Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
O tem, kaj nas lahko šport uči na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play, razmišlja dr. Milan Hosta, specialist filozofije športa
Čas, v katerem živimo, je pred nas postavil cel kup izzivov, s katerimi se spopadamo. V ospredju je skrb za zdravje, pa tudi za zdravstvo, ki se je tako kot še marsikatero področje v Sloveniji znašlo na preizkušnji. Izjema ni niti šport. Dr. Milan Hosta, profesor etike športa in olimpizma ter specialist filozofije športa, o njem razmišlja kot o nevtralnem pojavu, ki ponuja telesno prakso, ki temelji na naravni potrebi po gibanju: “To potrebo umesti v kontekst igre in pravil. Zato je šport vedno vezan z institucijo. Ta institucija zadaj pa ima neki interes, ki je lahko usmerjen v zdravje, v preventivo ali pa v spektakel.”
“Slovenci imamo res dobro naravo. V vseh štirih letnih časih jo lahko izkoristimo za gibanje. In to gibanje ni nujno športno. Kar je ključno. Lahko se gibamo tudi brez institucije, ki stoji za našim hrbtom, in ostajamo zdravi.”
Gibanje pomeni svobodo, paradoks pa je, da se moramo znotraj športa omejiti s pravili, nato pa smo znotraj teh pravil svobodni, da dosežemo cilj igre: “Če nimamo nobene omejitve, tudi ta igra nima čara.”
“Šport je privlačen, ker nas omeji v svobodi izbire, ki jo imamo, na samo nekaj pravil, s katerimi lahko dosežeš cilj, da lahko igramo isto igro.”
Šport, ki ga igramo s prijatelji na ulici in v telovadnici, za seboj nima institucije, ima pa močno moralno in vzgojno plat, saj se moramo dogovoriti, kako bomo igrali. Iz modrosti, ki je pred nami na ulici, lahko to prenesemo na delovanje države, saj je ključno, da se dogovorimo, kakšno igro igramo in kaj je cilj igre: “V tej zgodbi meni manjka ravno to. Pripravljen sem preživeti grobo igro ali to, da se mi s pravili jemlje svoboda gibanja, ampak moram vedeti, kaj bomo s tem dosegli.”
“Drugi del športa, telesno-gibalni del, ki ne potrebuje institucije, nima predstavnikov. Tudi šolski šport in celo gibanje smo športizirali. Imamo lep izraz, ki se mu reče telovadba, telesna kultura. Ampak smo ga kar pometli pod preprogo. Za to ne potrebujemo institucije ali pa je ta institucija spontana. Ampak za to ne potrebujemo kluba, lige ali olimpijskih iger.”
Kontekst fair playa danes še bolj nagovarja o pošteni igri v družbi, v okolju. Kakšen zgled ima vse, kar smo v preteklosti lahko gledali in spremljali v športnih arenah za delovanje družbe in politike?
“Kdo je bil fer? Tisti, ki ni imel skritih namenov. Lahko je naredil tudi prekršek, ampak nenamenoma, zato da nasprotnik ne bo vrgel na koš, ne pa zato, da bi ga poškodoval. Na ulici smo se naučili marsikaj. Tudi politika ulice pokaže, da fair play na koncu šteje.”
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
O tem, kaj nas lahko šport uči na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play, razmišlja dr. Milan Hosta, specialist filozofije športa
Čas, v katerem živimo, je pred nas postavil cel kup izzivov, s katerimi se spopadamo. V ospredju je skrb za zdravje, pa tudi za zdravstvo, ki se je tako kot še marsikatero področje v Sloveniji znašlo na preizkušnji. Izjema ni niti šport. Dr. Milan Hosta, profesor etike športa in olimpizma ter specialist filozofije športa, o njem razmišlja kot o nevtralnem pojavu, ki ponuja telesno prakso, ki temelji na naravni potrebi po gibanju: “To potrebo umesti v kontekst igre in pravil. Zato je šport vedno vezan z institucijo. Ta institucija zadaj pa ima neki interes, ki je lahko usmerjen v zdravje, v preventivo ali pa v spektakel.”
“Slovenci imamo res dobro naravo. V vseh štirih letnih časih jo lahko izkoristimo za gibanje. In to gibanje ni nujno športno. Kar je ključno. Lahko se gibamo tudi brez institucije, ki stoji za našim hrbtom, in ostajamo zdravi.”
Gibanje pomeni svobodo, paradoks pa je, da se moramo znotraj športa omejiti s pravili, nato pa smo znotraj teh pravil svobodni, da dosežemo cilj igre: “Če nimamo nobene omejitve, tudi ta igra nima čara.”
“Šport je privlačen, ker nas omeji v svobodi izbire, ki jo imamo, na samo nekaj pravil, s katerimi lahko dosežeš cilj, da lahko igramo isto igro.”
Šport, ki ga igramo s prijatelji na ulici in v telovadnici, za seboj nima institucije, ima pa močno moralno in vzgojno plat, saj se moramo dogovoriti, kako bomo igrali. Iz modrosti, ki je pred nami na ulici, lahko to prenesemo na delovanje države, saj je ključno, da se dogovorimo, kakšno igro igramo in kaj je cilj igre: “V tej zgodbi meni manjka ravno to. Pripravljen sem preživeti grobo igro ali to, da se mi s pravili jemlje svoboda gibanja, ampak moram vedeti, kaj bomo s tem dosegli.”
“Drugi del športa, telesno-gibalni del, ki ne potrebuje institucije, nima predstavnikov. Tudi šolski šport in celo gibanje smo športizirali. Imamo lep izraz, ki se mu reče telovadba, telesna kultura. Ampak smo ga kar pometli pod preprogo. Za to ne potrebujemo institucije ali pa je ta institucija spontana. Ampak za to ne potrebujemo kluba, lige ali olimpijskih iger.”
Kontekst fair playa danes še bolj nagovarja o pošteni igri v družbi, v okolju. Kakšen zgled ima vse, kar smo v preteklosti lahko gledali in spremljali v športnih arenah za delovanje družbe in politike?
“Kdo je bil fer? Tisti, ki ni imel skritih namenov. Lahko je naredil tudi prekršek, ampak nenamenoma, zato da nasprotnik ne bo vrgel na koš, ne pa zato, da bi ga poškodoval. Na ulici smo se naučili marsikaj. Tudi politika ulice pokaže, da fair play na koncu šteje.”
Tina Nagode je inštruktorica matematike, ki v tem trenutku pomaga vsem, ki so v krizi. Pravi, da učenci pričakujejo hitro rešitev, v enem dnevu bi radi konzumirali znanje matematike, ki ga niso usvojili celo leto. “Neverjetno je, koliko znanja je učenec sposoben konzumirati v enem dnevu!” Pedagoški psiholog dr. Drago Žagar razlaga, da želimo vsi oblikovati pozitivno samopodobo, zato sebi pripisujemo uspehe, neuspehe drugim. “Slabe volje je bil učitelj, imel sem smolo … Uspehe pripisujemo sebi, a ne zmeraj. Če začne človek doživljati neuspehe, se vzorec obrne: začne neuspehe pripisovati sebi in uspehe drugim.”
28-letna Brigita Šušteršič in 27-letni Kristjan Erdeljc sta se kmalu po rojstvu prvega otroka iz Ljubljane preselila na Goričko. Zdaj že pet let v sožitju z nekaj pujsi, kurami, racami in mačkami živijo na urejeni večji parceli z več vrtovi, sadovnjakom in nasadom leske.
Izpostavljamo mlade, ki izstopajo z izvirnostjo, razmisleki, uspešnostjo, zagnanostjo, drugačnostjo. Mojmir Šiftar, Ljubljančan prekmurskih korenin, združuje vse našteto. Ambiciozen mladenič je na prestižnem tekmovanju San Pellegrino Young Chef 2018 dosegel drugo mesto, tradicionalne koline je preselil na vrhunski krožnik. Zgodbo in recept je pripravljal šest mesecev.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval tudi slovenski državni grb in je eden od soustanoviteljev umetniške skupine OHO, ki je delovala v letih od 1966 do 1971, bo letos po 53 letih spet razstavljal v domačem Kranju. Leta 1965 je namreč imel tri razstave, od katerih sta bili dve zaprti. Konflikt je bil tako močan, da po teh dogodkih tam ni več nastopil. Letos pa lahko njegovi razstavi v Galeriji Prešernovih nagrajencev in v Galeriji Prešernove hiše obiščete vse do 29. avgusta. Marko Pogačnik je letos izdal tudi knjigo z naslovom Slovenija čudežna, v kateri boste našli še več podobnih namigov, kot je ta, ki ga je Veroniki Gnezda zaupal Unescov umetnik za mir.
Si predstavljate slikarje, ki v rokah namesto čopičev držijo meče, ateljeji pa so bili včasih tudi prizorišče umora? Več je Maji Stepančič povedala kustosinja in recenzentka, tudi profesorica na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Petja Grafenauer, ki ima zanimiv poletni knjižni namig.
Koroška je v zadnjih letih postala zelo zanimiva turistična destinacija za gorsko – kolesarske navdušence. Tako imenovanih trailov, urejenih poti, je vedno več, svoje pristavi tudi prelepa narava in bližina slovensko – avstrijske meje, v zadnjih letih pa je destinacija dobila prepoznavnost tudi po zaslugi BLACK HOLE BIKE FESTIVALA – torej, če bi prevedli, kolesarskega festivala Črna luknja, ki se je letos začel v nedeljo, s klasičnim maratonom s startom in ciljem v Črni na Koroškem.
Sezono valovskega namigovanja bo zdaj odprla novinarska kolegica Jela Krečič. Pred kratkim je izdala svoj drugi roman Knjigo drugih. Kot budna spremljevalka fenomenov v popularni kulturi pa Jela Krečič predlaga ogled dveh televizijskih serij.
Čeprav je poletje in večini niti po pomoti misli ne zaidejo na bele strmine, na smuči … no ja, morebiti v zadnjih treh vse prej kot poletnih dneh vsaj pogojno morda, bomo vseeno skočili na Gorenjsko, v Begunje, kjer domuje slovenska tovarna smuči. Elan je v svoji več kot sedemdesetletni zgodovini z inovacijami velikokrat spremenil razvoj smučanja, bil pionir na marsikaterem področju, in očitno se ne misli ustaviti. Prejšnji teden je namreč kot prvi proizvajalec smučarske opreme na svetu odprl vrata svojega alpskega smučarskega muzeja.
Rudi Ringbauer je bil v svoji karieri marsikaj: odličen plavalec, ključavničar, strojnik, učitelj, svoje življenjsko poslanstvo pa je našel v pravu. Dolgoletni ptujski sodnik je v študentskih letih zakuhal znamenito afero Bruc, s katero so prekmurski študentje zelo razbesnili takratno oblast. Pri njemu doma na Ptuju smo se pogovarjali o posledicah afere, sodnikovanju, Titu, aforizmih in o tem, zakaj je že vse življenje “lükar brez lüka”.
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60-ih let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel »bogokleten«. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Spomini in zgodbe o takratnih poletjih, tistih romanjih na morje v najboljših letih. Romance, legende, šepet ozkih morskih ulic.
Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan. S temi besedami ustanovitelja slovenske tovarne smuči, Rudija Finžgarja, se je leta 1945 rodila zadruga iz katere je potem nastala uspešna zgodba. Danes je ta z odprtjem alpskega smučarskega muzeja v Begunjah dobila novo poglavje – na Gorenjsko je ob tej priložnosti prišel tudi legendarni Ingemar Stenmark, ki je sloves slovenskih smuči z izjemnimi uspehi ponesel v svet.
Boris Cavazza je štiri leta preživel na ladji, nima pa nobenega tatuja, morje je prvič okusil v Piranu in v hipu se je spletla posebna vez.
Neveljaven email naslov