Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako je v določenih primerih eden izmed sedmih smrtnih grehov v krščanstvu postal vrlina in pot do uspeha
Z raziskovanjem in preizpraševanjem pohlepa se človek ukvarja zelo dolgo. Kaj nekatere žene k večnemu prisvajanju moči ali materialnih dobrin ne da bi se pri tem ozirali na druge in pri tem ne izbirajo sredstev? Kdaj je smrtni greh v krščanstvu postal vrlina sodobnega časa in kaj to pomeni za družbo, v kateri živimo?
Razmišljajo: duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
“Človek grabi, hoče imeti veliko. To je znak duhovne in čustvene praznine. V tem se pohlep ni spremenil, se pa je v dojemanju ljudi. Zanimivo je kako je protestanska miselnost po letu 1990 prišla v slovensko katolištvo. Tako je Mohorjeva družba izdala knjigo ‘Moč pozitivnega mišljenja’ protestantskega pridigarja, ki je v New Yorku pridigal staršem od Trumpa,” pravi Branko Cestnik.
“Vedno sem v neki smešni situaciji. Kot podeželski župnik sem primerljiv najnižjemu plačnemu razredu in vedno se moram zagovarjati zaradi pohlepa cerkve. V mariborski aferi je prvi krivec bila poslovna naivnost, drugi krivec pa pohlep, predvsem institucije.” – Branko Cestnik
Opazovalec slovenske družbe, pisatelj, kolumnist in doktor znanosti Miha Mazzini pravi, da slovenstvo temelji na zavisti: “To je čustev, ki regulira, kako se ljudje obnašamo drug do drugega. Pohlep in zavist sta zelo povezana. Slovenija je dežela z največ traktorji na prebivalca, samooskrbni pa smo približno 50%. Kar pomeni, da traktorji niso kupljeni za pridelke, ampak zaradi sosedov. Pohlep človeka obrne kot rokavico. Ves čas opreza okoli, navznoter pa je prazen.”
“Pohlep je namenjen temu, da si zagotovite osnovne potrebe: hrano, prebivališče, itd. Vse naprej je smrtni greh.” – Miha Mazzini
Vse tri največje monoteistične religije izhajajo iz puščave opozarja Cestnik: “Puščavski človek je hrepenel po oazi. Znotraj tega se je rodila teorija blagoslova. Če si prišel do oaze in imaš nekaj za pokazat, si blagoslovljen od Boga. Do neke točke je ta potreba po preživetju dobra, potem pa pridemo do neke točke, ko začne materialna dobrina nadomeščati duhovno dobrino.”
“Pomembna je razlika med biti in imeti. Če je nekdo ambiciozen in za to trdo dela ter postane npr. uspešen pianist, je povsem drugače, kot pa nekdo, ki govori, da je nekaj več, ker nekaj ima, to pa je čisti pohlep.” – Miha Mazzini
Gledališka režiserka Ivana Djilas opozarja, da je velik problem pri dešifriranju pohlepa, da mislimo, da je pohlep zgolj pri drugih ter da ga definiramo kot to, da nekdo veliko ima: “Že naše navadno življenje v Sloveniji je veliko več, kot pa imajo ljudje drugod po svetu.”
“Imamo resne težave s tem kdo nam določa kaj potrebujemo. A smo zmožni zraven vseh drežljajev, ki so okrog nas, še zdravo presojati, kaj zares potrebujemo? Naše hiše in urniki so prenatrpani. Vsi pokamo po šivih in si očitno želimo nekaj več, kot fizično zmoremo.” – Ivana Djilas
Pesnik Ahmed Burić dodaja: “Užitek je mogoče zadnja postaja pred tem, ko se razkrije, ali je to pohlep ali ni. Ampak zmeren užitek še ni pohlep.”
Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako je v določenih primerih eden izmed sedmih smrtnih grehov v krščanstvu postal vrlina in pot do uspeha
Z raziskovanjem in preizpraševanjem pohlepa se človek ukvarja zelo dolgo. Kaj nekatere žene k večnemu prisvajanju moči ali materialnih dobrin ne da bi se pri tem ozirali na druge in pri tem ne izbirajo sredstev? Kdaj je smrtni greh v krščanstvu postal vrlina sodobnega časa in kaj to pomeni za družbo, v kateri živimo?
Razmišljajo: duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
“Človek grabi, hoče imeti veliko. To je znak duhovne in čustvene praznine. V tem se pohlep ni spremenil, se pa je v dojemanju ljudi. Zanimivo je kako je protestanska miselnost po letu 1990 prišla v slovensko katolištvo. Tako je Mohorjeva družba izdala knjigo ‘Moč pozitivnega mišljenja’ protestantskega pridigarja, ki je v New Yorku pridigal staršem od Trumpa,” pravi Branko Cestnik.
