Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?
Boris Šuligoj, pravkar upokojeni primorski dopisnik časnika Delo, o Primorski, Sloveniji, Evropi, potovanjih, Radiu Študent in morju
Zdaj že nekdanji primorski dopisnik časnika Delo Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi pa tudi gospodarskimi in lokalnimi: “Dopisnik je nesrečnik, ker mora vedeti vse. Jaz pravim, da je ‘vsesplošni nevednež’. Ukvarjal sem se od pločnikov do morja in gospodarstva. Novinar na eni strani odkriva resnico, na drugi strani pa uči ljudi živeti bolje.”
Po študiju v Ljubljani in kratkem urednikovanju kulturni redakciji na Radiu Študent, se je vrnil na Primorsko, ki ji daje velik pomen v slovenskem prostoru: “Primorska je zelo dragocen prostor za Slovenijo. Ne morejo se vse države pohvaliti, da imajo morje. To je okno v svet. Velikokrat je moje pisanje razumljeno kot lokalpatriotizem, ampak morali bi biti zadovoljni, da ves čas opozarjam na to morje, ki je priložnost.”
“Morje ponuja res dobro pozicijo, kar pa Slovenija mnogokrat ni znala in še vedno ne zna izkoristiti. Izkoriščajo jo pa posamezniki za svoje interese.“
Še vedno povsem od blizu spremlja tudi arbitražo v slovensko-hrvaškem mejnem sporu: “Večkrat sem se spraševal, koliko je v interesu nekih zunanjih sil, da se meje v Evropi ne uredijo in to na takšen in drugačen način podpihujejo. Če bi se Hrvaška in Slovenija dogovorili okoli tega spora, bi lahko skupaj nastopili kot veliko močnejši tudi v Evropski uniji.” Poudarja, da je takšen vsiljen odnos negativen za vse: “Nekoč bi morala politika za to odgovarjati. Ampak še vedno imajo množično podporo, kar me skrbi. Verjetno pelje v neko brezumje.“
Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?
Boris Šuligoj, pravkar upokojeni primorski dopisnik časnika Delo, o Primorski, Sloveniji, Evropi, potovanjih, Radiu Študent in morju
Zdaj že nekdanji primorski dopisnik časnika Delo Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi pa tudi gospodarskimi in lokalnimi: “Dopisnik je nesrečnik, ker mora vedeti vse. Jaz pravim, da je ‘vsesplošni nevednež’. Ukvarjal sem se od pločnikov do morja in gospodarstva. Novinar na eni strani odkriva resnico, na drugi strani pa uči ljudi živeti bolje.”
Po študiju v Ljubljani in kratkem urednikovanju kulturni redakciji na Radiu Študent, se je vrnil na Primorsko, ki ji daje velik pomen v slovenskem prostoru: “Primorska je zelo dragocen prostor za Slovenijo. Ne morejo se vse države pohvaliti, da imajo morje. To je okno v svet. Velikokrat je moje pisanje razumljeno kot lokalpatriotizem, ampak morali bi biti zadovoljni, da ves čas opozarjam na to morje, ki je priložnost.”
“Morje ponuja res dobro pozicijo, kar pa Slovenija mnogokrat ni znala in še vedno ne zna izkoristiti. Izkoriščajo jo pa posamezniki za svoje interese.“
Še vedno povsem od blizu spremlja tudi arbitražo v slovensko-hrvaškem mejnem sporu: “Večkrat sem se spraševal, koliko je v interesu nekih zunanjih sil, da se meje v Evropi ne uredijo in to na takšen in drugačen način podpihujejo. Če bi se Hrvaška in Slovenija dogovorili okoli tega spora, bi lahko skupaj nastopili kot veliko močnejši tudi v Evropski uniji.” Poudarja, da je takšen vsiljen odnos negativen za vse: “Nekoč bi morala politika za to odgovarjati. Ampak še vedno imajo množično podporo, kar me skrbi. Verjetno pelje v neko brezumje.“
Poleg besedne zveze Gorenjska mzuzejsko-planinska transvenzala je največkrat izgovorjena beseda v povezavi s projektom: geolov. O tej zanimivi dejavnosti se Aleš Smrekar pogovarja z geolovcem Igorjem Čabrianom.
Redni profesor za področje varstvo rastlin na biotehniški fakulteti in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo Stanislav Trdan svetuje, da v poletnih mesecih poleg gora in jezer čas namenimo tudi lepoti slovenske kmetijske krajine.
Zveza majhnih in srednje velikih mest si po vsem svetu prizadeva vzpostaviti boljša življenjska okolja za nove generacije
Z Borisom Vitezom bomo potovali od Avstralije do Opčin, se ustavili pri košarki in prišli do podjetništva, vse skupaj pa zaokrožili s predanostjo družini in nostalgijo
Lidija Dimkovska je pesnica, pisateljica in prevajalka makedonskega rodu. Od leta 2001 živi in dela v Sloveniji. Pred kratkim je k slovenskemu prevodu kultnega makedonskega dela Čas koz avtorja Luana Starove napisala spremno besedo, v branje pa vam priporoča svojo najljubšo pesnico.
25. julija je Zemljo obletel asteroid, velik kot nogometno igrišče, je sporočila Evropska vesoljska agencija. Letel je 65.000 kilometrov stran, kar morda zveni veliko, z vesoljske perspektive pa ni. Še pomembnejše je, da je človeštvo za prišleka izvedelo le približno dan prej. Zakaj, v pogovoru z Majo Ratej komentira Aljoša Masten, novinar MMC.
