Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
O dogajanju v Združenih državah z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Od kod to nasilje, ki je več kot očitno del sistemsko zakoreninjenega rasizma v ZDA? Poznamo zgodovino sužnjelastništva, pa državljansko vojno in boj za državljanske pravice, ki pravzaprav še ni končan. Kaj poganja sodobni ameriški rasizem?
Obstaja pa še en zgodovinski okvir. Vse se je začelo z neoliberalizacijo ameriške družbe v 80. letih 20. stoletja, pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Neoliberalizacija, ki jo je v ZDA uvedel Reagan, kmalu nato pa se je razširila po vsem svetu, je prinesla nekaj zelo zanimivega, kar žal še ni bilo ustrezno oziroma dovolj raziskano – povzročila je namreč splošno kriminalizacijo. Neoliberalizacija družbe in gospodarstva vodi v množično siromašenje. Ljudje, ki ostanejo brez službe, in v ameriškem primeru so bili to predvsem Afroameričani, se začnejo ukvarjati s kriminalom. Američanom se zdi najboljša rešitev množična kriminalizacija pred zaporov. Mladih Afroameričanov ne aretirajo, ker bi bili res kriminalci, ampak ker so kriminalizirani. Obravnavajo jih kot nov nevarni razred, t. i. “dangerous class”, in jih pošiljajo v zapore, ki so se spremenili v nekakšna taborišča. Američani za to uporabljajo izraz “warehousing”, skladiščenje.
Očitno pa je tudi policija v procesu neoliberalizacije dobila neke nove, nedoumljive, naloge.
Policisti se se prelevili v nekakšne socialne delavce. Policija se je morala začeti ukvarjati z brezdomci, pa tudi z duševnimi bolniki. V San Franciscu in Berkleyju, kjer živim, v predelu Tenderloin, živijo skoraj le ljudje, ki mentalno niso ravno najbolj stabilni, toda po popolni privatizaciji družbe zanje v bolnišnicah preprosto ni prostora. V ZDA so bolnišnice in druge javnozdravstvene ustanove uničili. Američanom se ne zdi nič nenormalnega, da se na poti v službo dobesedno spotikajo čez brezdomce, ki nimajo niti postelje. V San Franciscu moraš na ulici vijugati med ljudi, ki živijo v šotorih, postavljenimi poleg stolpnic Twitterja in Uberja, izjemno bogatih ameriških korporacij.
Policija torej grobo opravlja naloge, ki bi jih morale opravljati neke druge javne službe, teh pa ni. Zdaj že slišimo pozive k reformiranju policije. V Mineapolisu, kjer je umrl George Floyd, naj bi jo celo razpustili in ustanovili novo?
Težava v resnici ni policija, ampak sistem. Policije ni mogoče reformirati. Tudi če bi policiste lahko reformirali s posebnim “javnim usposabljanjem”, kot pravijo temu, to ne bo dovolj. Policija preprosto ne more odpraviti sistemske težave. Nujna je menjava sistema. Mislim, da je ameriška težava to, da vsi za vse krivijo Trumpa, ki je res nestabilna, nenavadna pojava. Je avtoritarni populist, kakršne, kot sem slišal, imate zdaj tudi v Sloveniji. Trump je predstavnik te nove vrste politikov, toda v resnici težava leži v sistemu.
Kdo so ljudje, ki so po ogledu pretresljivega posnetka umora takoj prišli na ulice?
Ko so izbruhnili protesti, sem se že takoj prvo noč odpravil v Oakland. Tam nisem videl ne desničarjev ne levičarjev, to je bila prava ljudska vstaja. Ljudje so bili že dolgo zaprti v karanteni, tu govorijo, da so bili v ekonom loncu pandemije, in vse to je nenadoma eksplodiralo. Povod je bil seveda umor Georda Floyda, toda protesti so tako siloviti zaradi zgodovinskega rasizma oziroma policijskega nasilja. V ozadju so seveda tudi karantena, pa celotna šarada z Bidnom, Trumpom in Berniejem Sandersom, ki je res bil možna alternativa sedanjemu sistemu, čeprav je tudi sam njegov del. Med ljudmi se je nabralo veliko nezadovoljstva, ki je preprosto eksplodiralo. Zelo smešno se mi je zdelo, ko sem slišal Trumpa antifašizem razglasiti za sovražno, teroristično organizacijo. Ta človek je dejansko razglasil antifašizem za teroristično organizacijo. Govori o profesionalnih organizatorjih upora in podobno. To preprosto ni res. V Oaklandu, ki je res pisano mesto, nisem videl profesionalnih upornikov, ampak vstajo naroda, ki še vedno traja. Na protestih sodelujejo revni ljudje, študenti, ljudje v zelo prekarnem položaju, ki ne vedo, ali bodo jutri še imeli službo.
Kdo so potem tisti, ki plenijo trgovine ter uničujejo zgradbe in drugo?
Mislim, da je to napačno vprašanje. Ameriški mediji se trudijo preusmeriti vso pozornost javnosti na to. Nočejo se ukvarjati s potrebo po reformi sistema, ampak s tem, kako ljudje izražajo nezadovoljstvo. Bodimo iskreni: težava je to, da je bil ta človek ubit. Težava je to, da ni bil prvi in žal verjetno tudi ne zadnji, ki bo tako umorjen. Za ameriške medije bi bilo bolje, da bi se raje kot razbitim izložbam posvetili tem temam.
Omenil ste, da del problema ni samo Trump temveč tudi demokratska stranka z Josephom Bidnom na čelu.
Joseph Biden je izjavil, da bi morali policiste naučiti ljudi streljati v noge namesto v glavo. To je odličen prikaz razlik v ameriški parlamentarni politiki, med političnimi elitami. Republikanci bi ljudi streljali v glavo, demokrati pa v noge. Dokler se ne bo spremenila celotna paradigma oblasti, dokler se ne bo spremenil ameriški pogled na politiko, dokler se ne bo spremenila ameriška politična miselnost, v ameriški družbi ne bo prave spremembe in take vstaje se bodo nadaljevale.
Ali bodo imeli protesti vpliv na novembrske predsedniške volitve? Pandemija, svetovna gospodarska kriza in trenutni protesti so precej premešali karte.
Mislim, da še nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ameriška levica, progresivno-liberalne sile, si ob omembi Bidna zatiska nos. Celo ljudje, ki so blizu demokratskim centrom moči, demokratski stranki, o Bidnu govorijo zelo zadržano. Pravijo, da je manjše zlo. Trump je vsekakor največje zlo, s tem se strinjam. Ali bi bil lahko ponovno izvoljen? Ne verjamem. Mislim, da je zaradi vsega, kar je počel med pandemijo in kar počne zdaj, ob protestih, izgubil veliko podpore. Žal izvolitev Bidna, ki mislim, da je najverjetnejša, ne bo spremenila skoraj ničesar. Amerika bo kot imperij, kot svetovni hegemon, še naprej propadla, saj je v prevelikih finančnih in gospodarskih težavah.
Poglejva malo dlje. Prevlada bele anglosaške elite je zakoreninjena; jasno je, da je njen glasnik Trump. Pa vendarle, demografska slika ZDA kaže, da bo skupina tako imenovanih obarvanih Američanov kmalu večja. Njihovi predstavniki bi se morali prebiti na najvišje politične položaje, a kot kaže, se to ne bo zgodilo. To je težko razumeti.
Rasizem je v ameriški družbi pustil tako globoke sledi, da tega zgolj demografske razmere ne bodo mogle spremeniti. Drugače povedano, Trump kot populist predstavlja staro Ameriko, belo Ameriko, bogato Ameriko. To skupino imenujejo WASP, beli anglosaksonski protestanti. Ta Amerika in tudi belska Amerika je demografsko že del preteklosti, še vedno pa predstavlja politično realnost. Trump poskuša to manjšino karseda militantno mobilizirati. Ne, ker bi imel Trump kakršno koli jasno politiko in vizijo, ampak ker le tako lahko ostane v Beli hiši. Njegov cilj je oblast, mobilizacija nezadovoljstva desničarskih belcev pa je populistični trik. Ali bo demografska sestava ZDA lahko upočasnila ali celo preprečila prevlado trumpizma v Ameriki? Mislim, da ga bo, a ne še kmalu.
Dejstvo je, da ZDA že nekaj časa propadajo, gospodarsko, tudi vojaška premoč se zmanjšuje, navznoter jih razjedajo težave, kot je rasizem. Težko se je izogniti primerjavi s propadom Rimskega imperija.
Te dni znova prebiram knjigo, ki sem jo vzljubil med študijem, Zgodovina zatona in padca Rimskega imperija Edwarda Gibbona. Res se mi zdi, kot da je pisal o Ameriki, edina razlika je to, da je sodobna poezija slabša od tiste iz časov propada Rimskega imperija. Požari in neredi, s katerimi se izteka stoletje Amerike, njen zlati vek, so resnično zelo podobni koncu vseh velikih cesarstev. Ne izteka se le ameriška svetovna prevlada, ampak tudi družbeno-zgodovinski sistem, ki ga imenujemo svetovno kapitalistično gospodarstvo. Res ne vem, kam gremo. Priznam, da me kar malo skrbijo trditve nekaterih, da se rojeva novi fevdalizem, ki bo temeljil na neposrednem izkoriščanju in nasilju, tako kot stari fevdalizem. Tako mislim, ker kapitalizem ne ustreza več niti kapitalistom, saj je to zelo draga in tudi nevzdržna ureditev. Ali smo na poti k nečemu še hujšemu od sedanjosti ali k nečemu boljšemu? Mislim, da je to odvisno predvsem od nas samih.
*Pogovor je pripravil Dejan Štamfelj, novinar TV Slovenija.
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
O dogajanju v Združenih državah z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Od kod to nasilje, ki je več kot očitno del sistemsko zakoreninjenega rasizma v ZDA? Poznamo zgodovino sužnjelastništva, pa državljansko vojno in boj za državljanske pravice, ki pravzaprav še ni končan. Kaj poganja sodobni ameriški rasizem?
Obstaja pa še en zgodovinski okvir. Vse se je začelo z neoliberalizacijo ameriške družbe v 80. letih 20. stoletja, pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Neoliberalizacija, ki jo je v ZDA uvedel Reagan, kmalu nato pa se je razširila po vsem svetu, je prinesla nekaj zelo zanimivega, kar žal še ni bilo ustrezno oziroma dovolj raziskano – povzročila je namreč splošno kriminalizacijo. Neoliberalizacija družbe in gospodarstva vodi v množično siromašenje. Ljudje, ki ostanejo brez službe, in v ameriškem primeru so bili to predvsem Afroameričani, se začnejo ukvarjati s kriminalom. Američanom se zdi najboljša rešitev množična kriminalizacija pred zaporov. Mladih Afroameričanov ne aretirajo, ker bi bili res kriminalci, ampak ker so kriminalizirani. Obravnavajo jih kot nov nevarni razred, t. i. “dangerous class”, in jih pošiljajo v zapore, ki so se spremenili v nekakšna taborišča. Američani za to uporabljajo izraz “warehousing”, skladiščenje.
Očitno pa je tudi policija v procesu neoliberalizacije dobila neke nove, nedoumljive, naloge.
Policisti se se prelevili v nekakšne socialne delavce. Policija se je morala začeti ukvarjati z brezdomci, pa tudi z duševnimi bolniki. V San Franciscu in Berkleyju, kjer živim, v predelu Tenderloin, živijo skoraj le ljudje, ki mentalno niso ravno najbolj stabilni, toda po popolni privatizaciji družbe zanje v bolnišnicah preprosto ni prostora. V ZDA so bolnišnice in druge javnozdravstvene ustanove uničili. Američanom se ne zdi nič nenormalnega, da se na poti v službo dobesedno spotikajo čez brezdomce, ki nimajo niti postelje. V San Franciscu moraš na ulici vijugati med ljudi, ki živijo v šotorih, postavljenimi poleg stolpnic Twitterja in Uberja, izjemno bogatih ameriških korporacij.
Policija torej grobo opravlja naloge, ki bi jih morale opravljati neke druge javne službe, teh pa ni. Zdaj že slišimo pozive k reformiranju policije. V Mineapolisu, kjer je umrl George Floyd, naj bi jo celo razpustili in ustanovili novo?
Težava v resnici ni policija, ampak sistem. Policije ni mogoče reformirati. Tudi če bi policiste lahko reformirali s posebnim “javnim usposabljanjem”, kot pravijo temu, to ne bo dovolj. Policija preprosto ne more odpraviti sistemske težave. Nujna je menjava sistema. Mislim, da je ameriška težava to, da vsi za vse krivijo Trumpa, ki je res nestabilna, nenavadna pojava. Je avtoritarni populist, kakršne, kot sem slišal, imate zdaj tudi v Sloveniji. Trump je predstavnik te nove vrste politikov, toda v resnici težava leži v sistemu.
Kdo so ljudje, ki so po ogledu pretresljivega posnetka umora takoj prišli na ulice?
Ko so izbruhnili protesti, sem se že takoj prvo noč odpravil v Oakland. Tam nisem videl ne desničarjev ne levičarjev, to je bila prava ljudska vstaja. Ljudje so bili že dolgo zaprti v karanteni, tu govorijo, da so bili v ekonom loncu pandemije, in vse to je nenadoma eksplodiralo. Povod je bil seveda umor Georda Floyda, toda protesti so tako siloviti zaradi zgodovinskega rasizma oziroma policijskega nasilja. V ozadju so seveda tudi karantena, pa celotna šarada z Bidnom, Trumpom in Berniejem Sandersom, ki je res bil možna alternativa sedanjemu sistemu, čeprav je tudi sam njegov del. Med ljudmi se je nabralo veliko nezadovoljstva, ki je preprosto eksplodiralo. Zelo smešno se mi je zdelo, ko sem slišal Trumpa antifašizem razglasiti za sovražno, teroristično organizacijo. Ta človek je dejansko razglasil antifašizem za teroristično organizacijo. Govori o profesionalnih organizatorjih upora in podobno. To preprosto ni res. V Oaklandu, ki je res pisano mesto, nisem videl profesionalnih upornikov, ampak vstajo naroda, ki še vedno traja. Na protestih sodelujejo revni ljudje, študenti, ljudje v zelo prekarnem položaju, ki ne vedo, ali bodo jutri še imeli službo.
Kdo so potem tisti, ki plenijo trgovine ter uničujejo zgradbe in drugo?
Mislim, da je to napačno vprašanje. Ameriški mediji se trudijo preusmeriti vso pozornost javnosti na to. Nočejo se ukvarjati s potrebo po reformi sistema, ampak s tem, kako ljudje izražajo nezadovoljstvo. Bodimo iskreni: težava je to, da je bil ta človek ubit. Težava je to, da ni bil prvi in žal verjetno tudi ne zadnji, ki bo tako umorjen. Za ameriške medije bi bilo bolje, da bi se raje kot razbitim izložbam posvetili tem temam.
Omenil ste, da del problema ni samo Trump temveč tudi demokratska stranka z Josephom Bidnom na čelu.
Joseph Biden je izjavil, da bi morali policiste naučiti ljudi streljati v noge namesto v glavo. To je odličen prikaz razlik v ameriški parlamentarni politiki, med političnimi elitami. Republikanci bi ljudi streljali v glavo, demokrati pa v noge. Dokler se ne bo spremenila celotna paradigma oblasti, dokler se ne bo spremenil ameriški pogled na politiko, dokler se ne bo spremenila ameriška politična miselnost, v ameriški družbi ne bo prave spremembe in take vstaje se bodo nadaljevale.
Ali bodo imeli protesti vpliv na novembrske predsedniške volitve? Pandemija, svetovna gospodarska kriza in trenutni protesti so precej premešali karte.
Mislim, da še nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ameriška levica, progresivno-liberalne sile, si ob omembi Bidna zatiska nos. Celo ljudje, ki so blizu demokratskim centrom moči, demokratski stranki, o Bidnu govorijo zelo zadržano. Pravijo, da je manjše zlo. Trump je vsekakor največje zlo, s tem se strinjam. Ali bi bil lahko ponovno izvoljen? Ne verjamem. Mislim, da je zaradi vsega, kar je počel med pandemijo in kar počne zdaj, ob protestih, izgubil veliko podpore. Žal izvolitev Bidna, ki mislim, da je najverjetnejša, ne bo spremenila skoraj ničesar. Amerika bo kot imperij, kot svetovni hegemon, še naprej propadla, saj je v prevelikih finančnih in gospodarskih težavah.
Poglejva malo dlje. Prevlada bele anglosaške elite je zakoreninjena; jasno je, da je njen glasnik Trump. Pa vendarle, demografska slika ZDA kaže, da bo skupina tako imenovanih obarvanih Američanov kmalu večja. Njihovi predstavniki bi se morali prebiti na najvišje politične položaje, a kot kaže, se to ne bo zgodilo. To je težko razumeti.
Rasizem je v ameriški družbi pustil tako globoke sledi, da tega zgolj demografske razmere ne bodo mogle spremeniti. Drugače povedano, Trump kot populist predstavlja staro Ameriko, belo Ameriko, bogato Ameriko. To skupino imenujejo WASP, beli anglosaksonski protestanti. Ta Amerika in tudi belska Amerika je demografsko že del preteklosti, še vedno pa predstavlja politično realnost. Trump poskuša to manjšino karseda militantno mobilizirati. Ne, ker bi imel Trump kakršno koli jasno politiko in vizijo, ampak ker le tako lahko ostane v Beli hiši. Njegov cilj je oblast, mobilizacija nezadovoljstva desničarskih belcev pa je populistični trik. Ali bo demografska sestava ZDA lahko upočasnila ali celo preprečila prevlado trumpizma v Ameriki? Mislim, da ga bo, a ne še kmalu.
Dejstvo je, da ZDA že nekaj časa propadajo, gospodarsko, tudi vojaška premoč se zmanjšuje, navznoter jih razjedajo težave, kot je rasizem. Težko se je izogniti primerjavi s propadom Rimskega imperija.
Te dni znova prebiram knjigo, ki sem jo vzljubil med študijem, Zgodovina zatona in padca Rimskega imperija Edwarda Gibbona. Res se mi zdi, kot da je pisal o Ameriki, edina razlika je to, da je sodobna poezija slabša od tiste iz časov propada Rimskega imperija. Požari in neredi, s katerimi se izteka stoletje Amerike, njen zlati vek, so resnično zelo podobni koncu vseh velikih cesarstev. Ne izteka se le ameriška svetovna prevlada, ampak tudi družbeno-zgodovinski sistem, ki ga imenujemo svetovno kapitalistično gospodarstvo. Res ne vem, kam gremo. Priznam, da me kar malo skrbijo trditve nekaterih, da se rojeva novi fevdalizem, ki bo temeljil na neposrednem izkoriščanju in nasilju, tako kot stari fevdalizem. Tako mislim, ker kapitalizem ne ustreza več niti kapitalistom, saj je to zelo draga in tudi nevzdržna ureditev. Ali smo na poti k nečemu še hujšemu od sedanjosti ali k nečemu boljšemu? Mislim, da je to odvisno predvsem od nas samih.
*Pogovor je pripravil Dejan Štamfelj, novinar TV Slovenija.
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov