kitajskem.
“Naše osnovno vodilo so vzdržnejša in krožna gospodarstva, socialna vključenost in odgovornost, aktivna družba. Iščemo pozitivno počasnost. Živimo v hitri turbo dobi, a ta turbo doba ni trajnostna. Ne more trajati večno, omejena je, saj je naš planet omejen.” – Pier Giorgio Oliveti, generalni sekretar zveze Cittaslow
Mednarodna zveza počasnih mest si prizadeva za boljša življenjska okolja prek uvajanja mnogih reform, povezanih z energijo, prometom in trajnostnim razvojem, hkrati pa v to enačbo vključuje tudi lokalno kulturo in dediščino.
“Imamo seznam projektov, na katerem je osem širših področij, denimo o novem zelenem kmetijstvu, socialni vključenosti, infrastrukturi, energiji, prometu, pa tudi o šolstvu. Vsako mesto, ki želi postati član združenja, mora spoštovati 72 osnovnih točk. To je nekako tako, kot da bi mesto vzeli v šolo. Gre za socialen, gospodarski in kakovostni projekt.” – Pier Giorgio Oliveti
V Sloveniji počasnega mesta še nimamo. “Žal nam je, da se v Sloveniji še nobeno mesto ni pridružilo združenju, saj vemo, da smo si kulturno zelo blizu, navsezadnje smo sosedi. Globoka kultura in duh slovenskih mest je popolnoma primerna za počasna mesta. A na koncu je to odvisno od vsakega župana in skupnosti,” poudarja Oliveti.
O urejanju življenjskih okolij in delovanju mest smo razmišljali tudi v seriji Frekvence X Mesta prihodnosti.
Ne zgodi se pogosto, da bi se imena slovenskih znanstvenikov zasvetila v kateri izmed prestižnih revij družine Nature, a pred približno mesecem dni se je.
O največji nagradi, ki so jo slovenski arhitekti kadarkoli doslej dosegli v svetu.
Škandal pri umetnostnem drsanju, ki ga je s prve roke spremljala Slovenka, Tjaša Andree Prosenc.
V Vancouvru je eden od letošnjih slovenskih upov za olimpijsko medaljo nastopal še za drugo državo, svojo domovino. Govorimo seveda o Jakovu Faku, ki pa je bil že pred prejšnjimi igrami na nek način član slovenske reprezentance. Z njo je ves čas treniral in bil deležen polne podpore tudi ob tem, ko je v šprintu Klemenu Bauerju odnesel bronasto medaljo.
Jazz glasbenik Igor Matković o svojem ustvarjanju in pomanjkanju institucionalne ureditve področja organizacije in promocije glasbenikov
Norvežan je na treh nastopih v Albertvillu, Lillehammerju in Naganu zbral 12 medalj, od tega osem zlatih.
S 15 zmagami v svetovnem pokalu in dvema kristalnima globusoma še vedno najboljši slovenski skakalec vseh časov. V letih 1997 in 1998 je bil v šampionski formi, a v Naganu ni prišel do olimpijskega odličja. Na svoj, oziroma bolje rečeno moštveni olimpijski trenutek je moral počakati še štiri leta in se po kriznih sezonah z reprezentanti v Salt Lake Cityu veselil brona.
Legendarni Bojan Križaj je bil najbližje olimpijski medalji v Lake Placidu leta 1980. V veleslalomu je medaljo zgrešil za dve stotinki, v slalomu pa je v čudnih okoliščinah odstopil.
Slovenski smučarski tekači imajo dolgo zgodovino nastopanja na zimskih olimpijskih igrah. Najbolj pa izstopa seveda bronasta medalja Petre Majdič v Vancouvru leta 2009, ki je imela skoraj tragično predigro ...
Neveljaven email naslov