Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
O tem, kaj nas lahko šport uči na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play, razmišlja dr. Milan Hosta, specialist filozofije športa
Čas, v katerem živimo, je pred nas postavil cel kup izzivov, s katerimi se spopadamo. V ospredju je skrb za zdravje, pa tudi za zdravstvo, ki se je tako kot še marsikatero področje v Sloveniji znašlo na preizkušnji. Izjema ni niti šport. Dr. Milan Hosta, profesor etike športa in olimpizma ter specialist filozofije športa, o njem razmišlja kot o nevtralnem pojavu, ki ponuja telesno prakso, ki temelji na naravni potrebi po gibanju: “To potrebo umesti v kontekst igre in pravil. Zato je šport vedno vezan z institucijo. Ta institucija zadaj pa ima neki interes, ki je lahko usmerjen v zdravje, v preventivo ali pa v spektakel.”
“Slovenci imamo res dobro naravo. V vseh štirih letnih časih jo lahko izkoristimo za gibanje. In to gibanje ni nujno športno. Kar je ključno. Lahko se gibamo tudi brez institucije, ki stoji za našim hrbtom, in ostajamo zdravi.”
Gibanje pomeni svobodo, paradoks pa je, da se moramo znotraj športa omejiti s pravili, nato pa smo znotraj teh pravil svobodni, da dosežemo cilj igre: “Če nimamo nobene omejitve, tudi ta igra nima čara.”
“Šport je privlačen, ker nas omeji v svobodi izbire, ki jo imamo, na samo nekaj pravil, s katerimi lahko dosežeš cilj, da lahko igramo isto igro.”
Šport, ki ga igramo s prijatelji na ulici in v telovadnici, za seboj nima institucije, ima pa močno moralno in vzgojno plat, saj se moramo dogovoriti, kako bomo igrali. Iz modrosti, ki je pred nami na ulici, lahko to prenesemo na delovanje države, saj je ključno, da se dogovorimo, kakšno igro igramo in kaj je cilj igre: “V tej zgodbi meni manjka ravno to. Pripravljen sem preživeti grobo igro ali to, da se mi s pravili jemlje svoboda gibanja, ampak moram vedeti, kaj bomo s tem dosegli.”
“Drugi del športa, telesno-gibalni del, ki ne potrebuje institucije, nima predstavnikov. Tudi šolski šport in celo gibanje smo športizirali. Imamo lep izraz, ki se mu reče telovadba, telesna kultura. Ampak smo ga kar pometli pod preprogo. Za to ne potrebujemo institucije ali pa je ta institucija spontana. Ampak za to ne potrebujemo kluba, lige ali olimpijskih iger.”
Kontekst fair playa danes še bolj nagovarja o pošteni igri v družbi, v okolju. Kakšen zgled ima vse, kar smo v preteklosti lahko gledali in spremljali v športnih arenah za delovanje družbe in politike?
“Kdo je bil fer? Tisti, ki ni imel skritih namenov. Lahko je naredil tudi prekršek, ampak nenamenoma, zato da nasprotnik ne bo vrgel na koš, ne pa zato, da bi ga poškodoval. Na ulici smo se naučili marsikaj. Tudi politika ulice pokaže, da fair play na koncu šteje.”
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
O tem, kaj nas lahko šport uči na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play, razmišlja dr. Milan Hosta, specialist filozofije športa
Čas, v katerem živimo, je pred nas postavil cel kup izzivov, s katerimi se spopadamo. V ospredju je skrb za zdravje, pa tudi za zdravstvo, ki se je tako kot še marsikatero področje v Sloveniji znašlo na preizkušnji. Izjema ni niti šport. Dr. Milan Hosta, profesor etike športa in olimpizma ter specialist filozofije športa, o njem razmišlja kot o nevtralnem pojavu, ki ponuja telesno prakso, ki temelji na naravni potrebi po gibanju: “To potrebo umesti v kontekst igre in pravil. Zato je šport vedno vezan z institucijo. Ta institucija zadaj pa ima neki interes, ki je lahko usmerjen v zdravje, v preventivo ali pa v spektakel.”
“Slovenci imamo res dobro naravo. V vseh štirih letnih časih jo lahko izkoristimo za gibanje. In to gibanje ni nujno športno. Kar je ključno. Lahko se gibamo tudi brez institucije, ki stoji za našim hrbtom, in ostajamo zdravi.”
Gibanje pomeni svobodo, paradoks pa je, da se moramo znotraj športa omejiti s pravili, nato pa smo znotraj teh pravil svobodni, da dosežemo cilj igre: “Če nimamo nobene omejitve, tudi ta igra nima čara.”
“Šport je privlačen, ker nas omeji v svobodi izbire, ki jo imamo, na samo nekaj pravil, s katerimi lahko dosežeš cilj, da lahko igramo isto igro.”
Šport, ki ga igramo s prijatelji na ulici in v telovadnici, za seboj nima institucije, ima pa močno moralno in vzgojno plat, saj se moramo dogovoriti, kako bomo igrali. Iz modrosti, ki je pred nami na ulici, lahko to prenesemo na delovanje države, saj je ključno, da se dogovorimo, kakšno igro igramo in kaj je cilj igre: “V tej zgodbi meni manjka ravno to. Pripravljen sem preživeti grobo igro ali to, da se mi s pravili jemlje svoboda gibanja, ampak moram vedeti, kaj bomo s tem dosegli.”
“Drugi del športa, telesno-gibalni del, ki ne potrebuje institucije, nima predstavnikov. Tudi šolski šport in celo gibanje smo športizirali. Imamo lep izraz, ki se mu reče telovadba, telesna kultura. Ampak smo ga kar pometli pod preprogo. Za to ne potrebujemo institucije ali pa je ta institucija spontana. Ampak za to ne potrebujemo kluba, lige ali olimpijskih iger.”
Kontekst fair playa danes še bolj nagovarja o pošteni igri v družbi, v okolju. Kakšen zgled ima vse, kar smo v preteklosti lahko gledali in spremljali v športnih arenah za delovanje družbe in politike?
“Kdo je bil fer? Tisti, ki ni imel skritih namenov. Lahko je naredil tudi prekršek, ampak nenamenoma, zato da nasprotnik ne bo vrgel na koš, ne pa zato, da bi ga poškodoval. Na ulici smo se naučili marsikaj. Tudi politika ulice pokaže, da fair play na koncu šteje.”
Pred hišo na Cankarjevem nabrežju 1 v Ljubljani sta dopoldne čakala prva spotikavca, medeninasta tlakovca, da ju nemški umetnik Gunter Demnig za vedno umesti v pločnik. Na tlakovcih piše, da sta tu živela Olga in Oskar Željko Adler, ki sta bila med vojno pregnana v San Giovanni Bianco, piše še, da sta bila v Milanu aretirana in kasneje umorjena v Auschwitzu. 60 tisoč kamnov spomina, spotikavcev je že postavljenih v več kot 600 mestih in v 22 državah. Od danes naprej je prvih 23 tudi v Ljubljani. 23 spotikavcev, 23 imen, 23 oseb.
Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma. Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes. Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje. “Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”
Slaviša Pajkič je fenomenalen človek, ki bi ga sicer srečali le v stripu. Rodil se je v vasi Poljana blizu Požarevca, pri šestnajstih pa po naključju odkril svoje sposobnosti. Je odporen na elektriko, a jo – če se tako odloči – lahko tudi shranjuje. Biba Struja, v tujini znan kot Battery Man, ima v telesu tako malo vlage, da elektrika sploh ne potuje skozi njega, ampak najverjetneje le po površini kože.
Kajakaš Peter Kauzer ima tri poletne predloge za preživljanje prostega časa
27 letna Velenjčanka Eva Bolha je poklicno producentka razstav v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Prostovoljno pa od letošnjega aprila zaseda častno funkcijo načelnice Zveze tabornikov. V poletno branje priporoča torej delo Unboss danskega podjetnika, profesorja in govorca Larsa Kolinda.
Pred mesecem sta Nizozemca CJ in Jet spakirala najnujnejše stvari in se z džipom odpeljala na jug. Po poti do Grčije, kjer bosta na trajekt posadila avtomobil, se ustavljata po vmesnih državah – tudi v Sloveniji. To je predigra, pravi CJ, da se navadita na življenje v avtomobilu, v katerem tudi spita, jesta, živita … skratka, to je njun dom na 3 × 4 metrih. No, na drugi strani Sredozemskega morja, v Afriki, pa se bo potem začelo pravo potovanje. Pred odhodom se je Maja Stepančič z njima pogovarjala o projektu Africa Alive, s katerim bosta poskušala skozi zgodbe tamkajšnjih prebivalcev pripovedovati vpliv podnebnih sprememb na življenja ljudi.
Pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini svetuje, da možgane niti poleti ne spustite na pašo.
Od 1. avgusta letos naprej bomo na planetu proizvedli več ogljikovega dioksida, kot so ga gozdovi in oceani sposobno absorbirati v enem letu. Ulovili bomo več rib, posekali več dreves, poželi več in porabili več vode, kot nam jih lahko Zemlja odmeri na leto – drugače rečeno, od jutri pa do konca leta živimo v tako imenovanem ekološkem dolgu. Leta 1993 je ta dan nastopil konec oktobra, od tedaj pa vsako leto v dolg zdrsnemo prej.
Logična uganka sudoku je hitro postala zelo priljubljena na Japonskem, a je moderno različico igre, kot jo poznamo danes, izumil prebivalec nekega drugega kontinenta. Sudoku pripisujejo ameriškemu arhitektu Howardu Garnsu. Nekateri si ga privoščijo le na dopustu, drugi med vsako službeno malico, študenti med predavanji. Če imate tudi vi v torbi zbirko, svinčnik in radirko – morda je sudoku, ki ga rešujete, sestavil nemški ugankar Stefan Heine.
Lidija Forte že skoraj dve desetletji skrbi za prostoživeče mačke v Ljubljani. Vsak dan se s kolesom odpravi na hranišča, jim nastavi hrano in jih pocrklja. Do danes še ni bila nobena žival lačna – v primeru bolezni ali slabega počutja najde zamenjavo, sicer je na hraniščih v vsakem vremenu. Pripoveduje zgodbo o ljubečem mačjem paru Romeu in Juliji, pa o že pokojnem pustolovskem mačkonu Dedku, o drugih uličnih mačkah in njihovih človeških sosedih.
Umetniški vodja in organizator blejskega festivala Okarina Leo Ličof vam predlaga poslušanje filozofskega podcasta Corporal Fantasy.
Luna bo nocoj mrknila za najdlje v tem stoletju, za nameček pa se Mars na ogled postavlja v bleščeči rdeči opravi.
Glasbenik in producent z Obale v poletnem času predlaga serijo Twin Peaks, ki jo je začel gledati šele tretjo sezono, o vsebini prvih dveh pa je prebral kar na Wikipediji.
Pred nekaj dnevi je Slovenijo obiskala komisija Mednarodnega inštituta za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem ter potrdila, da bo leta 2021 Slovenija za eno leto postala Evropska gastronomska regija. Člane strokovne komisije so pri nas navdušili številni kulinarični presežki naše dežele, pa tudi zaveza k trajnosti, tradicija, visoka kakovost pri nas proizvedene hrane ter spoštovanje do okolja. Pomemben del kandidature je tudi knjiga Okusiti Slovenijo, ki jo je zasnoval etnolog dr. Janez Bogataj in v kateri je popisana tako zgodovina kot sedanjost naše gastronomije, zaščitena živila in jedi, vinogradništvo in pivovarstvo, skratka vse, kar lahko Slovenija ponudi v obliki hrane in pijače.
Letošnje poletje v marsikakšnem pogledu res ni povprečno. Skoraj ga ni dneva, ko se ne bi izpod neba pocedil kakšen naliv, za nameček pa so črni nevihtni oblaki še nadpovprečno radodarni s strelami. Koliko več jih je v preteklih dneh zarezalo po nebu, bo odgovarjal Goran Milev, strokovnjak z Elektroinštituta Milan Vidmar. Z njim bomo pretresli tudi, kako ravnati, ko okoli nas besnijo strele in koliko energije se običajno sprosti med tovrstnimi poletnimi nevihtami.
V zadnjih dneh smo se lahko tudi na »celini« prepričali, da je poletje res med nami. Ob morju pa je takšno poletje že dlje časa, zato je razlog za selitev dela valovske ekipe v slovensko Primorje povsem razumljiv. Nekje na sredini 46 kilometrov naše obale leži majhno obmorsko mesto z bogato zgodovino, ki so jo spisali ribištvo in valovi, začinili pa seveda ljudje.
40 parov rokavic in vsaj toliko parov marljivih rok je letos v Črni na Koroškem. Študenti v Študentski delovni brigadi že dvajset let prebivalcem različnih občin pomagajo pri urejanju okolja in sanaciji škode po naravnih katastrofah. Brigadir Niki Sobočan: “Vsi smo le ljudje in nikoli ne veš, kdaj boš tudi sam rabil pomoč. Od domačinov dobimo pozitivne komentarje, na obrazih vidimo njihovo zadovoljstvo. Študente nas začnejo spoštovati, ugotovijo, da nismo samo lenuhi, da znamo nekaj narediti. Nekaj dobrega.”
Izlet v Tamar in naprej po kilometer dolgi stezi do slapa Nadiža, prvega izvira Save Dolinke, nam je priporočila turistična vodnica po Zgornjesavski dolini Anja Zornada. Za pot do slapa potrebujete dobro planinsko obutev pa tudi dobro telesno pripravljenost. Pri vzponu prav do izvira pa ne pozabite na čelado.
Neveljaven email naslov