Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.
Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev?
To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo?
Sogovorniki so:
Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost.
“Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.”
Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo.
“Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.”
Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec.
“Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.”
Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna.
“Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.”
S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.
Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev?
To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo?
Sogovorniki so:
Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost.
“Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.”
Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo.
“Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.”
Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec.
“Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.”
Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna.
“Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.”
Triglavski ledenik je približno enkrat manjši in tanjši od približno petdeset kilometrov vzhodneje in štiristo metrov nižje ležečega bratca pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Legendarni kitarist Jimi Hendrix se je rodil na današnji dan leta 1942. Njegovo glasbo opisujejo kot pionirsko, eksperimentalno, uničujočo, osvobajajočo, prodorno, vizionarsko.
Ko smo aprila v naši oddaji Nedeljski izlet predstavljali knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino, ki zaenkrat še vedno domuje v ljubljanski Kazini v središču mesta, smo dejali, da v tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo dragoceno gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki … V teh dneh pa nas je presenetila novica, da knjižnico zapirajo za javnost. Peticijo za ohranitev knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino so podpisali številni ugledni posamezniki, poziv pa naslavljajo na ministrstvo za izobraževanje, vlado in državni zbor, pa tudi na vodstvo inštituta. Tatjana Pirc je direktorja Inštituta za novejšo zgodovino Jureta Gašpariča vprašala, zakaj so se odločili, da knjižnico zaprejo za javnost.
Vmesniki med možgani in računalniki se zdijo kot znanstvena fantastika, ki se pojavlja le v medicini. Delno ta trditev drži – v rabo so za zdaj prišli po večini le v medicinske namene, nikakor pa ti vmesniki niso znanstvena fantastika. Raziskovalci jih izpopolnjujejo in iščejo nove načine uporabe, hkrati pa se ukvarjajo tudi z etičnimi vprašanji, ki se nanašajo na zaznavanje naših čustev. O teh dilemah govori dr. Maryam Alimardani z Univerze v Tilburgu.
Godli in govorili smo o tako imenovanih enkratnikih, posrečenčkih. Manj neroden in bolj znan termin za to je "one hit wonders". Skladbe, ki so ostale same na vrhu, čeprav so glasbeniki ustvarjali še dolgo potem.
Dokumentarna razstava Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina obuja spomin na projekt Manekeni, ko je 14. novembra 1997 Marija Mojca Pungerčar v okviru drugega trienala sodobne umetnosti U3 oblekla šestnajst ljubljanskih spomenikov, ki so jim sešili obleke po merah. Oblečeni spomenik padlih borcev je predstavljal esperanco, žar obetov v brezbarvni vsakdanjosti, za žensko, ki si drzne upati, Kidričev spomenik pa ekstravaganco, kredibilnost materialov in smel izbor barv za moškega, ki se zna uveljaviti.
Miha Švalj je gostil Slobodana Simiča – Simeta, piranskega raziskovalca in publicista, ki zase pravi, da je preprost in nepopravljiv Pirančan.
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. "Prehrana 20 % svetovnega prebivalstva temelji na ribah, zato je pomembno, da vemo, kaj vse je v njih. Zaradi dobrih hranil, ki jih tovrstna hrana vsebuje, pa poraba rib celo narašča." - dr. Andreja Ramšak
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. Ta teden smo priča visoki gladini morja. Ali je to nekaj, česar se bomo morali navaditi? "Jaz mislim, da ja. Na žalost. Globalne študije nakazujejo, da če se bomo zelo potrudili kot človeštvo, bo rast morske gladine globalno med 30 in 50 centimetri." - ddr. Matjaž Ličer
dr. Lovrenc Lipej je morski biolog. Pravi, da je slovensko morje Noetova barka, saj imamo veliko različnih morskih vrst, a malo primerkov posamezne vrste. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Vodja Morske biološke postaje Piran prof. dr. Patricija Mozetič se je kot se je kot mlada raziskovalka postaji pridružila v devetdesetih letih. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Letošnji festival bo zaznamovala močna slovenska udeležba, v fokusu bo kubanski film 60-ih, z retrospektivo se bodo poklonili režiserki Agnes Varda, ki nas je letos zapustila, v goste pa prihaja tudi kontroverzni ameriški filmar Abel Ferrara. Njegov najnovejši avtobiografski film Tommaso bo ob 19.30 festival tudi odprl.
Novi lastnik Tobačne mesto je Kreativni center Poligon obvestil, da z novim letom z njimi ne bodo podaljšali najemniške pogodbe.
Tla ljubljanskega Kina Šiška bo danes zvečer zatresla nostalgija. Tisti, ki štejete vsaj tri desetletja svojega življenja, se boste zagotovo spomnili dveh bendov, ki jih je takrat - leta 2001 - še glasbena postaja MTV vneto vrtela. Alien Ant Farm so s priredbo komada Smooth Criminal kralja popa Michaela Jacksona dokazali, da zna biti tudi punk rock zabaven in smešen, P. O. D. oziroma Payable on Death pa so s svojo Alive prodrli na ameriško nu metal sceno. Pred večernim koncertom se je s pevcem skupine P. O. D. Sonnyjem Sandovalom srečala Maja Stepančič.
S čim so zaznamovali družbo in kako bi se znašli v današnji? Odgovarja filmski in literani kritik Robert Kuret.
As ti tud not padu? je ponarodela fraza, menda avtorsko delo igralca Bogdana Lubeja, ki je v filmu Ne joči, Peter igral malega, štiriletnega hudomušnega Petra. Film so letos ob stoti obletnici rojstva režiserja Franceta Štiglica digitalno restavrirali in ga bodo v soboto ob 20-ih premierno v digitalni verziji predvajali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Film, ki je v Štigličevi karieri pomenil prelom nekega zgodovinskega obdobja, saj je bil njegov zadnji partizanski film, je povezal več deset generacij, njegova sporočilnost pa je pomembna tudi v današnjem svetu.
O trabantih in avtomobilski industriji na obeh straneh berlinskega zidu in železne zavese se pogovarjata avtomobilska strokovnjaka Vala 202 Andrej Brglez in Janez Martinčič.
Razmere za begunce in migrante v Bosni in Hercegovini so vse slabše. Najhuje je v neuradnem begunskem taborišču Vučjak, kjer je ta hip približno tisoč ljudi. To področje je občina Bihać letos spomladi namenila za začasno namestitev beguncev in migrantov, ki se zadržujejo na območju mesta in ki niso sprejeti v namestitvene centre, s katerimi upravlja Mednarodna organizacija za migracije. Tam je bil tudi Gašper Andrinek.
V obdobju med letoma 2010 in 2018 je po podatkih Lovske zveze Slovenije na slovenskih cestah poginilo 46 933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 48 gamsov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Na dnevni ravni pa uradno povozimo od 15 do 15 živali, neuradno pa še kakšno več. Če ste ob cesti opazili modre odsevnike na količkih, pa vam ni bilo jasno, za kaj gre in čemu so namenjeni, je odgovor preprost. Povezani so s trki vozil z živalmi, ki jih je s širjenjem cestnega omrežja, povečanim prometom, večjim številom avtomobilov in višjimi hitrosti vse več.
Neveljaven email naslov