Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.” Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?

Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti

“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.

Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.

Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”

Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.

Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.

Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.

“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”

Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”

Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”

Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”

Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.

“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”

Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”

Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:

“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“