Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov