Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
O dogajanju v Združenih državah z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Od kod to nasilje, ki je več kot očitno del sistemsko zakoreninjenega rasizma v ZDA? Poznamo zgodovino sužnjelastništva, pa državljansko vojno in boj za državljanske pravice, ki pravzaprav še ni končan. Kaj poganja sodobni ameriški rasizem?
Obstaja pa še en zgodovinski okvir. Vse se je začelo z neoliberalizacijo ameriške družbe v 80. letih 20. stoletja, pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Neoliberalizacija, ki jo je v ZDA uvedel Reagan, kmalu nato pa se je razširila po vsem svetu, je prinesla nekaj zelo zanimivega, kar žal še ni bilo ustrezno oziroma dovolj raziskano – povzročila je namreč splošno kriminalizacijo. Neoliberalizacija družbe in gospodarstva vodi v množično siromašenje. Ljudje, ki ostanejo brez službe, in v ameriškem primeru so bili to predvsem Afroameričani, se začnejo ukvarjati s kriminalom. Američanom se zdi najboljša rešitev množična kriminalizacija pred zaporov. Mladih Afroameričanov ne aretirajo, ker bi bili res kriminalci, ampak ker so kriminalizirani. Obravnavajo jih kot nov nevarni razred, t. i. “dangerous class”, in jih pošiljajo v zapore, ki so se spremenili v nekakšna taborišča. Američani za to uporabljajo izraz “warehousing”, skladiščenje.
Očitno pa je tudi policija v procesu neoliberalizacije dobila neke nove, nedoumljive, naloge.
Policisti se se prelevili v nekakšne socialne delavce. Policija se je morala začeti ukvarjati z brezdomci, pa tudi z duševnimi bolniki. V San Franciscu in Berkleyju, kjer živim, v predelu Tenderloin, živijo skoraj le ljudje, ki mentalno niso ravno najbolj stabilni, toda po popolni privatizaciji družbe zanje v bolnišnicah preprosto ni prostora. V ZDA so bolnišnice in druge javnozdravstvene ustanove uničili. Američanom se ne zdi nič nenormalnega, da se na poti v službo dobesedno spotikajo čez brezdomce, ki nimajo niti postelje. V San Franciscu moraš na ulici vijugati med ljudi, ki živijo v šotorih, postavljenimi poleg stolpnic Twitterja in Uberja, izjemno bogatih ameriških korporacij.
Policija torej grobo opravlja naloge, ki bi jih morale opravljati neke druge javne službe, teh pa ni. Zdaj že slišimo pozive k reformiranju policije. V Mineapolisu, kjer je umrl George Floyd, naj bi jo celo razpustili in ustanovili novo?
Težava v resnici ni policija, ampak sistem. Policije ni mogoče reformirati. Tudi če bi policiste lahko reformirali s posebnim “javnim usposabljanjem”, kot pravijo temu, to ne bo dovolj. Policija preprosto ne more odpraviti sistemske težave. Nujna je menjava sistema. Mislim, da je ameriška težava to, da vsi za vse krivijo Trumpa, ki je res nestabilna, nenavadna pojava. Je avtoritarni populist, kakršne, kot sem slišal, imate zdaj tudi v Sloveniji. Trump je predstavnik te nove vrste politikov, toda v resnici težava leži v sistemu.
Kdo so ljudje, ki so po ogledu pretresljivega posnetka umora takoj prišli na ulice?
Ko so izbruhnili protesti, sem se že takoj prvo noč odpravil v Oakland. Tam nisem videl ne desničarjev ne levičarjev, to je bila prava ljudska vstaja. Ljudje so bili že dolgo zaprti v karanteni, tu govorijo, da so bili v ekonom loncu pandemije, in vse to je nenadoma eksplodiralo. Povod je bil seveda umor Georda Floyda, toda protesti so tako siloviti zaradi zgodovinskega rasizma oziroma policijskega nasilja. V ozadju so seveda tudi karantena, pa celotna šarada z Bidnom, Trumpom in Berniejem Sandersom, ki je res bil možna alternativa sedanjemu sistemu, čeprav je tudi sam njegov del. Med ljudmi se je nabralo veliko nezadovoljstva, ki je preprosto eksplodiralo. Zelo smešno se mi je zdelo, ko sem slišal Trumpa antifašizem razglasiti za sovražno, teroristično organizacijo. Ta človek je dejansko razglasil antifašizem za teroristično organizacijo. Govori o profesionalnih organizatorjih upora in podobno. To preprosto ni res. V Oaklandu, ki je res pisano mesto, nisem videl profesionalnih upornikov, ampak vstajo naroda, ki še vedno traja. Na protestih sodelujejo revni ljudje, študenti, ljudje v zelo prekarnem položaju, ki ne vedo, ali bodo jutri še imeli službo.
Kdo so potem tisti, ki plenijo trgovine ter uničujejo zgradbe in drugo?
Mislim, da je to napačno vprašanje. Ameriški mediji se trudijo preusmeriti vso pozornost javnosti na to. Nočejo se ukvarjati s potrebo po reformi sistema, ampak s tem, kako ljudje izražajo nezadovoljstvo. Bodimo iskreni: težava je to, da je bil ta človek ubit. Težava je to, da ni bil prvi in žal verjetno tudi ne zadnji, ki bo tako umorjen. Za ameriške medije bi bilo bolje, da bi se raje kot razbitim izložbam posvetili tem temam.
Omenil ste, da del problema ni samo Trump temveč tudi demokratska stranka z Josephom Bidnom na čelu.
Joseph Biden je izjavil, da bi morali policiste naučiti ljudi streljati v noge namesto v glavo. To je odličen prikaz razlik v ameriški parlamentarni politiki, med političnimi elitami. Republikanci bi ljudi streljali v glavo, demokrati pa v noge. Dokler se ne bo spremenila celotna paradigma oblasti, dokler se ne bo spremenil ameriški pogled na politiko, dokler se ne bo spremenila ameriška politična miselnost, v ameriški družbi ne bo prave spremembe in take vstaje se bodo nadaljevale.
Ali bodo imeli protesti vpliv na novembrske predsedniške volitve? Pandemija, svetovna gospodarska kriza in trenutni protesti so precej premešali karte.
Mislim, da še nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ameriška levica, progresivno-liberalne sile, si ob omembi Bidna zatiska nos. Celo ljudje, ki so blizu demokratskim centrom moči, demokratski stranki, o Bidnu govorijo zelo zadržano. Pravijo, da je manjše zlo. Trump je vsekakor največje zlo, s tem se strinjam. Ali bi bil lahko ponovno izvoljen? Ne verjamem. Mislim, da je zaradi vsega, kar je počel med pandemijo in kar počne zdaj, ob protestih, izgubil veliko podpore. Žal izvolitev Bidna, ki mislim, da je najverjetnejša, ne bo spremenila skoraj ničesar. Amerika bo kot imperij, kot svetovni hegemon, še naprej propadla, saj je v prevelikih finančnih in gospodarskih težavah.
Poglejva malo dlje. Prevlada bele anglosaške elite je zakoreninjena; jasno je, da je njen glasnik Trump. Pa vendarle, demografska slika ZDA kaže, da bo skupina tako imenovanih obarvanih Američanov kmalu večja. Njihovi predstavniki bi se morali prebiti na najvišje politične položaje, a kot kaže, se to ne bo zgodilo. To je težko razumeti.
Rasizem je v ameriški družbi pustil tako globoke sledi, da tega zgolj demografske razmere ne bodo mogle spremeniti. Drugače povedano, Trump kot populist predstavlja staro Ameriko, belo Ameriko, bogato Ameriko. To skupino imenujejo WASP, beli anglosaksonski protestanti. Ta Amerika in tudi belska Amerika je demografsko že del preteklosti, še vedno pa predstavlja politično realnost. Trump poskuša to manjšino karseda militantno mobilizirati. Ne, ker bi imel Trump kakršno koli jasno politiko in vizijo, ampak ker le tako lahko ostane v Beli hiši. Njegov cilj je oblast, mobilizacija nezadovoljstva desničarskih belcev pa je populistični trik. Ali bo demografska sestava ZDA lahko upočasnila ali celo preprečila prevlado trumpizma v Ameriki? Mislim, da ga bo, a ne še kmalu.
Dejstvo je, da ZDA že nekaj časa propadajo, gospodarsko, tudi vojaška premoč se zmanjšuje, navznoter jih razjedajo težave, kot je rasizem. Težko se je izogniti primerjavi s propadom Rimskega imperija.