“Vedno sem v neki smešni situaciji. Kot podeželski župnik sem primerljiv najnižjemu plačnemu razredu in vedno se moram zagovarjati zaradi pohlepa cerkve. V mariborski aferi je prvi krivec bila poslovna naivnost, drugi krivec pa pohlep, predvsem institucije.” – Branko Cestnik
Opazovalec slovenske družbe, pisatelj, kolumnist in doktor znanosti Miha Mazzini pravi, da slovenstvo temelji na zavisti: “To je čustev, ki regulira, kako se ljudje obnašamo drug do drugega. Pohlep in zavist sta zelo povezana. Slovenija je dežela z največ traktorji na prebivalca, samooskrbni pa smo približno 50%. Kar pomeni, da traktorji niso kupljeni za pridelke, ampak zaradi sosedov. Pohlep človeka obrne kot rokavico. Ves čas opreza okoli, navznoter pa je prazen.”
“Pohlep je namenjen temu, da si zagotovite osnovne potrebe: hrano, prebivališče, itd. Vse naprej je smrtni greh.” – Miha Mazzini
Vse tri največje monoteistične religije izhajajo iz puščave opozarja Cestnik: “Puščavski človek je hrepenel po oazi. Znotraj tega se je rodila teorija blagoslova. Če si prišel do oaze in imaš nekaj za pokazat, si blagoslovljen od Boga. Do neke točke je ta potreba po preživetju dobra, potem pa pridemo do neke točke, ko začne materialna dobrina nadomeščati duhovno dobrino.”
“Pomembna je razlika med biti in imeti. Če je nekdo ambiciozen in za to trdo dela ter postane npr. uspešen pianist, je povsem drugače, kot pa nekdo, ki govori, da je nekaj več, ker nekaj ima, to pa je čisti pohlep.” – Miha Mazzini
Gledališka režiserka Ivana Djilas opozarja, da je velik problem pri dešifriranju pohlepa, da mislimo, da je pohlep zgolj pri drugih ter da ga definiramo kot to, da nekdo veliko ima: “Že naše navadno življenje v Sloveniji je veliko več, kot pa imajo ljudje drugod po svetu.”
“Imamo resne težave s tem kdo nam določa kaj potrebujemo. A smo zmožni zraven vseh drežljajev, ki so okrog nas, še zdravo presojati, kaj zares potrebujemo? Naše hiše in urniki so prenatrpani. Vsi pokamo po šivih in si očitno želimo nekaj več, kot fizično zmoremo.” – Ivana Djilas
Pesnik Ahmed Burić dodaja: “Užitek je mogoče zadnja postaja pred tem, ko se razkrije, ali je to pohlep ali ni. Ampak zmeren užitek še ni pohlep.”
Številne študije kažejo, da globalno segrevanje poleg neposrednega vpliva na planet Zemlja vpliva tudi na vedenje ljudi, saj naj bi bili ti ob višjih temperaturah bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju. Poljudno-znanstveni dokumentarni filmi so gledalcem zanimivi, a nebiologom velikokrat nerazumljivi. Biolog Edo Džafić se je nad njimi zaradi BBC-ove serije Sinji planet navdušil že kot otrok.
Od začetka epidemije se je čas, ki ga preživimo na pametnih napravah in ob različnih zaslonih, skokovito dvignil. Delo od doma, šolanje na daljavo, druženje preko zaslonov. Prezgodnja in čezmerna uporaba zaslonov pa ima lahko še posebej škodljive učinke na otrokov razvoj in zdravje. V Sloveniji pediatri namreč že opažajo posledice pretirane uporabe zaslonov pri otrocih. Tudi zato so pri Zdravniški zbornici Slovenije pripravili enotne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
Benjamin Džinić - Ghet svoj glasbeni svet gradi že dve desetletji in je eden izmed boljših ustvarjalec beatov na domačih tleh. A kot poudarja, je v prvi vrsti raper. Domača scena ga pozna po nonšalantnem, uličarskem flowu ter osebnoizpovednih, družbenokritičnih, predvsem pa nepredvidljivih besedilih. Kot večina pripadnikov velenjske hiphopovske subkulture je tudi sam začel kot najstnik ob družbi in pomoči podobnomislečih duš med betonskimi bloki industrijskega mesta. "V 8. razredu bi moral na valeto, pa sem raje šel na svoj prvi koncert. Oče mi je rekel, naj ne hodim domov, če bom to naredil. Pa sem vseeno šel. Pa ni bilo nič. Mama mi je odprla, oče je bil jezen, ker je moral on namesto mene plesati. Aja, pa oprosti, Nadja!" Ob boku z Nemirjem in Mentally Ill-om so ustvarjali prve skladbe, ko pa se je vse bolj zdelo, da lahko postane resno, je prišla tudi potreba po dobrih instrumentalih za rap. Ghet je točno vedel, kakšne beate si želi in se jih je zato