Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
27 letna Velenjčanka Eva Bolha je poklicno producentka razstav v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Prostovoljno pa od letošnjega aprila zaseda častno funkcijo načelnice Zveze tabornikov. V poletno branje priporoča torej delo Unboss danskega podjetnika, profesorja in govorca Larsa Kolinda.
Pred mesecem sta Nizozemca CJ in Jet spakirala najnujnejše stvari in se z džipom odpeljala na jug. Po poti do Grčije, kjer bosta na trajekt posadila avtomobil, se ustavljata po vmesnih državah – tudi v Sloveniji. To je predigra, pravi CJ, da se navadita na življenje v avtomobilu, v katerem tudi spita, jesta, živita … skratka, to je njun dom na 3 × 4 metrih. No, na drugi strani Sredozemskega morja, v Afriki, pa se bo potem začelo pravo potovanje. Pred odhodom se je Maja Stepančič z njima pogovarjala o projektu Africa Alive, s katerim bosta poskušala skozi zgodbe tamkajšnjih prebivalcev pripovedovati vpliv podnebnih sprememb na življenja ljudi.
Pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini svetuje, da možgane niti poleti ne spustite na pašo.
Od 1. avgusta letos naprej bomo na planetu proizvedli več ogljikovega dioksida, kot so ga gozdovi in oceani sposobno absorbirati v enem letu. Ulovili bomo več rib, posekali več dreves, poželi več in porabili več vode, kot nam jih lahko Zemlja odmeri na leto – drugače rečeno, od jutri pa do konca leta živimo v tako imenovanem ekološkem dolgu. Leta 1993 je ta dan nastopil konec oktobra, od tedaj pa vsako leto v dolg zdrsnemo prej.
Logična uganka sudoku je hitro postala zelo priljubljena na Japonskem, a je moderno različico igre, kot jo poznamo danes, izumil prebivalec nekega drugega kontinenta. Sudoku pripisujejo ameriškemu arhitektu Howardu Garnsu. Nekateri si ga privoščijo le na dopustu, drugi med vsako službeno malico, študenti med predavanji. Če imate tudi vi v torbi zbirko, svinčnik in radirko – morda je sudoku, ki ga rešujete, sestavil nemški ugankar Stefan Heine.
Lidija Forte že skoraj dve desetletji skrbi za prostoživeče mačke v Ljubljani. Vsak dan se s kolesom odpravi na hranišča, jim nastavi hrano in jih pocrklja. Do danes še ni bila nobena žival lačna – v primeru bolezni ali slabega počutja najde zamenjavo, sicer je na hraniščih v vsakem vremenu. Pripoveduje zgodbo o ljubečem mačjem paru Romeu in Juliji, pa o že pokojnem pustolovskem mačkonu Dedku, o drugih uličnih mačkah in njihovih človeških sosedih.
Umetniški vodja in organizator blejskega festivala Okarina Leo Ličof vam predlaga poslušanje filozofskega podcasta Corporal Fantasy.
Luna bo nocoj mrknila za najdlje v tem stoletju, za nameček pa se Mars na ogled postavlja v bleščeči rdeči opravi.
Glasbenik in producent z Obale v poletnem času predlaga serijo Twin Peaks, ki jo je začel gledati šele tretjo sezono, o vsebini prvih dveh pa je prebral kar na Wikipediji.
Pred nekaj dnevi je Slovenijo obiskala komisija Mednarodnega inštituta za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem ter potrdila, da bo leta 2021 Slovenija za eno leto postala Evropska gastronomska regija. Člane strokovne komisije so pri nas navdušili številni kulinarični presežki naše dežele, pa tudi zaveza k trajnosti, tradicija, visoka kakovost pri nas proizvedene hrane ter spoštovanje do okolja. Pomemben del kandidature je tudi knjiga Okusiti Slovenijo, ki jo je zasnoval etnolog dr. Janez Bogataj in v kateri je popisana tako zgodovina kot sedanjost naše gastronomije, zaščitena živila in jedi, vinogradništvo in pivovarstvo, skratka vse, kar lahko Slovenija ponudi v obliki hrane in pijače.
Letošnje poletje v marsikakšnem pogledu res ni povprečno. Skoraj ga ni dneva, ko se ne bi izpod neba pocedil kakšen naliv, za nameček pa so črni nevihtni oblaki še nadpovprečno radodarni s strelami. Koliko več jih je v preteklih dneh zarezalo po nebu, bo odgovarjal Goran Milev, strokovnjak z Elektroinštituta Milan Vidmar. Z njim bomo pretresli tudi, kako ravnati, ko okoli nas besnijo strele in koliko energije se običajno sprosti med tovrstnimi poletnimi nevihtami.
V zadnjih dneh smo se lahko tudi na »celini« prepričali, da je poletje res med nami. Ob morju pa je takšno poletje že dlje časa, zato je razlog za selitev dela valovske ekipe v slovensko Primorje povsem razumljiv. Nekje na sredini 46 kilometrov naše obale leži majhno obmorsko mesto z bogato zgodovino, ki so jo spisali ribištvo in valovi, začinili pa seveda ljudje.
40 parov rokavic in vsaj toliko parov marljivih rok je letos v Črni na Koroškem. Študenti v Študentski delovni brigadi že dvajset let prebivalcem različnih občin pomagajo pri urejanju okolja in sanaciji škode po naravnih katastrofah. Brigadir Niki Sobočan: “Vsi smo le ljudje in nikoli ne veš, kdaj boš tudi sam rabil pomoč. Od domačinov dobimo pozitivne komentarje, na obrazih vidimo njihovo zadovoljstvo. Študente nas začnejo spoštovati, ugotovijo, da nismo samo lenuhi, da znamo nekaj narediti. Nekaj dobrega.”
Izlet v Tamar in naprej po kilometer dolgi stezi do slapa Nadiža, prvega izvira Save Dolinke, nam je priporočila turistična vodnica po Zgornjesavski dolini Anja Zornada. Za pot do slapa potrebujete dobro planinsko obutev pa tudi dobro telesno pripravljenost. Pri vzponu prav do izvira pa ne pozabite na čelado.
"Slučajev napada medveda je v Sloveniji razmeroma malo. Najbolj pomembno je to, da se prepričamo, da je medved sam. Najbolj nesrečno je to, da bežiš od medvedke proti mladičem. Mladiči pa bežijo večinoma na drevesa. Veliko napadov se zgodi z izzivanjem. Ljudje nimajo pred očmi tega, da medved teče zelo hitro. Več kot 60 km/h, kar pomeni, da nekih realnih šans, da zbežiš nimaš. Ni vedno dobro, da se obrneš in začneš bežati."
Igralec in komedijant Matjaž Javšnik predlaga knjigo o prijateljstvu, človečnosti in medsebojnih odnosih.
Najbolj sijoči in izstopajoči, mamljivi in 'obljubljivi', edinstveni in neponovljivi, najkakovostnejši in najbolj kvalitetni oglasi s popolnim jamstvom in z življenjsko garancijo; kljub totalni neresnosti bolj resnični od pravih in totalno bolj pravi od resnih – samo do konca poletja!
DJ Umek, Marko Nastić, Burak Yeter, Mike Vale in Damjan Bizilj o napornem življenjskem slogu didžejev, ki lahko vodi do hudih težav z zdravjem. Ko imaš enkrat ekipo več deset ljudi, ki je odvisna predvsem od tvojih špilov in ustvarjanja nenehnih hitov, so pritiski enormni.
Neveljaven email naslov