Te dni znova prebiram knjigo, ki sem jo vzljubil med študijem, Zgodovina zatona in padca Rimskega imperija Edwarda Gibbona. Res se mi zdi, kot da je pisal o Ameriki, edina razlika je to, da je sodobna poezija slabša od tiste iz časov propada Rimskega imperija. Požari in neredi, s katerimi se izteka stoletje Amerike, njen zlati vek, so resnično zelo podobni koncu vseh velikih cesarstev. Ne izteka se le ameriška svetovna prevlada, ampak tudi družbeno-zgodovinski sistem, ki ga imenujemo svetovno kapitalistično gospodarstvo. Res ne vem, kam gremo. Priznam, da me kar malo skrbijo trditve nekaterih, da se rojeva novi fevdalizem, ki bo temeljil na neposrednem izkoriščanju in nasilju, tako kot stari fevdalizem. Tako mislim, ker kapitalizem ne ustreza več niti kapitalistom, saj je to zelo draga in tudi nevzdržna ureditev. Ali smo na poti k nečemu še hujšemu od sedanjosti ali k nečemu boljšemu? Mislim, da je to odvisno predvsem od nas samih.
*Pogovor je pripravil Dejan Štamfelj, novinar TV Slovenija.
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
O dogajanju v Združenih državah z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Od kod to nasilje, ki je več kot očitno del sistemsko zakoreninjenega rasizma v ZDA? Poznamo zgodovino sužnjelastništva, pa državljansko vojno in boj za državljanske pravice, ki pravzaprav še ni končan. Kaj poganja sodobni ameriški rasizem?
Obstaja pa še en zgodovinski okvir. Vse se je začelo z neoliberalizacijo ameriške družbe v 80. letih 20. stoletja, pod predsednikom Ronaldom Reaganom. Neoliberalizacija, ki jo je v ZDA uvedel Reagan, kmalu nato pa se je razširila po vsem svetu, je prinesla nekaj zelo zanimivega, kar žal še ni bilo ustrezno oziroma dovolj raziskano – povzročila je namreč splošno kriminalizacijo. Neoliberalizacija družbe in gospodarstva vodi v množično siromašenje. Ljudje, ki ostanejo brez službe, in v ameriškem primeru so bili to predvsem Afroameričani, se začnejo ukvarjati s kriminalom. Američanom se zdi najboljša rešitev množična kriminalizacija pred zaporov. Mladih Afroameričanov ne aretirajo, ker bi bili res kriminalci, ampak ker so kriminalizirani. Obravnavajo jih kot nov nevarni razred, t. i. “dangerous class”, in jih pošiljajo v zapore, ki so se spremenili v nekakšna taborišča. Američani za to uporabljajo izraz “warehousing”, skladiščenje.
Očitno pa je tudi policija v procesu neoliberalizacije dobila neke nove, nedoumljive, naloge.
Policisti se se prelevili v nekakšne socialne delavce. Policija se je morala začeti ukvarjati z brezdomci, pa tudi z duševnimi bolniki. V San Franciscu in Berkleyju, kjer živim, v predelu Tenderloin, živijo skoraj le ljudje, ki mentalno niso ravno najbolj stabilni, toda po popolni privatizaciji družbe zanje v bolnišnicah preprosto ni prostora. V ZDA so bolnišnice in druge javnozdravstvene ustanove uničili. Američanom se ne zdi nič nenormalnega, da se na poti v službo dobesedno spotikajo čez brezdomce, ki nimajo niti postelje. V San Franciscu moraš na ulici vijugati med ljudi, ki živijo v šotorih, postavljenimi poleg stolpnic Twitterja in Uberja, izjemno bogatih ameriških korporacij.
Policija torej grobo opravlja naloge, ki bi jih morale opravljati neke druge javne službe, teh pa ni. Zdaj že slišimo pozive k reformiranju policije. V Mineapolisu, kjer je umrl George Floyd, naj bi jo celo razpustili in ustanovili novo?
Težava v resnici ni policija, ampak sistem. Policije ni mogoče reformirati. Tudi če bi policiste lahko reformirali s posebnim “javnim usposabljanjem”, kot pravijo temu, to ne bo dovolj. Policija preprosto ne more odpraviti sistemske težave. Nujna je menjava sistema. Mislim, da je ameriška težava to, da vsi za vse krivijo Trumpa, ki je res nestabilna, nenavadna pojava. Je avtoritarni populist, kakršne, kot sem slišal, imate zdaj tudi v Sloveniji. Trump je predstavnik te nove vrste politikov, toda v resnici težava leži v sistemu.
Kdo so ljudje, ki so po ogledu pretresljivega posnetka umora takoj prišli na ulice?
Ko so izbruhnili protesti, sem se že takoj prvo noč odpravil v Oakland. Tam nisem videl ne desničarjev ne levičarjev, to je bila prava ljudska vstaja. Ljudje so bili že dolgo zaprti v karanteni, tu govorijo, da so bili v ekonom loncu pandemije, in vse to je nenadoma eksplodiralo. Povod je bil seveda umor Georda Floyda, toda protesti so tako siloviti zaradi zgodovinskega rasizma oziroma policijskega nasilja. V ozadju so seveda tudi karantena, pa celotna šarada z Bidnom, Trumpom in Berniejem Sandersom, ki je res bil možna alternativa sedanjemu sistemu, čeprav je tudi sam njegov del. Med ljudmi se je nabralo veliko nezadovoljstva, ki je preprosto eksplodiralo. Zelo smešno se mi je zdelo, ko sem slišal Trumpa antifašizem razglasiti za sovražno, teroristično organizacijo. Ta človek je dejansko razglasil antifašizem za teroristično organizacijo. Govori o profesionalnih organizatorjih upora in podobno. To preprosto ni res. V Oaklandu, ki je res pisano mesto, nisem videl profesionalnih upornikov, ampak vstajo naroda, ki še vedno traja. Na protestih sodelujejo revni ljudje, študenti, ljudje v zelo prekarnem položaju, ki ne vedo, ali bodo jutri še imeli službo.
Kdo so potem tisti, ki plenijo trgovine ter uničujejo zgradbe in drugo?
Mislim, da je to napačno vprašanje. Ameriški mediji se trudijo preusmeriti vso pozornost javnosti na to. Nočejo se ukvarjati s potrebo po reformi sistema, ampak s tem, kako ljudje izražajo nezadovoljstvo. Bodimo iskreni: težava je to, da je bil ta človek ubit. Težava je to, da ni bil prvi in žal verjetno tudi ne zadnji, ki bo tako umorjen. Za ameriške medije bi bilo bolje, da bi se raje kot razbitim izložbam posvetili tem temam.
Omenil ste, da del problema ni samo Trump temveč tudi demokratska stranka z Josephom Bidnom na čelu.
Joseph Biden je izjavil, da bi morali policiste naučiti ljudi streljati v noge namesto v glavo. To je odličen prikaz razlik v ameriški parlamentarni politiki, med političnimi elitami. Republikanci bi ljudi streljali v glavo, demokrati pa v noge. Dokler se ne bo spremenila celotna paradigma oblasti, dokler se ne bo spremenil ameriški pogled na politiko, dokler se ne bo spremenila ameriška politična miselnost, v ameriški družbi ne bo prave spremembe in take vstaje se bodo nadaljevale.
Ali bodo imeli protesti vpliv na novembrske predsedniške volitve? Pandemija, svetovna gospodarska kriza in trenutni protesti so precej premešali karte.
Mislim, da še nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ameriška levica, progresivno-liberalne sile, si ob omembi Bidna zatiska nos. Celo ljudje, ki so blizu demokratskim centrom moči, demokratski stranki, o Bidnu govorijo zelo zadržano. Pravijo, da je manjše zlo. Trump je vsekakor največje zlo, s tem se strinjam. Ali bi bil lahko ponovno izvoljen? Ne verjamem. Mislim, da je zaradi vsega, kar je počel med pandemijo in kar počne zdaj, ob protestih, izgubil veliko podpore. Žal izvolitev Bidna, ki mislim, da je najverjetnejša, ne bo spremenila skoraj ničesar. Amerika bo kot imperij, kot svetovni hegemon, še naprej propadla, saj je v prevelikih finančnih in gospodarskih težavah.
Poglejva malo dlje. Prevlada bele anglosaške elite je zakoreninjena; jasno je, da je njen glasnik Trump. Pa vendarle, demografska slika ZDA kaže, da bo skupina tako imenovanih obarvanih Američanov kmalu večja. Njihovi predstavniki bi se morali prebiti na najvišje politične položaje, a kot kaže, se to ne bo zgodilo. To je težko razumeti.
Rasizem je v ameriški družbi pustil tako globoke sledi, da tega zgolj demografske razmere ne bodo mogle spremeniti. Drugače povedano, Trump kot populist predstavlja staro Ameriko, belo Ameriko, bogato Ameriko. To skupino imenujejo WASP, beli anglosaksonski protestanti. Ta Amerika in tudi belska Amerika je demografsko že del preteklosti, še vedno pa predstavlja politično realnost. Trump poskuša to manjšino karseda militantno mobilizirati. Ne, ker bi imel Trump kakršno koli jasno politiko in vizijo, ampak ker le tako lahko ostane v Beli hiši. Njegov cilj je oblast, mobilizacija nezadovoljstva desničarskih belcev pa je populistični trik. Ali bo demografska sestava ZDA lahko upočasnila ali celo preprečila prevlado trumpizma v Ameriki? Mislim, da ga bo, a ne še kmalu.
Dejstvo je, da ZDA že nekaj časa propadajo, gospodarsko, tudi vojaška premoč se zmanjšuje, navznoter jih razjedajo težave, kot je rasizem. Težko se je izogniti primerjavi s propadom Rimskega imperija.
Te dni znova prebiram knjigo, ki sem jo vzljubil med študijem, Zgodovina zatona in padca Rimskega imperija Edwarda Gibbona. Res se mi zdi, kot da je pisal o Ameriki, edina razlika je to, da je sodobna poezija slabša od tiste iz časov propada Rimskega imperija. Požari in neredi, s katerimi se izteka stoletje Amerike, njen zlati vek, so resnično zelo podobni koncu vseh velikih cesarstev. Ne izteka se le ameriška svetovna prevlada, ampak tudi družbeno-zgodovinski sistem, ki ga imenujemo svetovno kapitalistično gospodarstvo. Res ne vem, kam gremo. Priznam, da me kar malo skrbijo trditve nekaterih, da se rojeva novi fevdalizem, ki bo temeljil na neposrednem izkoriščanju in nasilju, tako kot stari fevdalizem. Tako mislim, ker kapitalizem ne ustreza več niti kapitalistom, saj je to zelo draga in tudi nevzdržna ureditev. Ali smo na poti k nečemu še hujšemu od sedanjosti ali k nečemu boljšemu? Mislim, da je to odvisno predvsem od nas samih.
*Pogovor je pripravil Dejan Štamfelj, novinar TV Slovenija.
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je ta citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Tadej Košmrlj in Anja Hlača sta svoji sogovornici našla kar doma. Mama Irena in mama Brigita imata presečno karierno točko, šolo. In obema se je zaradi korone življenje seveda precej spremenilo. "Naredla sem si ekipo vnukov, s katero sem testirala pouk na daljavo. Kako videti prisotne, kako razširiti ekran. Od te ekipe vnukov sem se veliko naučila, ker sem se upala pritisnit tudi na kakšen gumb, ki ga sicer ne bi pritisnila." - Brigita Košmrlj, učiteljica Po približno 40-ih letih dela v šoli jima je šolanje na daljavo prineslo precej izzivov. Tadejeva mama Brigita uči razredni pouk, že 40 in let in to je njeno zadnje leto. Anjina mama je skoraj 42 let delala v osnovni šoli, zadnjih 24 let kot ravnateljica in je morala marca v hipu preklopiti na šolanje in vodenje na daljavo. Poleti pa še večja sprememba: dolge počitnice, ki se jim reče upokojitev. "O pouku na daljavo so največ povedali otroci, ko so se vrnili nazaj v šolo. Eden mi je rekel: Samo, da smo spet nazaj, mamica je bila tako tečna, oči sploh ni bil več oči!" - Irena Hlača, učiteljica
Kolenkovi že tretjo generacijo, od leta 1938 predelujejo žitarice. Nekoč na reki Muri, danes v manjšem suhem mlinu v Gornji Bistrici v Prekmurju.
Barbara Krajnc zase pravi, da je "kot oseba izjemno radovedna, skuša vsak dan narediti dobro delo in ima rada svoj krog prijateljev." Profesionalno se sicer ukvarja s strateškim komuniciranjem, a veliko pomaga tudi raznim organizacijam, institucijam, nevladnim organizacijam in podobno. Tako se je letos prostovoljno lotila številnih projektov in kot pravi, ne bo nas rešilo ležanje na kavču in da zgledi vlečejo.
V Planici so obiskovalci in gledalci vajeni bele snežne kulise, ki je odlično ozadje tekmam v smučarskih poletih. A letošnje tekme na svetovnem prvenstvu so nekaj posebnega, saj potekajo sredi decembra, to pa je za Planico neobičajen termin. Vremenskih zagotovil za zadostno količino snega torej ni bilo, zato so se organizatorji morali pripraviti in shraniti sneg, ki je zapadel prejšnjo zimo. A kako sneg sploh shranjujejo in kako ga lahko ponovno uporabijo? Strokovnjaki in vremenoslovci v Planici razložijo sistem in zahteve shranjevanja snega.
