Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jožica Rejec je Ime tedna Vala 202 postala dvakrat, prvič v marcu 2016 in drugič januarja 2018. Dobitnica priznanja za življenjsko delo na področju menedžmenta in nekdanja direktorica podjetja Domen je z Anjo Hlača Ferjančič razmišljala o krizah, preizkušnjah, vodenja podjetij ter pomenu sodelovanja in razumevanju zaposlenih.
Jožica Rejec je ime tedna Vala 202 postala dvakrat, prvič marca 2016, drugič pa januarja 2018. Nekdanja direktorica podjetja Domel razmišlja o krizah, preizkušnjah ter pomenu sodelovanja in razumevanja zaposlenih
“Priložnost za osebno rast imamo celo življenje in rasti ni brez tega, da ne bi kaj bolelo,” pravi Jožica Rejec, ki je ime tedna Vala 202 postala dvakrat. Nekdanja direktorica podjetja Domel in prejemnica priznanja za življenjsko delo na področju menedžmenta meni, da smo omejitve in spremembo življenjskega sloga v obdobju koronakrize sprejeli zelo disciplinirano in ne lenarimo preveč, posebej se je izrazila pomembnost osebnih stikov, ki jih zdaj tako rekoč ni, a bomo po njenem za njih še bolj hvaležni, ko bo spet priložnost zanje.
“V tem času smo prišli do celega kupa rešitev, za katere je pred tem kazalo, da niso mogoče.”
Zaposlenim v podjetjih je pomembno zadeve predstaviti jasno, položaja ne smemo olepševati, prav tako vodilni ne smejo pretiravati, saj lahko le tako strah pretvorimo v energijo, saj imamo cilje in tudi zaposleni vidijo luč na koncu tunela: “Pomembno je, da vsakdo pride s predlogom. Da ne jamramo in ne obtožujemo drugih. Tako lahko skupaj najdemo najboljšo rešitev. Treba se je prilagoditi.”
“Če imamo različna stališča in znamo sodelovati, pridemo do najboljših rešitev.”
Pomembno je, da smo potrpežljivi. Jožica Rejec pravi, da se potrpežljivosti uči še zdaj, pri vrtnarjenju, igranju klavirja in učenju francoščine. Dodaja, da je nujno, da je človek hvaležen za tisto, kar ima: “Če vsak dan narediš bilanco tega, kar je bilo ta dan dobro, znaš bolje načrtovati.”
“Modrost je tudi v odrekanju. Če si zelo radoveden, veš, da ne boš mogel videti vseh krajev, preizkusiti vseh svojih idej. Potem izbiraš in si spet hvaležen za tisto, kar ti je uspelo, ali ljudi, ki si jih srečal.”
Jožica Rejec je Ime tedna Vala 202 postala dvakrat, prvič v marcu 2016 in drugič januarja 2018. Dobitnica priznanja za življenjsko delo na področju menedžmenta in nekdanja direktorica podjetja Domen je z Anjo Hlača Ferjančič razmišljala o krizah, preizkušnjah, vodenja podjetij ter pomenu sodelovanja in razumevanju zaposlenih.
Jožica Rejec je ime tedna Vala 202 postala dvakrat, prvič marca 2016, drugič pa januarja 2018. Nekdanja direktorica podjetja Domel razmišlja o krizah, preizkušnjah ter pomenu sodelovanja in razumevanja zaposlenih
“Priložnost za osebno rast imamo celo življenje in rasti ni brez tega, da ne bi kaj bolelo,” pravi Jožica Rejec, ki je ime tedna Vala 202 postala dvakrat. Nekdanja direktorica podjetja Domel in prejemnica priznanja za življenjsko delo na področju menedžmenta meni, da smo omejitve in spremembo življenjskega sloga v obdobju koronakrize sprejeli zelo disciplinirano in ne lenarimo preveč, posebej se je izrazila pomembnost osebnih stikov, ki jih zdaj tako rekoč ni, a bomo po njenem za njih še bolj hvaležni, ko bo spet priložnost zanje.
“V tem času smo prišli do celega kupa rešitev, za katere je pred tem kazalo, da niso mogoče.”
Zaposlenim v podjetjih je pomembno zadeve predstaviti jasno, položaja ne smemo olepševati, prav tako vodilni ne smejo pretiravati, saj lahko le tako strah pretvorimo v energijo, saj imamo cilje in tudi zaposleni vidijo luč na koncu tunela: “Pomembno je, da vsakdo pride s predlogom. Da ne jamramo in ne obtožujemo drugih. Tako lahko skupaj najdemo najboljšo rešitev. Treba se je prilagoditi.”
“Če imamo različna stališča in znamo sodelovati, pridemo do najboljših rešitev.”
Pomembno je, da smo potrpežljivi. Jožica Rejec pravi, da se potrpežljivosti uči še zdaj, pri vrtnarjenju, igranju klavirja in učenju francoščine. Dodaja, da je nujno, da je človek hvaležen za tisto, kar ima: “Če vsak dan narediš bilanco tega, kar je bilo ta dan dobro, znaš bolje načrtovati.”
“Modrost je tudi v odrekanju. Če si zelo radoveden, veš, da ne boš mogel videti vseh krajev, preizkusiti vseh svojih idej. Potem izbiraš in si spet hvaležen za tisto, kar ti je uspelo, ali ljudi, ki si jih srečal.”
Slovenski policisti so zaradi narave svojega dela pogosto v stresnih situacijah, a tragedija, v kateri izgubijo svojega sodelavca, globoko zareže tudi v njihove vrste, pravi Marjan Fank, generalni direktor slovenske policije.
Mirjam Gostinčar, socialna delavka in urednica cestnega časopisa Kralji ulice se pri svojem delu srečuje s številnimi oblikami duševnih stisk, ki so pogosto poglobljene še s socialnimi okoliščinami. Zato je med številnimi knjigami, ki jih prebira to poletje, izbrala Jedrt Lapuh Maležič: Težkomentalci, ki na sproščen in humoren način daje uvid v nekoliko manj poznani svet duševnih stisk.
Eva Mladenovič trenutno odkriva skrivnosti Portugalske, saj je na Iberski polotok za eno leto odšla na delo. V Kulturnem društvu Brdo Eva kot flavtistka in članica orkestra ter z izvajanjem vokalnih delavnic že dobrih deset let pomaga ohranjati srbsko kulturno dediščino in z njo seznanja tiste, ki je ne poznajo, ter predaja znanje in pesmi mlajšim rodovom. Poleg pesmi pa pod njene prste vedno znova priroma tudi kaka dobra knjiga. V času, ko je živela v Splitu, je spoznala dela Renata Baretića in se tudi bolje spoznala s hrvaškim jezikom.
Upokojeni vrhovni sodnik Vasilij Vasko Polič je tudi pisatelj, igralec in glasbenik. Napisal je že 23 leposlovnih knjig. V svojih zgodbah združuje erotiko, pravo, politiko, zgodovino, vesolje in še marsikaj. Pogovor z Vaskom Poličem – tudi o popku sveta.
V ljubljanskem Tehnološkem parku so odprli razstavo z naslovom »Zunaj laboratorija: revolucija v »naredi sam« znanosti« – gre za mednarodni projekt Sparks, v katerega je vključena tudi Hiša eksperimentov. Razstava, ki bo potovala po vseh članicah Unije, predstavlja zgodbe ljudi, ki odpirajo znanstvene raziskave javnosti in jih iz poklicnih laboratorijev usmerjajo v domove, delavnice in na dvorišča.
V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so odprli razstavo TBI: mladi, mesto in dediščina. V središču razstave je Idrija, oziroma, če povemo natančneje, vizije mladih o prihodnosti Idrije. Razstava je rezultat sodelovanja 30-ih mladih v mednarodnem projektu, ki se je povsem praktično lotil izzivov majhnega mesta v prihodnosti.
Svetovalnici za migrante imajo poleti še več dela kot sicer. K njim prihajajo izkoriščani in izgoreli delavci, migranti, prosilci za azil, tujci, ki imajo težave s togo administracijo. Goran Lukić poudarja, da je v svetovalnici član vedno na prvem mestu.
Dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, bere predvsem veliko strokovne literature, med ljubšimi žanri za prosti čas pa so že od nekdaj kriminalke. In za svoje priporočilo je izbrala trenutno eno večjih uspešnic tega žanra.
V poletnem času je predvsem pastir. Vroče poletne mesece v mestu je namreč zamenjal za prijetne temperature na Soriški planini, kjer dneve preživlja v družbi svojih 70 krav. Čeprav pravi, da pašnja zahteva celega človeka – vstaja ob 5. uri zjutraj, spat gre po deseti zvečer, pa vmes najde tudi čas za branje. In v branje priporoča avtorja, ki ga je po njegovem mnenju skoraj nemogoče brati.
Dr. Boris Kolar je ekotoksikolog, ki se ukvarja z okoljskimi tveganji. Je pa tudi pisatelj. Njegov prvi roman Iqball hotel, ki je pristal med prvo peterico nominirancev za nagrado Kresnik leta 2009, nas popelje v Afriko, ki je Borisu Kolarju še kako ljuba dežela. Ker zadnja leta, ko ima čas, bolj kot bere piše, je imel pri izbiri knjižnega namiga nekaj zadrege, a na koncu nam je dal tri. In tudi pri teh ni pozabil na Afriko.
Matjaž Manček je pomočnik direktorja za glasbeni program v Kinu Šiška. Na Valu 202 je že predstavljal svoj glasbeni okus, tokrat ponuja poletno branje. Ne mara lahkotnega dopustniškega branja in kljub uporabi e-bralnikov raje prebere knjigo.
Olimpijske igre v Pekingu so bile zgodovinske. Michael Phelps je z osmimi zlatimi medaljami na enih igrah presegel dosežek Marka Spitza iz leta 1972. Bilo pa je to tudi naše leto, saj je Sara Isaković priplavala prvo olimpijsko medaljo za slovensko plavanje. Uršula Majcen je z junakinjo obudila spomin na 13. avgust pred osmimi leti.
Na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru bo v bazenu nastopila tudi deveterica slovenskih plavalcev in plavalk. Slovenska plavalna odprava je čez lužo odpotovala v torek, zdaj je na zaključnih pripravah v Santosu, v olimpijsko vas pa pride 2. avgusta, plavalni obračuni se bodo začeli štiri dni kasneje. Za 28-letnega Damirja Dugonjiča bodo to tretje olimpijske igre, še pred odhodom v Brazilijo, pa ga je oslabila bakterijska okužba.
Neveljaven email naslov