Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.
Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev?
To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo?
Sogovorniki so:
Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost.
“Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.”
Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo.
“Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.”
Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec.
“Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.”
Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna.
“Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.”
S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.
Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev?
To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo?
Sogovorniki so:
Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost.
“Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.”
Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo.
“Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.”
Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec.
“Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.”
Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna.
“Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.”
V Franciji je po zadnjih podatkih 25.533 okuženih za koronavirusom in 1331 mrtvih, stanje pa še ne umirja, zato država iz dneva v dan napoveduje vse več prepovedi. Francozi še do nedavnega niso prav resno jemali epidemije koronavirusa, kljub zaskrbljujočim podatkom o okuženih v Italiji, so parki v francoskih mestih pokali po šivih, na igralih se je trlo otrok. Kot pogosto rečemo, so se Francozi na začetku enostavno naredili francoze v zvezi s epidemijo – v medijih so se pojavile tudi fotografije ljudi, ki so se zbirali na protestih. Zdaj pa je Francija že več kot teden dni v karanteni, posamezniki pa morajo v primeru, da zapustijo dom, s sabo nositi poseben certifikat. In če jih na cesti ustavi policija, ga morajo tudi predložiti. Kako je to videti v praksi, je Svta Peterlina, študenta na Erasmus izmenjavi v frwancoskem Lillu, vprašala Maja Stepančič.
“Če gre človek dovolj globoko vase, lahko najde tisto, kar je skupno vsem. To je uglašenost,” pravi Janez Dovč. Glasbenik poudarja, da se bomo po krizi morda bolj zavedali pomena koncertov, glasbe v živo.
Tokac: "Ta sila, ki je večja od največjih ljudi, brez odvečnega egoizma, včasih morda nepravično, s surovo močjo uveljavi svoj prav. Tako kot samo mame znajo. A ni to vredno navdiha?"
Gregor Pust je ustanovitelj in direktor Zavoda G-rega v okviru katerega deluje tudi zasebni vrtec, organizirajo pa tudi različne športne aktivnosti, tečaje za najmlajše. Je pa tudi eden tistih, ki čutijo posledice, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa.
V okviru skupine na Facebooku Pomoč samozaposlenim v kulturi v času kovid19 so pred enim tednom pripravili peticijo vladi za pomoč samozaposlenim zaradi epidemije koronavirusa. S podporo Rdečega križa pa je stekla še solidarnostna akcija, ki poziva k solidarnosti predvsem znotraj kulturnega sektorja in podpornike kulture. Kot pravi pobudnica akcije Beti Žerovc, je težko čakati na sprejete ukrepe vlade, povezane s samozaposlenimi, saj so številni že zdaj brez prihrankov, z izpadom honorarjev pa je ogrožena njihova najosnovnejša eksistenca.
Brigita Praznik Lokar, profesorica na OŠ Danile Umar v Ljubljani po sklopih priporoča zgodovinske knjige in dokumentarne filme z mladinsko tematiko za učence osnovnih šol.
23. marca 2020 dopoldne je po dolgi in hudi bolezni v 67. letu starosti umrl naš legendarni novinar Marjan Jerman. V dolgoletni karieri je Marjan Jerman s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega psa čuvaja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Naslednje minute zato posvečamo res velikem in kakovostnem opusu Marjana Jermana.
Žal vas moramo obvestiti o zelo žalostni vesti. Danes dopoldne je po težki in dolgi bolezni v 67-letu starosti umrl dolgoletni novinar Vala 202 in RTV Slovenija Marjan Jerman. Marjan Jerman je s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Marjan, večna ti slava! Tvoji Valovke in Valovci, tvoje poslušalke in poslušalci!
Dr. Tomaža Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrabne sisteme in vojskovanje tistega časa. Trenutno svoj čas vlaga v pisanje knjige o oklepih na Slovenskem. Meni, da je prebiranje zgodovinskih romanov zelo zaželjeno, a se je obenem potrebno zavedati, da je to fikcija. Potrebno je tudi ločiti različne vrste romanov in avtorjev – nekateri svojo raziskovalno nalogo namreč opravijo bolje kakor drugi. Njegov knjižni namig je Ken Follett: Stebri Zemlje. Je lep primer zgodovinske fikcije, ki je dobro umeščena v svoj kontekst.
O življenju v Berlinu v teh izrednih razmerah smo se pogovarjali z Anjo Catherine Limon, eno od gostij oddaje Globalna Vas. "Od prejšnjega tedna delam od doma, v mestu so zaprli klube, bare in večino restavracij. Vlaki še vedno vozijo, a bolj poredko. Je pa bil sončen teden, zato je bilo veliko ljudi v parkih. Mislim, da prebivalci Berlina virusa še ne jemljejo zelo resno." Drugačne razmere je opaziti predvsem pri nočnem življenju, ki ga praktično ni več. Kar je pohvalno, pa so različne akcije ljudi, ki ponujajo pomoč starejšim, pravi naša gostja.
Infektologinja Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu (080 14 04), o najpomembnejših novostih in najpogostejših vprašanjih v petek, 20. marca.
V Srbiji je predsednik Aleksander Vučić uvedel policijsko uro. Kako je minila prva noč in kaj se bo zgodilo z zdravstvenim sistemom na Balkanu, če se jim "zgodi" Italija? Iz Beograda se je oglasil Boštjan Anžin. Poklical ga je Gašper Andrinek.
Z enim očesom spremljamo tudi razmere po Evropi in svetu, smo pa zaradi razmer doma trenutno kar sami sebi dovolj. In spregledamo, da denimo Portugalska ravno danes začenja s karanteno. Poklicali smo Agnes Bobnjar, ki že tri leta živi v Lizboni.
Voznik tovornjaka v mednarodnem prometu Tadej vsem delavnim ljudem poklanja skladbo It's My Life, Mirjam pravi, da smo borci, zato si je zaželela skladbo I'm Still Standing.
Poročali smo, da je število krvodajalcev zaradi samoizolacije močno upadlo, Zavod za transfuzijsko medicino zato poziva, da potrebujemo zaloge krvi. Dr. Polonca Mali, vodja Centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi pravi, da preskrbo s krvjo ves čas spremljajo in skušajo zagotoviti ravnovesje zalog na nacionalnem nivoju. "Krvodajalke in krvodajalce obveščamo, da smo v izogib okužbi spremenili način odvzema krvi. Prek sms sporočil bomo na odvzem povabili krvodajalce tistih skupin, ki jih potrebujemo. Za krvodajalce veljajo pogoji, da so zdravi, nimajo znakov akutnega vnetja dihal ali povišane telesne temperature in da v zadnjem mesecu niso potovali izven Slovenije."
Iz Španije smo poslušali pričevanja tudi o tem, da ljudje ne spoštujejo ukrepov in so zaradi njih precej jezni. V Barceloni, kjer živi Nika Ambrožič, pa so imeli Katalonci manj težav z doslednim upoštevanjem uradnih navodil za preprečevanja širjenja okužbe.
Neveljaven email naslov