lotil delati kar sam. Sledila je kompilacija ILL TAPE VOL. 01, kmalu je bila del mixtapa Radio Banga Vol. 10, sledile pa so prve produkcije aranžmajev, nato pa se je leta 2011 zgodil Mrigz'N'Ghet Hitz. Ghet ima v svoji bazi veliko beatov – "Ghet Heatov", a ker glasbe ni nikoli preveč, nenehno raziskuje, posluša, shranjuje, razvršča in ustvarja nove instrumentale. Sodeloval je že z veliko domačimi raperji – Emkejem, Zlatkom, Mirkom, Ženo, Drillom, Mitom ... Zadnje čase pa ustvarja tudi skupaj s Stalkerjem in Sladico. Najraje se loteva večjih projektov, na primer produkcij albumov, da se lahko umetniku posveti bolj kakovostno. A čeprav je glasbe neskončno, ni vsa "uporabna". "Nekaterih komadov ne semplam, ker so preveč dobri, jih preveč spoštujem. Zavrtim si komad, ga poslušam vedno do konca, ne vem, kaj bi vzel iz njega, tako dober je. In kaj boš potem? Poslušaš ga vse življenje in to je to. In upaš, da ga ne slišiš v kakem drugem beatu."
Kralj reggaeja je po štirih desetletjih še vedno simbol miru, enotnosti in ljubezni, poet z globokimi verskimi in političnimi idejami
Ob 50-letnici Mednarodnega društva za preučevanje, gojenje in varovanje mesojedih rastlin letos prvič praznujemo tudi svetovni dan, posvečen tem nenavadnim predstavnicam rastlinskega sveta. Mesojedkam bomo tako odslej namenili vsako prvo sredo v maju. V ta namen so ta teden v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani v vlažnem tropskem rastlinjaku pripravili prav posebno razstavo. Med mesojede rastline nas je popeljal vrtnar Jure Kališnik.
Odgovori: Asiago, Fischer, Eva Mori, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Anamarija Lampič.
"Sem Mojca Zorko in delam na Slovenski tiskovni agenciji. Ob dnevu svobode medijev si želim le delati. Profesionalno, neodvisno, brez skrbi in borbe za eksistenco kolegic in kolegov. Želim si, da sveta ne bi spremljali le prek družbenih omrežij, pač bi spremljali in presojali relevantne novinarske vsebine. Novinarji, ki spoštujejo profesionalne standarde, so pomembni za obveščenost družbe, čeprav bi vas nekateri radi prepričali v nasprotno. Ja, pomembno je v kakšnih okoljih delajo." Ob mednarodnem dnevu svobode medijev razmišljajo: Mojca Zorko, STA; Igor Evgen Bergant, RTV Slovenija; Alice Petren, švedski javni radio; Maja Sever, HRT; Peter Žerjavič, Delo; Eva Jung, danska preiskovalna novinarka; Timotej Milanov, Vestnik; Uroš Esih, Delo; Janko Petrovec, RTV Slovenija in Žana Vertačnik, Večer
S tem, ko so se zaprle gostilne, se je spremenil tudi naš način obedovanja. Namesto srečanj s sodelavci ali prijatelji ob kosilu ali večerji, si hrano naročamo v službo ali domov. Če nam jih v manjših mestih gostinci še vedno pripeljejo z lastnim prevoznim sredstvom, dostavljalce v večjih slovenskih mestih prepoznate po rdečih torbah z napisom E-hrana, še precej bolj prepoznavni in številčnejši pa so svetlo modre škatle v lasti finskega podjetja Wolt. Na hrbith in v naročjih jih v Sloveniji nosi 500 Woltovih partnerjev dostavljalcev. Z enim izmed njih se je srečala in pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Darja Ramšak Tešić je diplomirana medicinska sestra, ki dela v dispečerskem centru Maribor. Željko Tešić je diplomirani zdravstvenik, zaposlen v urgentnem centru Celje. Imata tri otroke. Obdobje korone je zanju izjemno naporno. Dogovarjanje za snemanje je zahtevalo veliko koordinacije, saj ni veliko trenutkov, ko ni eden od njiju v službi. V okolici Celja ju je obiskal Gorazd Rečnik.