Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Matej Vranič je poklicni fotograf in filmar, ki najbolj uživa, ko dela fotografske ali video zgodbe, povezane z živalmi, za kar je leta 2017 dobil tudi naziv najboljši naravoslovni fotograf. Njegovi protagonisti samostojnih reportaž za slovensko izdajo revije National Geographic so bile slovenske žabe, divje živali v mestu in različne ptice. Prav o pticah Šaleške doline je 2018 posnel svoj prvi dokumentarni film Ptice jezer, njihova vrnitev. Jeseni pa bo premiero doživel njegov drugi naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija o manj pogosto izpostavljenih vrstah sesalcev, ptic, plazilcev, rib, dvoživk, žuželk in rastlin. Danes je premiero doživel napovednik za film, na Facebok strani Divja Slovenija in Živim z NATURO 2000 pa je na voljo tudi posnetek današnjega pogovora s celotno filmsko ekipo.
Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami v sodelovanju z mrežo SCORE, ki so se ji leta 2017 pridružili tudi raziskovalci z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan, je danes objavil rezultate mednarodne raziskave o uporabi prepovedanih drog za leto 2020. Uporabo teh v ciljni populaciji ocenjujejo s pristopom, ki se imenuje epidemiologija odpadnih vod. Ta temelji na kemijski analizi odpadne vode na vsebnost posameznih drog ali njihovih izločenih proizvodov presnove. Več nam je povedala prof. dr. Ester Heath z odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan.
Številne študije kažejo, da globalno segrevanje poleg neposrednega vpliva na planet Zemlja vpliva tudi na vedenje ljudi, saj naj bi bili ti ob višjih temperaturah bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju. Poljudno-znanstveni dokumentarni filmi so gledalcem zanimivi, a nebiologom velikokrat nerazumljivi. Biolog Edo Džafić se je nad njimi zaradi BBC-ove serije Sinji planet navdušil že kot otrok.
Od začetka epidemije se je čas, ki ga preživimo na pametnih napravah in ob različnih zaslonih, skokovito dvignil. Delo od doma, šolanje na daljavo, druženje preko zaslonov. Prezgodnja in čezmerna uporaba zaslonov pa ima lahko še posebej škodljive učinke na otrokov razvoj in zdravje. V Sloveniji pediatri namreč že opažajo posledice pretirane uporabe zaslonov pri otrocih. Tudi zato so pri Zdravniški zbornici Slovenije pripravili enotne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
Benjamin Džinić - Ghet svoj glasbeni svet gradi že dve desetletji in je eden izmed boljših ustvarjalec beatov na domačih tleh. A kot poudarja, je v prvi vrsti raper. Domača scena ga pozna po nonšalantnem, uličarskem flowu ter osebnoizpovednih, družbenokritičnih, predvsem pa nepredvidljivih besedilih. Kot večina pripadnikov velenjske hiphopovske subkulture je tudi sam začel kot najstnik ob družbi in pomoči podobnomislečih duš med betonskimi bloki industrijskega mesta. "V 8. razredu bi moral na valeto, pa sem raje šel na svoj prvi koncert. Oče mi je rekel, naj ne hodim domov, če bom to naredil. Pa sem vseeno šel. Pa ni bilo nič. Mama mi je odprla, oče je bil jezen, ker je moral on namesto mene plesati. Aja, pa oprosti, Nadja!" Ob boku z Nemirjem in Mentally Ill-om so ustvarjali prve skladbe, ko pa se je vse bolj zdelo, da lahko postane resno, je prišla tudi potreba po dobrih instrumentalih za rap. Ghet je točno vedel, kakšne beate si želi in se jih je zato lotil delati kar sam. Sledila je kompilacija ILL TAPE VOL. 01, kmalu je bila del mixtapa Radio Banga Vol. 10, sledile pa so prve produkcije aranžmajev, nato pa se je leta 2011 zgodil Mrigz'N'Ghet Hitz. Ghet ima v svoji bazi veliko beatov – "Ghet Heatov", a ker glasbe ni nikoli preveč, nenehno raziskuje, posluša, shranjuje, razvršča in ustvarja nove instrumentale. Sodeloval je že z veliko domačimi raperji – Emkejem, Zlatkom, Mirkom, Ženo, Drillom, Mitom ... Zadnje čase pa ustvarja tudi skupaj s Stalkerjem in Sladico. Najraje se loteva večjih projektov, na primer produkcij albumov, da se lahko umetniku posveti bolj kakovostno. A čeprav je glasbe neskončno, ni vsa "uporabna". "Nekaterih komadov ne semplam, ker so preveč dobri, jih preveč spoštujem. Zavrtim si komad, ga poslušam vedno do konca, ne vem, kaj bi vzel iz njega, tako dober je. In kaj boš potem? Poslušaš ga vse življenje in to je to. In upaš, da ga ne slišiš v kakem drugem beatu."
Kralj reggaeja je po štirih desetletjih še vedno simbol miru, enotnosti in ljubezni, poet z globokimi verskimi in političnimi idejami
Diana Dajčman in Katrin Žnidarčič razlagata, zakaj so mladi bitko za okolje prevzeli na svoja pleča, kdo jih podpira in kdo pri tem ovira. Kako se zoperstaviti apatiji ob katastrofičnih okoljskih napovedih in kako se boriti za boljši svet, da pri tem ne izgoriš? Kdaj se v mlade naseli nemir, celo krivda in čemu bi se za boljši svet bili pripravljeni odpovedati?
Ob 50-letnici Mednarodnega društva za preučevanje, gojenje in varovanje mesojedih rastlin letos prvič praznujemo tudi svetovni dan, posvečen tem nenavadnim predstavnicam rastlinskega sveta. Mesojedkam bomo tako odslej namenili vsako prvo sredo v maju. V ta namen so ta teden v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani v vlažnem tropskem rastlinjaku pripravili prav posebno razstavo. Med mesojede rastline nas je popeljal vrtnar Jure Kališnik.
Odgovori: Asiago, Fischer, Eva Mori, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Anamarija Lampič.
"Sem Mojca Zorko in delam na Slovenski tiskovni agenciji. Ob dnevu svobode medijev si želim le delati. Profesionalno, neodvisno, brez skrbi in borbe za eksistenco kolegic in kolegov. Želim si, da sveta ne bi spremljali le prek družbenih omrežij, pač bi spremljali in presojali relevantne novinarske vsebine. Novinarji, ki spoštujejo profesionalne standarde, so pomembni za obveščenost družbe, čeprav bi vas nekateri radi prepričali v nasprotno. Ja, pomembno je v kakšnih okoljih delajo." Ob mednarodnem dnevu svobode medijev razmišljajo: Mojca Zorko, STA; Igor Evgen Bergant, RTV Slovenija; Alice Petren, švedski javni radio; Maja Sever, HRT; Peter Žerjavič, Delo; Eva Jung, danska preiskovalna novinarka; Timotej Milanov, Vestnik; Uroš Esih, Delo; Janko Petrovec, RTV Slovenija in Žana Vertačnik, Večer
S tem, ko so se zaprle gostilne, se je spremenil tudi naš način obedovanja. Namesto srečanj s sodelavci ali prijatelji ob kosilu ali večerji, si hrano naročamo v službo ali domov. Če nam jih v manjših mestih gostinci še vedno pripeljejo z lastnim prevoznim sredstvom, dostavljalce v večjih slovenskih mestih prepoznate po rdečih torbah z napisom E-hrana, še precej bolj prepoznavni in številčnejši pa so svetlo modre škatle v lasti finskega podjetja Wolt. Na hrbith in v naročjih jih v Sloveniji nosi 500 Woltovih partnerjev dostavljalcev. Z enim izmed njih se je srečala in pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Darja Ramšak Tešić je diplomirana medicinska sestra, ki dela v dispečerskem centru Maribor. Željko Tešić je diplomirani zdravstvenik, zaposlen v urgentnem centru Celje. Imata tri otroke. Obdobje korone je zanju izjemno naporno. Dogovarjanje za snemanje je zahtevalo veliko koordinacije, saj ni veliko trenutkov, ko ni eden od njiju v službi. V okolici Celja ju je obiskal Gorazd Rečnik.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje letos beležijo porast mišje mrzlice, bolezni, ki so jo pri nas prvič zabeležili leta 1954. Gre za bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi in se z glodavca na človeka prenese z vdihavanjem virusov, ki so v izločkih teh živali. Več primerov te bolezni pa pomeni tudi povečanje mišje populacije, oziroma mišje leto, ki pride na vrsto po letu, ko je bilo v naravi dovolj hrane. Kateri listavec je kriv za porast populacije glodavcev? Še več zanimivosti o miših in drugih glodavcih bo povedal muzejski svetnik in vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, profesor doktor Boris Kryštufek, ki je lani prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Zvezdan Simič ali Dj Zeds je na glasbeni sceni, sicer večinoma v ozadju, prisoten že dobrega četrt stoletja. Preden zaide sonce je TV režiser, noči, če ni športnih dogodkov in pravzaprav ves prosti čas pa je namenjen glasbi.V devetdesetih je bedel ob razvoju domačega hip hopa, r&bja in funka. S svojimi miksi, v katerih združuje različne žanre, je zelo prepoznaven na slovenski urbani glasbeni sceni. Začel je z vrtenjem glasbe na šolskih plesih, v devetdesetih pa ga je premamil hip hop. Njegov najljubši način ustvarjanja nove glasbe je proces, ki se mu reče mashup. "Mashup je sestavljenka dveh ali več pesmi skupaj. Gre torej za instrumentalno verzijo ene pesmi, ki jo združimo z vokalno verzijo druge pesmi. Zelo redki mashupi so uradno izdani, za katere založbe poskrbijo, da grejo ven. Večina je čisti underground in jih večinoma didžeji uporabljamo za rolanje. Sam delam veliko mashupov, vsi žanri iz različnih obdobij se dajo zmiksat skupaj in lahko res vidimo, kako glasba je enaka."
Ponovna rast priljubljenosti zvoka kot medija za podajanje informacij se kaže tudi med mladimi. V Četrtnem mladinskem centru Črnuce je lani začel nastajati Radio Basement, internetni medij za poročanje, angažiranje in dialog, njegov namen pa je soustvarjati odprto in strpno družbo. Mlada ekipa s svojim delom naslavlja mlade. Z razlicnimi družbenimi tematikami, ki so v drugih medijih zaradi preobilice drugih informacij velikokrat spregledane, želijo med mladimi spodbujati angažiranost, ki je iztočnica za poglobljeno razmišljanje.
Reportaža o jugoslovanski vojaški letalski šoli, v kateri so prve letalske korake naredili tudi številni piloti, ki so se pozneje zaposlili pri nekdanjem nacionalnem letalskem prevozniku Adirii Airways, postali stebri domačih aeroklubov oziroma uslužbenci Javne agencije za civilno letalstvo. Tam je danes na oddelku za licenciranje pilotov zaposlen tudi Andrej Perc, Izolan, ki se je izšolal na letalski vojaški akademiji v Zadru, postal izvrsten pilot in se prebil v legendarno akrobatsko skupino Leteče zvezde, kateri je tudi poveljeval. V pogovoru je med drugim obudil spomine na čase, ki jih je v drugačen kontekst postavil razpad nekdanje države.
Pred pragom so prvomajske počitnice, kaj pa potovanja? Na vprašanja poslušalcev je odgovarjal Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve.
22. aprila obeležujemo dan tabornikov. Letos Zveza tabornikov Slovenije praznuje 70 let od ustanovitve oz. prve skupščine, ki je potekala 22. aprila 1951. Takrat so ustanovili Združenje tabornikov Slovenije, ki se je osem let kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije, ta pa je bila leta 1994 sprejeta v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja kot nacionalna skavtska organizacija.
Neveljaven email naslov