Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Antifašizem: Živeti pomeni biti angažiran

09.05.2020

Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.” Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?

Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti

Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.

Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.

Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”

Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.

Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.

Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.

V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”

Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”

Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.

Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”

Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.

Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.

Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”

Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:

Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Antifašizem: Živeti pomeni biti angažiran

09.05.2020

Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.” Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?

Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti

Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.

Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.

Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”

Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.

Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.

Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.

V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”

Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”

Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.

Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”

Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.

Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.

Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”

Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:

Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.


10.02.2018

Če zazeha eden, jih bo še sedem!

Zehanje. Zehanje. Zehanje. Ko to bereš, zehaš. Raziskovalci po vsem svetu testnim subjektom predvajajo posnetke zehanja, da bi ugotovili, ali se odzovejo. Podoben preizkus so izvedli pri šimpanzih, ti posnemajo zehanje tudi, če ga zaznajo pri pripadniku sorodne vrste. Celo nekateri psi posnemajo zehanje svojega lastnika.


08.02.2018

Zakaj je Prešeren naš največji pesnik in Cankar naš največji pisatelj?

Ivan Cankar je nekoč na vprašanje: “Kdo je večji, Tolstoj ali Cankar?” odgovoril: “Tolstoj je Tolstoj, Cankar je pa Cankar.” Že pisateljeva mati Neža je v Ivanu odkrila velik umetniški talent, ki je bil za časa njegovega življenja velikokrat prizadet zaradi uničujočih kritik njegovih del. Število občudovalcev njegove besede pa je rastlo in ob njegovi smrti, ko so se od njega poslovile velike množice ljudi, je bil na splošno že priznan kot največji nacionalni pisatelj. Tudi kanonizacija Franceta Prešerna za nacionalnega pesnika se je v praksi začela predvsem po njegovi smrti. Leta 1866 ga je Stritar v predgovoru nove izdaje Prešernovih pesmi postavil na raven, na kateri je bil Shakespeare za Angleže, Racine za Francoze. Postavil ga je v galerijo evropskih nacionalnih pesnikov. Prešeren tudi zares v svojem času ni imel resne konkurence, in čeprav je bil kandidat za slavnega moža, ki ga bomo slavili zato, da bomo slavili svojo preteklost in v ljudeh utrjevali nacionalno zavest, tudi Vodnik, je njegovo mesto zasedel Prešeren. O tem, kdaj sta dva velika umetnika postala naša največja, nacionalna, bomo govorili z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Marijanom Dovićem ter literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj.


07.02.2018

Rockovske izvedbe državne himne

Zdravljico je zvočno preoblikoval raper Klemen Klemen, poklonili so se ji Lačni Franz, s priredbo tudi metalci Sarcasm. A Slovenci nismo edini, ki ne prepovedujemo preobrazbe državne hvalnice. Nekatere evropske različice domoljubnih slavospevov so pristale celo na albumih znanih izvajalcev.


31.01.2018

Super modra krvava luna

Ste danes bolj raztreseni kot sicer? Vam gre vse na žice? Se težko zberete? Vas vsaka malenkost spravi s tira? No ja, danes imate vsaj prikladen izgovor za takšno razpoloženje – polna luna. In to ne samo navadna polna luna.


31.01.2018

Justin Timberlake

Hej, Justin, vse najboljše za 37. rojstni dan. A začnimo na začetku. Justin Randall Timberlake se je rodil 31. januarja 1981 v glavnem mestu zvezne države Tennessee, Memphisu. Od malih nog obkrožen z ljudmi, ki so se ukvarjali s svetom zabave, je hitro opravil avdicijo za TV-oddajo Klub Mikija Miške, član stalne zasedbe je bil dve leti, ko pa je dopolnil 15 let in je dokončno mutiral, je soustanovil zasedbo 'Nsync in leta 1998 z njo izdal prvo skladbo. Justin Timberlake je tenorist.


29.01.2018

Notice 29.1.

Veliki zmagovalec 60-te podelitve grammyjev je postal Bruno Mars – domov je odnesel kar šest prestižnih kipcev.


25.01.2018

Notice 25.1.2018

V sklopu razpisa Imamo novo glasbo predstavljamo komad Modrozeleni svet izvajalca Matijasa Severhena.


18.01.2018

Blu.Sine

Skupina Blu Sine v okviru razpisa Imamo novo glasbo predstavljajo komad z naslovom Daleč grem.


11.01.2018

Notice 11.1

Polje Nebes je naslov skladbe, pod katero se podpisujejo člani skupine Prince Dopey.


10.01.2018

David Bowie

David Bowie je bil umetnik, ki je znal razmišljati zunaj okvirjev in je k sebi pustil le tiste, ki so mu pomagali uresničevati ideje. Andrej se spominja glasbenika in umetnika, ki je zaznamoval kulturno zgodovino planeta. O njegovem vplivu tudi nekateri slovenski glasbeniki.


08.01.2018

Notice 8.1. 2018

Novosti iz sveta tuje glasbe.


04.01.2018

Notice 4.1.2018

Pupa je umetniški vzdevek Špele Novak, ki v sklopu razpisa Imamo novo glasbo premierno predstavlja svojo skladbo Najina slika.


02.01.2018

Vudu muzej

Predmet iz račjih kosti in kljuna, ki človeka pripravi k molčečnosti, pa kip boginje ki ženskam, če jo ne častijo prav, spelje može in boginja, ki varuje prostor le če dobi v dar zadosti gina. To je le nekaj predmetov iz prav posebne zbirke Marca Arbogasta, nekdanjega alzaškega pivovarja, ki že leta po afriških državah, kot so Benin, Togo, Gana in Nigerija zbira predmete, ki so jih in jih še vedno uporabljajo vaščani in svečeniki v obredih vuduja. V nekdanjem vodnem stolpu, blizu železniške postaje v Strasbourgu, je razstavljenih približno 200 predmetov za dobre pa tudi po malem zle človeške želje in priprošnje bogovom. Muzej vuduja pa ni le edini tak v Franciji, pač pa kar v Evropi in zelo gotovo tudi najobsežnejša zbirka vudu predmetov Zahodne Afrike na svetu. Razkazala nam jo je skrbnica objektov in vodnica po muzeju, Megane Liguori.


02.01.2018

Intervju: Drago Misej - Mef

Pogovor z Ježkovim nagrajencem, novinarjem, tekstopiscem, kantavtorjem Dragom Mislejem - Mefom o življenju, o letu 2017, o načrtih za leto 2018.


01.01.2018

Ulisse Aldrovandi

Ulissa Aldrovandija je kar nekaj pomembnih naravoslovcev 18. stoletja, med njimi tudi švedski botanik in zdravnik Carl Linne, imenovalo očeta naravoslovja. Aldrovandi je bil sicer pravnik, filozof, zdravnik in prvi profesor naravne filozofije, danes bi temu rekli naravoslovja, na Bolonjski univerzi, leta 1568 pa je postal predstojnik bolonjskega botaničnega vrta. Bil je tudi eden prvih, ki so organizirali botanično odpravo; z nje je prinesel približno 4760 preparatov in jih posušil, zbral pa je tudi več kot 7000 primerkov iz narave in jih shranil v svojem kabinetu čudes. Prav na podlagi svojih zbirk in dela je zasnoval 13 monumentalnih enciklopedij, v katerih je opisal živi svet ter minerale in fosile. Šest jih hrani naša Narodna in univerzitetna knjižnica, zadnja z naslovom Zgodovina nenaravnih bitij se je enciklopedijam o ribah, parkljastih štirinožcih, živorodnih štirinožcih s prsti, kačah in zmajih ter o preostalih brezkrvnih živalih pridružila šele letos. O značilnostih naravoslovja in raziskovanja v 16. stoletju, ko naj bi po Aldrovandijevem pisanju ponekod še živeli zmaji in druga mitološka bitja, antropomorfne živali in nenavadni ljudje, smo govorili z doktorico Sonjo Svoljšak, skrbnico in raziskovalko starih tiskov v NUKU.


28.12.2017

Notice 28. 12. 2017

Sporočilo prvega singla skupine Green Note Collective je preprosto. Tematika skladbe je primerna času, napisana je v kontekstu novega leta.


26.12.2017

Pri osemnajstih odločala o samostojni Sloveniji

Konec leta 1990 smo se Slovenci poenotili v glasnem in ubranem DA. Takrat je volila tudi igralka Alenka Tetičkovič, ki je na svojih prvih volitvah odločala, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Pravi, da se spominja zlasti občutka vznemirjenja in želje po spremembah.


26.12.2017

(Ne)uporabna darila

Neposrečena, neuporabna in neprivlačna darila niso nič novega. Vsako leto se kdo pritožuje nad stekleno snežno kroglo in drugimi predmeti brez prave uporabne vrednosti. Katero darilo ste potlačili v podzavest in katero na dno omare?


23.12.2017

Pojma iskreno in generično se izključujeta

V prazničnem času pošiljamo analogna in digitalna voščila. Za prva se čas izteka, druga lahko oddamo s preprostim klikom. Komunikacijska strateginja in ustvarjalka Vojka Žgavec Clemenz kljub naklonjenosti digitalnim platformam pravi, da na roke napisano in z znamko še vedno zadene naravnost v srce. Kreativka stavi na preprostost, še posebej kritična je do osladnih in kičastih voščil. V prazničnem času, ko je vsega preveč, pa ne le jedače in pijače, je treba skrbno izbirati tudi besede. Prisluhnite njenemu receptu za iskreno in kreativno voščilo!


21.12.2017

Novice iz vaših krajev

Drugačne jutranje vesti iz vaših krajev po Sloveniji v decembrski praznični izvedbi Poletja v dvoje na Valu 202. Avtorji: MIha Šalehar, Andrej Karoli, Uršula Zaletelj, Lovro Štanta.


Stran 74 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov