Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov