Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.
Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev?
To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo?
Sogovorniki so:
Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost.
“Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.”
Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo.
“Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.”
Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec.
“Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.”
Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna.
“Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.”
S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.
Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev?
To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo?
Sogovorniki so:
Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost.
“Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.”
Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo.
“Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.”
Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec.
“Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.”
Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna.
“Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.”
Po 24 letih dela v Obalnem domu upokojencev Koper je Mitja Batagelj prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi več dni neopravičeno izostal iz dela. Na mejnem prehodu so mu hrvaški policisti odredili 14-dnevno samoizolacijo na domu, ker je prišel z države, ki jo je tisti dan Hrvaška imela za področje, kjer se širi novi koronavirus. Ko se je 30. marca 2020 vrnil v službo, ga je po končani izmeni presenetila nepričakovana novica. Delodajalec je sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Meta je starejša prodajalka, ki je delala že pri več trgovcih, tako manjših kot večjih. Ime je izmišljeno, prav tako je prosila, da ji spremenimo glas, saj ima le še nekaj let do upokojitve in si ne želi konfliktov z delodajalcem. Opaža, da se z leti razmere za zaposlene pri vseh trgovcih slabšajo, delo je vse težje, predvsem zaradi strank, ki se včasih vedejo žaljivo in poniževalno. O delovnih razmerah za trgovce med epidemijo in o delavskih pravicah se je s prodajalko Meto pogovarjal Gorazd Rečnik.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat so okna odprli godbeniki in radijski poslušalci zer ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč.
V uredništvu Vala 202 smo se odločili, da ime aprila postane Ivan Gale Ivan Gale, uslužbenec Zavoda za blagovne rezerve, ki se je v Tarči na TV Slovenija javno izpostavil, opozoril na odgovornosti za porabo javnega denarja, opisal konkretne pritiske pri izbiri dobaviteljev zaščitne opreme in sprožil trenutno največjo afero v državi v času epidemije novega koronavirusa. Na Facebooku je po odmevni oddaji nastala posebna podporna skupina z več kot 50 tisoč člani, gibanje v podporo Ivanu Galetu. Domnevne nepravilnosti bodo raziskali ustrezni organi, Ivan Gale pa je pokazal, kako pomemben je lahko državljanski pogum.
V času brez COVIDA -19 bi mnogi jadralci med prvomajskimi prazniki odprli letošnjo sezono. Še prej bi seveda opravili umazana dela na suhem, da bi bila jadrnica pripravljena na nove podvige. Letos je slika drugačna, jadrnice po večini samevajo v marinah, jadralce pa ob napovedani »ravno pravšnji burji« kar razganja. Dokaj drugačna je zgodba zakoncev Pelko, Tomaža in Lili, ki sta že ves čas epidemije na svoji jadrnici, ampak ne na morju pač pa ujeta v marini na Lanzaroteju, enem od kanarskih otokov. Tja je skiperja Tomaža poklical Aleš Smrekar.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat bodo okna odprli godbeniki in radijski poslušalci ter ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč. Tako bodo soseski dali vedeti, da so aktivni kljub izolaciji.
Režiser, profesor in predsednik evropskih režiserjev Klemen Dvornik ter zastopnik Universal Music Publishing in založnik Igor Ivanič se strinjata, da je kultura v tem času ključnega pomena.“Če v tem času ne bi bilo filma in glasbe, bi norost presegla zmerne meje, v katere smo zdaj ujeti. Tako nekako zdržimo doma, saj pobegnemo v druge svetove,” pravi Klemen Dvornik.
Daljše sušno obdobje predstavlja veliko požarno ogroženost naravnega okolja, o čemer priča tudi več požarov širom Primorske. Nekaj kapljic dežja v minulih dneh je bilo sicer dobrodošlih, vseeno pa štabi civilne zaščite nadaljujejo s preventivnimi ukrepi, med katere spada tudi nadzor najbolj ogroženih območij iz zraka. Na protipožarni polet se je podal tudi Sandi Škvarč, ne samo v vlogi novinarja, letalo je tudi pilotiral.
Saša Vipotnik (AKA Neomi) je specializantka nevrologije v ljubljanskem kliničnem centru, Boštjan Meh (BO!) pa zdravstveni tehnik, zaposlen v domu starejših občanov. Oba sta glasbenika, zaposlena v trenutno ključnem sektorju, v zdravstvu.
V teh dneh bi bil Rok Rozman, biolog, kajakaš, nekdanji olimpijec v veslanju, s somišljeniki nekje v kajaku, na reki Savi, ki naj bi jo v okviru Balkan Rivers tour št. 5 preveslali od izvira do izliva. Z veslanjem v kajaku in vsemi spremljevalnimi dogodki, vključno s protesti, so želeli opozoriti na pomembnost Save, ki je ključni del evropskega sladkovodnega ekosistema, dom Natura 2000 vrstam. Zaradi koronavirusa je akcija prestavljena na drugo leto, kar pa ne pomeni, da Rok in druščina počivajo. V nedeljo so zagnali novo kampanjo Rek ne damo!
Vodenje zahteva precej znanja, kar smo na Valu 202 ugotavljali v nizu oddaj vodenje s posluhom. V času spremenjenih razmer zaradi pandemije, so se tisti, ki vodijo organizacije, oddelke, time znašli pred novimi izzivi. Dr. Miha Škerlavaj je redni profesor managementa na Ekonomski Fakulteti v Univerze v Ljubljani, vodja pa tudi v praksi, saj je med drugim prodekan za raziskovanje.
Živalski vrt je po šestih tednih karantene spet odprl svoja vrata. A vseeno se morajo obiskovalci držati preventivnih ukrepov – sprehod je mogoč le po zunanjih površinah, za zdaj se po njem še ne smejo sprehajati psi, za obiskovalce ostajajo zaprti otroška igrišča, vivarij, notranji prostor slonice Gange, otroški živalski vrt, Kmečka bajta, pot mimo šimpanzov proti tigrom ter notranji prostor šimpanzov. Z direktorico Živalskega vrta Ljubljana Barbaro Mihelič o ponovnem odprtju, organizacijo v preteklih tednih in načrtih za prihodnost.
Članici Ženskega pevskega zbora Kombinat, ki je bil ustanovljen na dan upora 27. aprila 2008.
Letos mineva 75 let od zaprtja partizanske bolnišnice Topolovec, evakuacijske bolnišnice v Beli krajini v vasi Črešnjevec, v katero je bila vključena vsa vas. Sprejemala je težke ranjence, ki so bili ranjeni v različnih krajih Slovenije, in jih prek partizanskih letališč Otok in Krasinec evakuirala v zavezniške bolnišnice v Italijo. V spomin nanjo so v vasi, na domačiji Škof oziroma Šrajf, pred petimi leti uredili spominsko sobo.
V Idriji, v prostorih rudniškega magazina na Trgu svetega Ahacija, že nekaj let domujejo zbirke Vojnega muzeja Idrija. Njegov lastnik je domačin, ljubiteljski zgodovinar in zbiralec starih predmetov Slavko Moravec, ki je v muzeju naredil tudi rekonstrukcijo sobe iz partizanske bolnice Pavle. Ta sicer ni tako znana kot bolnica Franja, ki je kulturni spomenik državnega pomena, nosi Znak evropske dediščine in je vpisana na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU, vseeno pa se v Idriji trudijo ohraniti spomin na njo.
Partizansko zdravstvo in partizanske bolnišnice so tema, ki je pritegnila zgodovinarja Blaža Štanglja. Že ko je bil majhen, se mu je zdelo neverjetno, da so bile nekoč bolnišnice nekje v gozdu in te so zdaj postale predmet njegovega raziskovanja.
Nace Breitenberger je dolgoletni pedagog, prostovoljec, predsednik Planinskega društva Idrija, sodelavec na TOM telefonu v Idriji, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija leta 2018 podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Lani pa je prejel še državno priznanje za prostovoljno delo.
S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.
Nekateri karanteno izkoristijo za peko kruha, drugi za branje številnih zaprašenih knjig, tretji se lotijo kakšnega športa, oblikovalec in kreativni direktor AV Studia Jure Tovrljan pa je v domači karanteni z namero ozaveščanja javnosti o pomenu nošenja maske, umivanja rok in varnostne razdalje preoblikoval logotipe svetovnih podjetij in naslove uspešnih televizijskih serij. Več v pogovoru z Majo Stepančič.
Neveljaven email naslov