Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.
Štirje maturanti govorijo in pišejo o izvedbi letošnje mature. Jo prilagoditi, izvesti v celoti ali odpovedati? Kako se počuti generacija, ki se na maturo pripravlja od doma?
To je oddaja z vpisno številko 26-04-2020. Maturanti bodo najverjetneje ostali brez maturantskega plesa, matura pa, kot kaže, ostaja. Knjižnice in dijaški domovi so zaprti, javnega potniškega prometa ni, dijaki so ostali brez možnosti, da učitelja pocukajo za rokav ali v razredu zastavijo dodatno vprašanje. Šalijo se, da so vsaj na maturitetni esej dobro pripravljeni, saj pišejo protestna pisma in apele pristojnim institucijam, naj maturo prilagodijo ali odpovejo. Poudarjajo, da so odgovori odločevalcev birokratski in premalo konkretni. Položaj jih bolj kot na Cankarjevo delo Hlapci spominja na njegovo komedijo Za narodov blagor. S kakšnimi izzivi in stiskami se torej spopadajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi?
Sogovorniki so:
Oskar Ban Brejc, dijak Gimnazije Poljane in eden od štirih avtorjev medijsko izpostavljenega pisma maturantov, v katerem so se zavzeli za prilagoditev pisanja splošne mature. Zanimata ga film in filozofija, o teh temah tudi piše, študiral bo filozofijo.
“To, kar me najbolj frustrira, je ta povsem kafkovski boj z oblastjo na tej točki. Ne samo, da smo skoraj vsi enotni, da matura ne more biti izpeljana normalno. Povsod drugje, v vseh državah okoli nas, se dogajajo neke prilagoditve, a direktorica pravi, da je matura protipotresno zgrajena stavba. To je hec … Koronavirus ni potres, je, ne vem, pristanek Marsovcev. Matura ni protipotresna stavba, ampak je strašansko okostenela stavba, ki je ne morejo spremeniti, ker nimajo boljše alternative. Kot da so pozabili, da smo stari 18, 19 let. Te primerjave mature z vojsko v izrednih razmerah … Uporabljajo tudi besedo kohorte … Ne vem, zakaj ta vojaški podtekst v tem, kar govori direktorica. Tudi to, da so pobude za spremembo mature kot pobude k temu, da bi cepljenje postalo neobvezno. To je hec, to je pokroviteljski odnos, za katerega si želimo, da ga ne bi bilo. Maturo bi prej kot s Hlapci primerjal z delom Za narodovo blagor, v tej komediji gre prav za frazerstvo politikov, ki trdijo, da vse delajo za narodov blagor. Kot govorijo pristojni, da delajo nam v dobro.”
Doroteja Čeh, dijakinja III. gimnazije Maribor, smer Predšolska vzgoja. Že v osnovni šoli je začela prostovoljno delo v vrtcu, tudi za nadaljevanje svojega srednješolskega izobraževanja je izbrala Pedagoško fakulteto v Mariboru. V prostem času rada bere ali se odpravi na potep s kolesom, saj tako lažje pozabi na vsakodnevne skrbi.
“Marsikdo potrebuje več časa, da predela snov in naloge, ki jih dobimo od profesorjev. Že da v učbeniku sam poiščeš snov, vzame nekaj časa … V zakup moramo vzeti, da je marsikateri dijak prevzel kako starševsko vlogo, saj ima mlajše brate ali sestre, starši pa delajo. Ali pa jim samo pomagajo doma. Čas se hitro zgubi in ne drži, da ga ostane dovolj, da se sami pripravimo na maturo. Tudi sama včasih kuham in se zraven še učim … Nimamo stikov, vsaj ob koncu tedna smo se odklopili od šole, se dobili na pijači, šli v kino. Zdaj tega ni. In dvomim, da lahko kdo čisto odklopi, kar se dogaja. Trudimo se, da bi bili slišani, da bi drugi razumeli, da so resne stiske, da ni to ‘šlepanje’, izogibanje maturi. S komer koli od maturantov se boste pogovarjali, vsi so za to, da se matura ne izvede ali se izvede v spremenjeni obliki. Nekaj mora biti na tem, v vsakem se nekaj kopiči, kar bi moralo biti slišano.”
Pavla Novak, dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je na pristojne prav tako naslovila pismo o spremembi opravljanja mature. Zanima jo matematika, zato se je odločila za študij finančne matematike. Nekoč si želi nadaljevati izobraževanje v Ameriki, a znanje prinesti nazaj v Slovenijo. Pravi, da skuša biti družbeno angažirana, saj meni, da mora vsaka generacija prispevati svoj delež k oblikovanju sveta.
“Na pismo nisem dobila odgovora … Rada bi poudarila, da tudi pri sebi vidim, da porabim trikrat več časa za snov, ki bi jo predelali v 45 minutah z učiteljem. Skrbi nas, kako bomo pripravljeni, kako bo sploh varno izvedena matura. Vemo, da je pomanjkanje zaščitne opreme. Vemo, da nimamo enakih pogojev, in tudi, če nas zdaj pošljejo za en mesec v šolo, ne bomo enako pripravljeni. Jezni smo, da nas nihče ne posluša, da nam nihče ne odgovarja na ta naša pisma, gre za nas, dijake četrtih letnikov, mi bomo verjetno morali čez dva tedna v šolo, mi bomo morali pisati maturo čez en mesec. Mi smo se štiri leta pripravljali na to, zavedali smo se, da nas to čaka na koncu srednje šole. Nismo pa vedeli, da nas bosta čakala tudi pandemija, življenje v karanteni …”
Gloria Džankić, dijakinja II. gimnazije Maribor. V prostem času veliko piše, najraje poezijo. Raziskuje področje literature, prav tako obiskuje literarno delavnico II. gimnazije pod vodstvom pesnice Nine Medved. Zanimajo jo psihologija, mednarodni odnosi in glasba iz sedemdesetih let. Pogosto zaide v Dramo, SNG Maribor.
“Ves čas sem s polovico svoje koncentracije na družabnih omrežjih, saj pričakujem novice o maturi in stanju pandemije. To je velik problem, ker ves čas prelagam obveznosti na pozneje in včasih se zgodi, da ne naredim toliko, kot sem si zadala. Že ta distopična pozitiva se mi zdi popolnoma napačen pristop, z entuziastičnim glasom ves čas poudarjajo, da matura bo, kot da imamo vsi enake in idealne pogoje. Sem tudi del rizične skupine, imam diabetes tipa 1 in me tudi to skrbi. Zelo neprimerna se mi zdi tudi izjava, naj se vendarle učimo, saj lahko iz osebnih izkušenj povem, da se vsi učimo ves čas, da je to rdeča nit naših dni.”
S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.
Štirje maturanti govorijo in pišejo o izvedbi letošnje mature. Jo prilagoditi, izvesti v celoti ali odpovedati? Kako se počuti generacija, ki se na maturo pripravlja od doma?
To je oddaja z vpisno številko 26-04-2020. Maturanti bodo najverjetneje ostali brez maturantskega plesa, matura pa, kot kaže, ostaja. Knjižnice in dijaški domovi so zaprti, javnega potniškega prometa ni, dijaki so ostali brez možnosti, da učitelja pocukajo za rokav ali v razredu zastavijo dodatno vprašanje. Šalijo se, da so vsaj na maturitetni esej dobro pripravljeni, saj pišejo protestna pisma in apele pristojnim institucijam, naj maturo prilagodijo ali odpovejo. Poudarjajo, da so odgovori odločevalcev birokratski in premalo konkretni. Položaj jih bolj kot na Cankarjevo delo Hlapci spominja na njegovo komedijo Za narodov blagor. S kakšnimi izzivi in stiskami se torej spopadajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi?
Sogovorniki so:
Oskar Ban Brejc, dijak Gimnazije Poljane in eden od štirih avtorjev medijsko izpostavljenega pisma maturantov, v katerem so se zavzeli za prilagoditev pisanja splošne mature. Zanimata ga film in filozofija, o teh temah tudi piše, študiral bo filozofijo.
“To, kar me najbolj frustrira, je ta povsem kafkovski boj z oblastjo na tej točki. Ne samo, da smo skoraj vsi enotni, da matura ne more biti izpeljana normalno. Povsod drugje, v vseh državah okoli nas, se dogajajo neke prilagoditve, a direktorica pravi, da je matura protipotresno zgrajena stavba. To je hec … Koronavirus ni potres, je, ne vem, pristanek Marsovcev. Matura ni protipotresna stavba, ampak je strašansko okostenela stavba, ki je ne morejo spremeniti, ker nimajo boljše alternative. Kot da so pozabili, da smo stari 18, 19 let. Te primerjave mature z vojsko v izrednih razmerah … Uporabljajo tudi besedo kohorte … Ne vem, zakaj ta vojaški podtekst v tem, kar govori direktorica. Tudi to, da so pobude za spremembo mature kot pobude k temu, da bi cepljenje postalo neobvezno. To je hec, to je pokroviteljski odnos, za katerega si želimo, da ga ne bi bilo. Maturo bi prej kot s Hlapci primerjal z delom Za narodovo blagor, v tej komediji gre prav za frazerstvo politikov, ki trdijo, da vse delajo za narodov blagor. Kot govorijo pristojni, da delajo nam v dobro.”
Doroteja Čeh, dijakinja III. gimnazije Maribor, smer Predšolska vzgoja. Že v osnovni šoli je začela prostovoljno delo v vrtcu, tudi za nadaljevanje svojega srednješolskega izobraževanja je izbrala Pedagoško fakulteto v Mariboru. V prostem času rada bere ali se odpravi na potep s kolesom, saj tako lažje pozabi na vsakodnevne skrbi.
“Marsikdo potrebuje več časa, da predela snov in naloge, ki jih dobimo od profesorjev. Že da v učbeniku sam poiščeš snov, vzame nekaj časa … V zakup moramo vzeti, da je marsikateri dijak prevzel kako starševsko vlogo, saj ima mlajše brate ali sestre, starši pa delajo. Ali pa jim samo pomagajo doma. Čas se hitro zgubi in ne drži, da ga ostane dovolj, da se sami pripravimo na maturo. Tudi sama včasih kuham in se zraven še učim … Nimamo stikov, vsaj ob koncu tedna smo se odklopili od šole, se dobili na pijači, šli v kino. Zdaj tega ni. In dvomim, da lahko kdo čisto odklopi, kar se dogaja. Trudimo se, da bi bili slišani, da bi drugi razumeli, da so resne stiske, da ni to ‘šlepanje’, izogibanje maturi. S komer koli od maturantov se boste pogovarjali, vsi so za to, da se matura ne izvede ali se izvede v spremenjeni obliki. Nekaj mora biti na tem, v vsakem se nekaj kopiči, kar bi moralo biti slišano.”
Pavla Novak, dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je na pristojne prav tako naslovila pismo o spremembi opravljanja mature. Zanima jo matematika, zato se je odločila za študij finančne matematike. Nekoč si želi nadaljevati izobraževanje v Ameriki, a znanje prinesti nazaj v Slovenijo. Pravi, da skuša biti družbeno angažirana, saj meni, da mora vsaka generacija prispevati svoj delež k oblikovanju sveta.
“Na pismo nisem dobila odgovora … Rada bi poudarila, da tudi pri sebi vidim, da porabim trikrat več časa za snov, ki bi jo predelali v 45 minutah z učiteljem. Skrbi nas, kako bomo pripravljeni, kako bo sploh varno izvedena matura. Vemo, da je pomanjkanje zaščitne opreme. Vemo, da nimamo enakih pogojev, in tudi, če nas zdaj pošljejo za en mesec v šolo, ne bomo enako pripravljeni. Jezni smo, da nas nihče ne posluša, da nam nihče ne odgovarja na ta naša pisma, gre za nas, dijake četrtih letnikov, mi bomo verjetno morali čez dva tedna v šolo, mi bomo morali pisati maturo čez en mesec. Mi smo se štiri leta pripravljali na to, zavedali smo se, da nas to čaka na koncu srednje šole. Nismo pa vedeli, da nas bosta čakala tudi pandemija, življenje v karanteni …”
Gloria Džankić, dijakinja II. gimnazije Maribor. V prostem času veliko piše, najraje poezijo. Raziskuje področje literature, prav tako obiskuje literarno delavnico II. gimnazije pod vodstvom pesnice Nine Medved. Zanimajo jo psihologija, mednarodni odnosi in glasba iz sedemdesetih let. Pogosto zaide v Dramo, SNG Maribor.
“Ves čas sem s polovico svoje koncentracije na družabnih omrežjih, saj pričakujem novice o maturi in stanju pandemije. To je velik problem, ker ves čas prelagam obveznosti na pozneje in včasih se zgodi, da ne naredim toliko, kot sem si zadala. Že ta distopična pozitiva se mi zdi popolnoma napačen pristop, z entuziastičnim glasom ves čas poudarjajo, da matura bo, kot da imamo vsi enake in idealne pogoje. Sem tudi del rizične skupine, imam diabetes tipa 1 in me tudi to skrbi. Zelo neprimerna se mi zdi tudi izjava, naj se vendarle učimo, saj lahko iz osebnih izkušenj povem, da se vsi učimo ves čas, da je to rdeča nit naših dni.”
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so sredi tedna podelili letošnje stanovske Jesenkove nagrade, ki so namenjene dosežkom na področju ved o življenju in se imenujejo po botaniku in enem od prvih profesorjev biologije na ljubljanski univerzi Franu Jesenku. Letos je šla nagrada za življenjsko delo v roke profesorici Ines Mandić Mulec, predstojnici katedre za mikrobiologijo na Biotehniški fakulteti, ki je ena najbolj uveljavljenih slovenskih raziskovalk na področju mikrobiologije.
Veliko ljudi najbrž ne ve, da so zlate ribice pravzaprav krapi, največkrat ne posebno lepe sivo zelene barve. Zlato rumeni primerki so posledica mutacije. Zaradi barve so jih nekoč v naravnih ribnikih lovili kitajski menihi ter jih shranjevali v ribnike upanja. Iz Kitajske so jih prinesli na Japonsko, tam pa so se z njimi ukvarjali samuraji. Pred več kot 400 leti so prišle na Portugalsko in se kot precej invazivna tujerodna vrsta razširili po vsej Evropi. Pa ne le po akvarijih, zlate ribice so se znašle tudi v kalih in ribnikih v naravnem okolju, v katerih izpodrivajo avtohtone vrste. Iz okolja jih odstranjuje veterinar Peter Maričić in ob pomoči trgovin za male živali poskrbi, da jih posvojijo novi lastniki. Novo bivališče je ob njegovi pomoči našlo že vsaj 1500 ribic. Peter Maričić se ukvarja tudi z ribniki z akvaponiko, ki jih postavlja v izobraževalne in zdravstvene ustanove ter vanje naseli v naravi ulovljene zlate ribice. Eden takih ribnikov je tudi v gradbeni jami, deponiji ministrstva za pravosodje med Dunajsko in Bežigrajskim dvorom v Ljubljani. Tega je v sodelovanju z veterinarjem Petrom Maričićem, društvom ProstoRož, postavilo društvo Trajna in ga poimenovalo Ribnik želja.
V prvih 150-ih letih delovanja idrijskega rudnika so cinabaritno rudo, iz katere so pridobivali živo srebro, žgali kar na odprtih ognjiščih v okoliških gozdovih. Doslej so v okolici Idrije odkrili in preučili 27 tovrstnih starih žgalnic. Predvidevajo, da jih je bilo še veliko več. Raziskave letos pospešeno nadaljujejo v okviru projekta "Odkrijmo žgalnice".
Potem ko so znanstveniki sredi septembra sporočili, da so v oblakih nad površjem planeta Venera odkrili plin fosfin, smo za razlago odkritja in njegovo širšo umestitev prosili dr. Ceneta Gostinčarja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Kot trdijo znanstveniki, bi lahko odkritje dokazovalo, da na Zemlji najbližjem planetu obstajajo mikrobi, torej življenje v najbolj enostavni obliki, Gostinčar pa svari pred preuranjenim navdušenjem. "Odkritje je zelo zanimivo, a ga je treba jemati z rezervo. Preden bomo namreč ugotovili njegovo morebitno prelomnost, bomo morali dobiti še kar nekaj podatkov."
Novi spopadi med Armenijo in Azerbajdžanom v Gorskem Karabahu so ponovno opozorili na enega najdlje trajajočih zamrznjenih konfliktov na svetu. Najhujši boji po letu 1994, ko sta strani dosegli sporazum o prekinitvi ognja v tej sporni regiji, kjer je večina prebivalcev armenske narodnosti, leži pa na ozemlju Azerbajdžana, razkrivajo tudi ambicije velikih sil v regiji, predvsem Turčije in Rusije. O nevarnosti širjenja konflikta in interesih, ki stojijo za začetkom novih spopadov, govorimo z obramboslovcem dr. Rokom Zupančičem (FDV) in Mihom Lamprehtom, našim nekdanjim dopisnikom iz Rusije.
Neveljaven email naslov