Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?
Boris Šuligoj, pravkar upokojeni primorski dopisnik časnika Delo, o Primorski, Sloveniji, Evropi, potovanjih, Radiu Študent in morju
Zdaj že nekdanji primorski dopisnik časnika Delo Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi pa tudi gospodarskimi in lokalnimi: “Dopisnik je nesrečnik, ker mora vedeti vse. Jaz pravim, da je ‘vsesplošni nevednež’. Ukvarjal sem se od pločnikov do morja in gospodarstva. Novinar na eni strani odkriva resnico, na drugi strani pa uči ljudi živeti bolje.”
Po študiju v Ljubljani in kratkem urednikovanju kulturni redakciji na Radiu Študent, se je vrnil na Primorsko, ki ji daje velik pomen v slovenskem prostoru: “Primorska je zelo dragocen prostor za Slovenijo. Ne morejo se vse države pohvaliti, da imajo morje. To je okno v svet. Velikokrat je moje pisanje razumljeno kot lokalpatriotizem, ampak morali bi biti zadovoljni, da ves čas opozarjam na to morje, ki je priložnost.”
“Morje ponuja res dobro pozicijo, kar pa Slovenija mnogokrat ni znala in še vedno ne zna izkoristiti. Izkoriščajo jo pa posamezniki za svoje interese.“
Še vedno povsem od blizu spremlja tudi arbitražo v slovensko-hrvaškem mejnem sporu: “Večkrat sem se spraševal, koliko je v interesu nekih zunanjih sil, da se meje v Evropi ne uredijo in to na takšen in drugačen način podpihujejo. Če bi se Hrvaška in Slovenija dogovorili okoli tega spora, bi lahko skupaj nastopili kot veliko močnejši tudi v Evropski uniji.” Poudarja, da je takšen vsiljen odnos negativen za vse: “Nekoč bi morala politika za to odgovarjati. Ampak še vedno imajo množično podporo, kar me skrbi. Verjetno pelje v neko brezumje.“
Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?
Boris Šuligoj, pravkar upokojeni primorski dopisnik časnika Delo, o Primorski, Sloveniji, Evropi, potovanjih, Radiu Študent in morju
Zdaj že nekdanji primorski dopisnik časnika Delo Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi pa tudi gospodarskimi in lokalnimi: “Dopisnik je nesrečnik, ker mora vedeti vse. Jaz pravim, da je ‘vsesplošni nevednež’. Ukvarjal sem se od pločnikov do morja in gospodarstva. Novinar na eni strani odkriva resnico, na drugi strani pa uči ljudi živeti bolje.”
Po študiju v Ljubljani in kratkem urednikovanju kulturni redakciji na Radiu Študent, se je vrnil na Primorsko, ki ji daje velik pomen v slovenskem prostoru: “Primorska je zelo dragocen prostor za Slovenijo. Ne morejo se vse države pohvaliti, da imajo morje. To je okno v svet. Velikokrat je moje pisanje razumljeno kot lokalpatriotizem, ampak morali bi biti zadovoljni, da ves čas opozarjam na to morje, ki je priložnost.”
“Morje ponuja res dobro pozicijo, kar pa Slovenija mnogokrat ni znala in še vedno ne zna izkoristiti. Izkoriščajo jo pa posamezniki za svoje interese.“
Še vedno povsem od blizu spremlja tudi arbitražo v slovensko-hrvaškem mejnem sporu: “Večkrat sem se spraševal, koliko je v interesu nekih zunanjih sil, da se meje v Evropi ne uredijo in to na takšen in drugačen način podpihujejo. Če bi se Hrvaška in Slovenija dogovorili okoli tega spora, bi lahko skupaj nastopili kot veliko močnejši tudi v Evropski uniji.” Poudarja, da je takšen vsiljen odnos negativen za vse: “Nekoč bi morala politika za to odgovarjati. Ampak še vedno imajo množično podporo, kar me skrbi. Verjetno pelje v neko brezumje.“
V sredini junija se je naša radijska streha prelevila v prav posebno mesto, kjer smo lahko s teleskopi opazovali ta naš srebrni naravni satelit. Na lep poletni večer, ravno po nevihti, je namreč Frekvenca X čisto na vrh naše radijske stavbe popeljala svoje prijatelje in zveste poslušalce, ki so lahko Lunine kraterje opazovali skoraj tako blizu, kot da bi bili na konicah njihovih prstov. Kako je bilo v družbi prvega Luninega krajca in astronoma Andreja Guština, v kratki in precej neformalni reportaži, ki jo je na mikrofon ujela Maja Ratej.
50 let od pristanka na Luni so zaznamovali tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer si je mogoče vse do konca leta ogledati razstavo o tem prelomnem dogodku s slovenskega vidika. Avtorji razstave so se poglobili v obširno poročanje takratnih medijev, spomine posameznih ljudi in prispevke Slovencev pri razvoju vesoljskih tehnologij. Kako je podvig vseh podvigov, kot so ga imenovali, odmeval poleti pred 50-imi leti, skozi pripoved soavtorice razstave Irene Marušič.
Na Valu 202 praznujemo pol stoletja od prelomnega koraka za človeštvo.
Smaal Tokk Primorska region's own gengsta raper je tudi to poletje dejaven: vadi, jamma z bendom in ustvarja komade za nov, tretji album, ki ga bo s singlom napovedal septembra. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
Christina Lindberg je švedska igralka, nekdanji švedski greh in muza filmskega režiserja Quentina Tarantina. V Ljutomeru se je oglasila, ker so tam predvajali projekcijo iz tekmovalnega programa, njen novi film Črni krog, ki ga je režiral Adrian Garcia Bogliano. Christina Lindberg se je na tako na filmskih platnih pojavila po več kot tridesetih letih, od svoje velike uspešnice Thriller: A Cruel Picture.
Kaj je narobe z Youtubom, da obstaja Youtube Kids, aplikacija ki omogoča bolj varno in preprostejše raziskovanje videoposnetkov, ki so namenjeni otrokom? Kaj vse otroci lahko najdejo na spletu, zakaj se moramo o tem pogovarjati in zakaj podjetja s tem spopadati? Na vprašanja podkasta Odbita do bita je odgovarjal tehnološki novinar Lenart J. Kučić.
Jerneja Ferlež vam v branje priporoča kriminalko Mirta Komela Medsočje, Peter Rezman pa s kresnikom nagrajeni roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset in knjigo Venedikta Vasiljeviča Jerofejeva Moskva–Petuški.
Kam vas na izlet pošilja pisatelj, dramatik in igralec Andrej Rozman - Roza?
Tjaša Ristič je doma iz Kranja in je ena najboljših slovenskih karateistk, ki si morda lahko obeta nastop tudi na naslednjih poletnih olimpijskih igrah.
Ko se zazremo v preteklost, pogosto rečemo, da je prihod določenih novih tehnologij spremenil svet. Tudi danes, predvsem ob pompoznih napovedih novih tehnologij, pogosto govorimo, da bo svet odslej drugačen. Pa se svet res spreminja zaradi samih tehnologij? Kaj pa ljudje, ki te tehnologije uporabljajo vsak na svoj način, kakšna je njihova vloga v procesu spreminjanja sveta? Odnos med tehnologijami in ljudmi prevprašujejo antropologi, gospodarstveniki in študenti, ki delujejo na področju digitalnih prihodnosti in so pred kratkim obiskali Ljubljano. O tem, da bodo svet spreminjali ljudje, ne tehnologije, so razmišljali udeleženci simpozija projekta PEOPLE.
Antropolog Dan Podjed z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in strokovni sodelavec naše Frekvence X se veliko ukvarja tudi s preučevanjem obnašanja na družabnih omrežjih. Za kakovostnejše življenje tako priporoča tudi čiščenje naših pametnih naprav nepotrebnih aplikacij in branje knjige Digitalni minimalizem avtorja Cala Newporta. Ameriški znanstvenik pametne telefone in družabna omrežja primerja s cigaretami, kdor jih je kadil na začetku, je bil moderen in šik, ko so kadili vsi, pa se je kajenje izkazalo za nezdravo početje.
Glasbenica Senidah je včeraj nastopila na odru Fusion festivala Exit in povzročila evforijo pod odrom. V črnem kombinezonu vidno prevelike konfekcije in z masko na ustih je brez cenzure ogrela in pregrela ozračje. Feni so poznali vse njene komade, prepevali so uspešnice, kot sta Sladjana in Mišići … in zdi se, da je po osvojitvi slovenske scene zdaj dokončno osvojila tudi Srbijo in celoten Balkan. Kar niti ne preseneča. Senidah v vsak nastop vloži ogromno energije, tudi slava na Balkanu ni prišla čez noč.
Nik Škrlec je poskušal preseči Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo. Za podiranje rekorda se je odločil, ker si je od nekdaj želel imeti neki Guinnessov rekord in ga je pritegnil presek spretnosti, ki jih potrebuje pri tej disciplini. Ta namreč zahteva popolno pripravljenost v potapljaškem smislu, hkrati pa tudi nasprotno: zelo hitre in bistre misli.
Osnovnošolci, ki so vključeni v programe Zveze prijateljev mladine Moste-Polje ta teden svoje počitnice preživljajo tako, da ustvarjajo digitalno poezijo, oblikujejo računalniške igre in pišejo programske kode.
Neveljaven email naslov