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje letos beležijo porast mišje mrzlice, bolezni, ki so jo pri nas prvič zabeležili leta 1954. Gre za bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi in se z glodavca na človeka prenese z vdihavanjem virusov, ki so v izločkih teh živali. Več primerov te bolezni pa pomeni tudi povečanje mišje populacije, oziroma mišje leto, ki pride na vrsto po letu, ko je bilo v naravi dovolj hrane. Kateri listavec je kriv za porast populacije glodavcev? Še več zanimivosti o miših in drugih glodavcih bo povedal muzejski svetnik in vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, profesor doktor Boris Kryštufek, ki je lani prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Zvezdan Simič ali Dj Zeds je na glasbeni sceni, sicer večinoma v ozadju, prisoten že dobrega četrt stoletja. Preden zaide sonce je TV režiser, noči, če ni športnih dogodkov in pravzaprav ves prosti čas pa je namenjen glasbi.V devetdesetih je bedel ob razvoju domačega hip hopa, r&bja in funka. S svojimi miksi, v katerih združuje različne žanre, je zelo prepoznaven na slovenski urbani glasbeni sceni. Začel je z vrtenjem glasbe na šolskih plesih, v devetdesetih pa ga je premamil hip hop. Njegov najljubši način ustvarjanja nove glasbe je proces, ki se mu reče mashup. "Mashup je sestavljenka dveh ali več pesmi skupaj. Gre torej za instrumentalno verzijo ene pesmi, ki jo združimo z vokalno verzijo druge pesmi. Zelo redki mashupi so uradno izdani, za katere založbe poskrbijo, da grejo ven. Večina je čisti underground in jih večinoma didžeji uporabljamo za rolanje. Sam delam veliko mashupov, vsi žanri iz različnih obdobij se dajo zmiksat skupaj in lahko res vidimo, kako glasba je enaka."
Ponovna rast priljubljenosti zvoka kot medija za podajanje informacij se kaže tudi med mladimi. V Četrtnem mladinskem centru Črnuce je lani začel nastajati Radio Basement, internetni medij za poročanje, angažiranje in dialog, njegov namen pa je soustvarjati odprto in strpno družbo. Mlada ekipa s svojim delom naslavlja mlade. Z razlicnimi družbenimi tematikami, ki so v drugih medijih zaradi preobilice drugih informacij velikokrat spregledane, želijo med mladimi spodbujati angažiranost, ki je iztočnica za poglobljeno razmišljanje.
Reportaža o jugoslovanski vojaški letalski šoli, v kateri so prve letalske korake naredili tudi številni piloti, ki so se pozneje zaposlili pri nekdanjem nacionalnem letalskem prevozniku Adirii Airways, postali stebri domačih aeroklubov oziroma uslužbenci Javne agencije za civilno letalstvo. Tam je danes na oddelku za licenciranje pilotov zaposlen tudi Andrej Perc, Izolan, ki se je izšolal na letalski vojaški akademiji v Zadru, postal izvrsten pilot in se prebil v legendarno akrobatsko skupino Leteče zvezde, kateri je tudi poveljeval. V pogovoru je med drugim obudil spomine na čase, ki jih je v drugačen kontekst postavil razpad nekdanje države.
Pred pragom so prvomajske počitnice, kaj pa potovanja? Na vprašanja poslušalcev je odgovarjal Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve.
22. aprila obeležujemo dan tabornikov. Letos Zveza tabornikov Slovenije praznuje 70 let od ustanovitve oz. prve skupščine, ki je potekala 22. aprila 1951. Takrat so ustanovili Združenje tabornikov Slovenije, ki se je osem let kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije, ta pa je bila leta 1994 sprejeta v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja kot nacionalna skavtska organizacija.
Socialni psiholog dr. Bojan Musil, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, se v zadnjem letu pogosto oglaša in javno odziva na dogajanja, povezana z epidemijo covida-19. Oblast študentom ni znala prisluhniti, ko so opozarjali na svoje težave in stiske. Bojan Musil k temu doda, da v izobraževalnem sistemu, katerega del je tudi visoko šolstvo, pogosto izberejo rešitev, ki se ji reče ignoriranje.
17. april je svetovni dan hemofilije, redke bolezni motnje strjevanja krvi. Je redka, a dedna bolezen, pri kateri ljudje ne krvavijo močneje in hitreje, ampak dlje. Na svetu je približno 1.125.000 ljudi s hemofilijo, od tega jih 418 tisoč živi s hudo obliko bolezni. V Sloveniji po uradnih podatkih živi 229 ljudi s to motnjo strjevanja krvi, med njimi 205 s hemofilijo A in 24 s hemofilijo B. Kako živijo z boleznijo danes in kako so živeli nekoč?
Medtem ko v številnih državah po svetu cepljenje proti covidu-19 že poteka, se v drugih še ni začelo, ne vedo niti, kako in kje bodo dobili cepivo. To velja predvsem za države tako imenovanega globalnega juga. So pa nekatere države, ki se želijo "znajti" po svoje, med njimi je Kuba.
Neveljaven email naslov