Dramaturginjo in režisersko Nano Milčinski mnogi bolj poznajo kot pevko številnih sodobnih, a že zimzelenih popevk. V petju združuje svoji dve največji ljubezni, glasbo in besedo. Slednjo ima zelo rada tudi v pisni obliki, saj pravi, da so knjige tako dobre, da jih ni nikoli dovolj, zato ni nič nenavadnega, da je spisek njenih poletnih namigov za branje obširen, predlaga pa, da čez poletje preberete vsaj dve knjigi. Prva naj bo takšna, ki vam bo razširila obzorje, vas napeljala na kakšno spremembo v življenju in pomagala pri duhovni rasti, drugo branje pa naj bo kak kvaliteten roman ob katerem si lahko spočijete glavo.
Ste kdaj pomislili, kdaj so Križanke kot prostor zaživele in kaj je ta prostor predstavljal davno nekoč, še pred Plečnikovo prenovo? "Korenine tega prostora sežejo v več zgodovinskih plasti, čisto na začetku se je prostor rahlo naslonil na Rimsko obzidje. Tu najdemo ogromno rimskih ostalin, ker se je v neposredni bližini nahajalo rečno pristanišče Emone," razlaga raziskovalec slovenske literature in likovne umetnosti Luka Vidmar, urednik prve poglobljene znanstvene monografije o Križankah, pri katerije sodelovalo 21 raziskovalcev s področij umetnostne zgodovine, arheologije, literarne zgodovine in muzikologije.
Tokrat smo za poletni namig prosili kitarista, orgličarja, producenta, založnika, avtorja številnih skoraj ponarodelih skladb, ki marsikatero stvar pove brez dlake na jeziku.
Phil Anderson je ameriški glasbenik iz mesta Sarasota na Floridi, ki se je z Damjanom Zorcem spet dobil po tridesetih letih
Kateri bankomati so v tujini varna izbira in katere pogoje upoštevati izven evro območja? Odgovarja Alina Meško, Zveza potrošnikov Slovenije
Predsednica Ljubljanske kolesarske mreže za poletje priporoča izlet z vlakom z novo železniško povezavo med Beljakom, Trbižem in Jesenicami, ki je namenjena predvsem kolesarjem.
Slovenski dramski igralec in voditelj oddaje Male sive celice Nik Škrlec ima celo vrsto konjičkov. Med drugim je skušal izboljšati Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo z enim vdihom, nekaj časa pa je držal tudi slovenski rekord v recitiranju decimalk števila pi. Tudi njegov poletni namig je matematične narave, vendar se ga ne ne smete ustrašiti.
Izidor Kamal Shaker na Twitterju brez kontrole piše kavne rime kar takole. Ključniku #kafetarime, na katerem je več kot 500 kavnih rim, sledi vedno več ljudi.
Pravijo, da je Azerbajdžan meka energetske industrije, nekoč pa je bila ena pomembnejših postojank na trgovinski poti, svilni cesti. Poleg plina je pomemben del zgodovine, sedanjosti in prihodnosti te mlade države, stare toliko kot Slovenija, tudi nafta. Črno zlato je uročilo celo brate Nobel. Leta 1876 so kupili majhno rafinerijo v Bakuju in tako so trije bratje postali lastniki oziroma delničarji podjetja z nafto.
Lahko uporabniki ugotovijo, da komentarji in ocene nastanitve ne predstavljajo realne slike? Svetuje Gorazd Božič, SI CERT
Predavatelj na koprski fakulteti za humanistične študije Nikolai Jeffs za počitniško branje priporoča utopično literaturo, na prvem mestu roman Ursule Le Guin Razlaščeni.
Po tokratni poletni namig smo se odpravili v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani k Heleni Janežič, ki se ukvarja predvsem s knjigami in zbirkami tiskov Slovencev zunaj Slovenije. In prav s tem področjem je povezan njen knjižni namig oziroma kar dva. Priporoča namreč dve deli enega avtorja: knjigi Poslednji deseti bratje in Dohojene stopnje pesnika, pisatelja in publicista Zorka Simčiča.
Za malo starejše generacije Slovencev se je pristanek na mesecu resnično končal šele tri mesece po zgodovinskem pristanku in zgodovinskih besedah. A če hočemo vso zgodbo s podaljšano misijo Apolla 11 tudi resnično doumeti, moramo v Beograd. In tako se, med rahlimi prepiri o tem, ali se mesecu reče Luna in ali je vsaka Luna tudi mesec, približujemo nekoč jugoslovanski, danes srbski prestolnici. Tam nas pot vodi na Dedinje. Do groba mogoče kdaj drugič, obiskali pa smo muzej Jugoslavije, ki hrani tudi spomine na vesolje. Zgodba je navadna in v večjem delu povsem pozabljena. Tako so se trije junaki, ki jim je uspelo do gor in nazaj, tri mesece po koncu misije odpravili na veliko svetovno turnejo. Kot Rolling Stonsi recimo. S predsedniškim letalom … 22 držav in 24 mest v nekaj tednih. In poglej čudo; med izbranci je bila tudi Jugoslavija in Beograd, kamor so Armstrong, Aldrin in Collins skupaj s soprogami prispeli 18. oktobra 1969.
Neveljaven email naslov