Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete.
Foto: Jurij Vodušek
Drsanje je cenovno ugodna zimska rekreacija, primerna za vse generacije, obvladanje drsalnih korakov pa je osnova za dobrega hokejista. V Velenju je svoje drsalno znanje z mladimi hokejisti delil Ivo Jan
Drsanje ima bogato in dolgo zgodovino. Najstarejši pari drsalk so narejeni iz kosti večjih živali, na vsaki strani so imele luknjo in usnjen pas za vezanje. Okoli 14. stoletja so Nizozemci začeli uporabljati leseno ploščo, ki je imela na spodnji strani tanek železen tekač, drsalci pa so se odrivali s palico. Okoli leta 1550 so na Nizozemskem dodali tanka rezila, s tem pa so se drsalci lahko začeli odrivati samo z nogami. Umetnostno drsanje se je v Sloveniji začelo leta 1870, ko so Nemci v Ljubljani ustanovili Ljubljansko drsalno društvo, drsališče pa je bilo na ribniku v Tivoliju. Prvi klub v sklopu sekcije za umetnostno drsanje je bil Ilirija, ki ga je vodil Stanko Bloudek. Danes pa je umetnostno drsanje pri nas v kar globoki senci hokeja, a tudi ta, če govorimo o klubski sceni, že dolgo ni več na nekdanji ravni.
V Sloveniji imamo sedem pokritih lednih dvoran, se pa v zimskem času v več krajih pojavijo drsališča, ki omogočajo rekreacijo na drsalkah. V Velenju že od leta 2013 omogočajo brezplačno drsanje na ledni površini v Sončnem parku, tam pa deluje tudi Hokejski klub Velenje.
“Sploh v zadnjih zimah je velik dosežek, da ta šport še živi in da še vedno drsamo. Po mojih podatkih vsak dan na našem drsališču drsa tudi 86-letnik, za drsanje se zanima veliko veteranov. Tudi v klubu imamo svojo veteransko ekipo.” – Matjaž Novak, predsednik HK Velenje
Ivo Jan, ki se je pridružil naši januarski akciji Val na snegu in ledu, je nekdanji hokejist obeh največjih slovenskih klubov – Hokejskega kluba Jesenice in Hokejskega kluba Olimpija, nekdanji reprezentant in selektor Slovenije, zdaj pa dela v klubu HK SŽ Olimpija, kjer uri mlajše selekcije.
“Zelo pomembno je, da drsalka ni prevelika. Drsalka je kot smučarski čevelj pri smučanju, mora se oprijeti noge za tisti boljši občutek in gotovost, ki jo potrebuješ. Bolje, da je pol številke premajha kot pol številke prevelika.” – Ivo Jan o drsalkah pri hokeju in drsanju
Mladi hokejisti so se treninga z legendo slovenskega hokeja zelo razveselili, po koncu drsanja so bili navdušeni, za konec so odigrali tudi tekmo, ki jo je Jan spremljal s strani igrišča, na koncu pa so ga v slačilnici prosili še za podpise njihovih najljubših dresov. In ker je prav drsanje podlaga za dobrega hokejista, so trening namenili različnim drsalnim vajam.
“Osnove hokeja se ne spreminjajo. Drsanje je veščina, ki je daleč najpomembnejša, potem pa sledijo podaje, razumevanje igre in strel na gol. Brez pravilnega drsanja se zelo težko nadejaš kakršnega koli uspeha.” – Ivo Jan o pomembnosti drsanja za hokejsko igro
V nedeljo, 12. januarja, smo na Krvavcu že izvedli deskanje prostega sloga z Markom Grilcem.
Dolga leta je razveseljeval navijače Jesenic in Olimpije, v ponedeljek pa mlade drsalce-hokejiste v Velenju.”Zeleni” @janivo33 jutri, v četrtek, še v reportaži z druge postaje akcije @Val202 na snegu in ledu. P.S. po cca 20ih letih spet na drsalkah – spet sem dobil veselje.. pic.twitter.com/ZSQMZhV2Kn
— Aleš Smrekar (@Alesmrekar) January 22, 2020
Ne greš velikokrat na , ko imaš v eni roki , v drugi pa . https://t.co/AWkEfDUlUx
— Tina Šoln (@TinaSoln) January 20, 2020
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete.
Foto: Jurij Vodušek
Drsanje je cenovno ugodna zimska rekreacija, primerna za vse generacije, obvladanje drsalnih korakov pa je osnova za dobrega hokejista. V Velenju je svoje drsalno znanje z mladimi hokejisti delil Ivo Jan
Drsanje ima bogato in dolgo zgodovino. Najstarejši pari drsalk so narejeni iz kosti večjih živali, na vsaki strani so imele luknjo in usnjen pas za vezanje. Okoli 14. stoletja so Nizozemci začeli uporabljati leseno ploščo, ki je imela na spodnji strani tanek železen tekač, drsalci pa so se odrivali s palico. Okoli leta 1550 so na Nizozemskem dodali tanka rezila, s tem pa so se drsalci lahko začeli odrivati samo z nogami. Umetnostno drsanje se je v Sloveniji začelo leta 1870, ko so Nemci v Ljubljani ustanovili Ljubljansko drsalno društvo, drsališče pa je bilo na ribniku v Tivoliju. Prvi klub v sklopu sekcije za umetnostno drsanje je bil Ilirija, ki ga je vodil Stanko Bloudek. Danes pa je umetnostno drsanje pri nas v kar globoki senci hokeja, a tudi ta, če govorimo o klubski sceni, že dolgo ni več na nekdanji ravni.
V Sloveniji imamo sedem pokritih lednih dvoran, se pa v zimskem času v več krajih pojavijo drsališča, ki omogočajo rekreacijo na drsalkah. V Velenju že od leta 2013 omogočajo brezplačno drsanje na ledni površini v Sončnem parku, tam pa deluje tudi Hokejski klub Velenje.
“Sploh v zadnjih zimah je velik dosežek, da ta šport še živi in da še vedno drsamo. Po mojih podatkih vsak dan na našem drsališču drsa tudi 86-letnik, za drsanje se zanima veliko veteranov. Tudi v klubu imamo svojo veteransko ekipo.” – Matjaž Novak, predsednik HK Velenje
Ivo Jan, ki se je pridružil naši januarski akciji Val na snegu in ledu, je nekdanji hokejist obeh največjih slovenskih klubov – Hokejskega kluba Jesenice in Hokejskega kluba Olimpija, nekdanji reprezentant in selektor Slovenije, zdaj pa dela v klubu HK SŽ Olimpija, kjer uri mlajše selekcije.
“Zelo pomembno je, da drsalka ni prevelika. Drsalka je kot smučarski čevelj pri smučanju, mora se oprijeti noge za tisti boljši občutek in gotovost, ki jo potrebuješ. Bolje, da je pol številke premajha kot pol številke prevelika.” – Ivo Jan o drsalkah pri hokeju in drsanju
Mladi hokejisti so se treninga z legendo slovenskega hokeja zelo razveselili, po koncu drsanja so bili navdušeni, za konec so odigrali tudi tekmo, ki jo je Jan spremljal s strani igrišča, na koncu pa so ga v slačilnici prosili še za podpise njihovih najljubših dresov. In ker je prav drsanje podlaga za dobrega hokejista, so trening namenili različnim drsalnim vajam.
“Osnove hokeja se ne spreminjajo. Drsanje je veščina, ki je daleč najpomembnejša, potem pa sledijo podaje, razumevanje igre in strel na gol. Brez pravilnega drsanja se zelo težko nadejaš kakršnega koli uspeha.” – Ivo Jan o pomembnosti drsanja za hokejsko igro
V nedeljo, 12. januarja, smo na Krvavcu že izvedli deskanje prostega sloga z Markom Grilcem.
Dolga leta je razveseljeval navijače Jesenic in Olimpije, v ponedeljek pa mlade drsalce-hokejiste v Velenju.”Zeleni” @janivo33 jutri, v četrtek, še v reportaži z druge postaje akcije @Val202 na snegu in ledu. P.S. po cca 20ih letih spet na drsalkah – spet sem dobil veselje.. pic.twitter.com/ZSQMZhV2Kn
— Aleš Smrekar (@Alesmrekar) January 22, 2020
Ne greš velikokrat na , ko imaš v eni roki , v drugi pa . https://t.co/AWkEfDUlUx
— Tina Šoln (@TinaSoln) January 20, 2020
Največkrat se o Novi Gorici govori kot o mladem mestu, mestu brez zgodovine. Blaž Kosovel, raziskovalec in urednik revije Razpotja je s Potjo po zgodovini mladega mesta to tezo ovrgel. Dokazal je, da ima Nova Gorica bogato mestno zgodovino. Pot, po kateri vodi zainteresirane, ima deset postaj – zadnja je trg Evrope, ki v bistvu predstavlja sedanjost.
Tomaž Konrad je pomočnik direktorja pri Evropskem združenju za teritorialno sodelovanje Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba (EZTS). Ponosen je na pilotno možnost, da občani v slovenskih občinah izvedejo 21 storitev v sosednji italijanski občini in obratno. Na ta način se kaže povezovanje, ki je tu nujno. Pripravljajo še ostale socialne projekte, kot sta brv čez Sočo in kolesarska pot. V prihodnosti vidijo tudi možnost tega, da se zdravstvene storitve ne podvajajo med Novo Gorico in Gorico, ampak se naredi komplementaren projekt.
Novogoričan Gregor Božič je raziskovalec starih sadnih sort in filmski režiser. Njegov celovečerec Zgodbe iz kostanjevih gozdov je bil slovenski kandidat za oskarja za tujejezični film. Trenutno svojo zgodbo starih sadežev nadaljuje kot rezident štipendist na francoskem inštitutu moderne umetnosti v Lillu. Za Evropsko prestolnico obeh Goric je pripravil virtualni zemljevid Atlas pozabljenih sadovnjakov. Z njim se je srečala Nina Zagoričnik.
Odpravili smo se tudi med dišeče vrtnice v center mesta. Te v centru mesta zacvetijo prav zdaj, v drugi polovici maja, občudujemo pa jih lahko vse tja do novembra. V svoji trgovini, kjer ponujajo številne izdelke z vonjem in okusom po vrtnicah, nas je sprejela Katja Kogej, predsednica Goriškega društva ljubiteljev vrtnic.
V duhu Evropske prestolnice kulture 2025 debatiramo o programu in prostorskih spremembah Nove Gorice. Kakšno dediščino nam bo zapustila? Razmišljamo pa tudi o meji in o Epicentru EPIK. Gostje in gost oddaje: Neda Rusjan Bric, umetniška vodja, Vesna Humar, koodinatorka, dr. Kaja Širok, zgodovinarka, in Simon Mokorel, svetovalec župana za evropske in nacionalne projekte.
Nina Zgoričnik v družbi arhitektov Tomaža Vuge, rojenega Solkanca, ki je spremljal rojstvo Nove Gorice, in Novogoričana Mihe Rijavca, odkriva zgodovinski razvoj mesta, nove možnosti razvoja in vizijo mladih ustvarjalcev.
Danes vam bomo iz različnih zornih kotov predstavili Novo Gorico. Mnogih, ki jih bo zdajle omenila tudi izkušena turistična vodnica Evelin Bizjak, ki nas pelje na tri in pol minutni sprehod po mestu, tako kot pelje turistične skupine.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Tako se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Predstavljajte si mobilno mini pivovarno, ki lahko pripomore k trajnostnemu razvoju gospodarjenja tako, da pot med varilcem piva in njegovim odjemalcem skrajša na približno dva metra. Takšen sistem so razvili v družinskem podjetju Šrkrlj d. o. o. Gosti pogovora so direktor družinskega podjetja Marko Škrlj, dr. Marko Likon, kemijski tehnolog in razvojni inženir v podjetju ter vodja prodaje Uroš Zorn. O procesu superkritične ekstrakcije, trendih izvoza v tujino in dobi, ki jo boste morali počakati, da boste iz svojega pivskega sodčka lahko poskusili hmeljsko stvaritev.
Člani skupine Maneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot.
Odbojkar Črt Bošnjak ter kajakašica in kanuistka na divjih vodah Eva Alina Hočevar opisujeta, kako so se mladi profesionalni športniki znašli v času epidemije, kaj jim je bilo odvzeto in kako usklajujejo obveznosti.
O novih načinih promoviranja tekmovalnih skladb, o vlogerjih in o tem, kako delujejo stavnice, govori Klavdija Kopina, poznavalka zakulisja Eme in Evrovizije, sicer pa vodja programskih projektov na našem Multimedijskem centru, ki vstop države na stavnico primerja z vstopom nove kriptovalute na trg.
Anja Bukudur in Ivan Mangani sta slovensko-italijanski par, ki je po večletnih preučevanjih pogojev uresničil drzno idejo in v Posočju začel gojiti prvi pravi slovenski žafran pod blagovno znamko žafran Tolmin. Za razliko od spomladanskega žafrana pravi žafran cveti oktobra, ko ročno poberejo in očistijo nitke te najdražje in ene najstarejših začimb na svetu.
Nasilje v Izraelu in Palestini se nadaljuje, diplomati in mednarodna skupnost pozivajo obe strani k prekinitvi ognja, v ozadju in pogosto spregledana pa ostajajo življenja Palestincev na Zahodnem bregu in v Gazi. Z Ano Tasič, ki je kot prostovoljka delovala v palestinskih begunskih taboriščih, se pogovarjamo o žrtvah enega najdlje trajajočih konfliktov, o njenem pogledu na poročanje zahodnih medijev in odzivih na spopade v zadnjih tednih.
Neveljaven email naslov