Pred 40 leti je pred poslopjem večstanovanjske zgradbe Dakota, v zahodnem delu Manhattna, Mark Chapman dvakrat v hrbet in dvakrat v rame ustrelil legendarnega glasbenika, umetnika in aktivista Johna Lennona. Svoje spomine, čustva in odnos z Johnom Lennonom je z nami delil kitarist zasedbe Karamela in nekdanji član zasedb Kameleoni, September, Srce in Faraoni Marijan Maliković. "Njegova smrt me je zelo prizadela. Videl sem, kako je svet plitek, kako hitro pride do strela. V celi svetovni kulturi se je nekaj zlomilo. Če so lahko njega, potem so lahko vsakega. To me je razžalostilo. Čeprav se z njim nisem strinjal, je bil močen človek. Ta potrtost je trajala veliko časa, nisem bil več jaz."
V tednu, ko je zapadel prvi sneg, se običajno začnejo misli in priprave na smučarsko sezono pri velikem številu ljubiteljev tega športa. A letošnje razmere smučarsko sezono na slovenskih smučiščih postavljajo pod vprašaj - zaradi ukrepov še ni jasno, kdaj in na kakšen način bi lahko zagnali naprave ter kako bodo morali svoje obnašanje prilagoditi tudi smučarji. V Kranjski Gori se o pripravah na sezono in trenutnih napovedih pogovarjamo s predstavniki slovenskih smučišč in turističnimi delavci.
Eden največjih športnih dogodkov zime v Sloveniji bo tokrat minil brez značilne kulise tisočih gledalcev z vsega sveta, a to ne zmanjšuje njegovega športnega pomena. Za Planico neobičajen decembrski termin je za organizatorje svetovnega prvenstva v poletih velik zalogaj, zato z vodjem tekmovanja Jelkom Grosom razmišljamo o posebnostih letošnje izvedbe in novostih, ki jih pripravljajo za tekmovanje, ki se bo začelo 10. decembra.
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
"STA sodi med kritično infrastrukturo države, zato se mi zdi pomembno, da se z njo ravna zelo skrbno. Gradila se je trideset let, podre se lahko zelo hitro," opozarja dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede, strokovnjak za strateško komuniciranje in odnose z javnostmi, ki je bil soustanovitelj in prvi direktor Slovenske tiskovne agencije.
Idrijski punk band je v zgolj dveh letih delovanja pustil pečat, ki je viden še danes. O njihovi zgodbi in novem albumu, ki izide 4. decembra, z Daretom Kauričem in Dušanom Moravcem. "Punka v naših koncih takrat še ni bilo. Bli smo ena dobra ekipa prjatlov, rekli so, da bodo naredili punk band. Meni se je zdelo to ful zanimivo. Najprej nisem bil impresioniran, ko pa sem slišal Ramonse sem takoj šel do prjatlov in jim reku, če imajo kaj proti temu, da bi špilal z njimi. "- Dare Kaurič Kuzle je bil eden izmed najpomembnejših bendov punk vala pri nas. V obdobju svojega kratkega dvoletnega delovanja (1980-82) je bil band v studiu (žal) le dvakrat, obakrat pod taktirko Radia Študent. A dvakrat je bilo dovolj, da se je ime prijelo in zdržalo v kolektivni zavesti 40 let. Andrej Karoli se je pogovarjal z dvema članoma Kuzel, Dušanom Moravcem (Dule Dule) in Daretom Kauričem. "Predvsem smo bili zelo mladi, neke 16, 17. Čeprav nismo znali dobro špilat, je bla energija dobra in nam je vse dobro zvenelo. Tam smo se našli. Blo je tukaj in zdaj. To je bila muska, ki nas je kot najstnike najbolj zadela." Svoje mesto je skupina dobila tudi na kompilaciji slovenske punkovske glasbe Lepo je ..., izdani leta 1982 pri ZKP RTV Ljubljana, na kateri so tri njihove skladbe. Njihova zgodba se je kot pri večini mladih jugoslovanskih bendov prekinila z zaporednim obveznim služenjem vojaškega roka, po katerem pa se ni nikoli več sestavila. "Idrija je bila v osemdesetih precej siva, po mestu si videl rudarje, penzioniste, paciente s psihiatrije in zdravnike. Najleši prizor je bil 1. september, ko se je s cele primorske pripeljalo nekaj sto mladenk, ki so hodile na vzgojiteljsko šolo. Mešanice vsega tega, kar smo tam videli, se odraža v naših komadih. Ljubezen, zaljubljenost, fasciniranje nad okoljem. Vse je bilo hitro, na špon. To je bila ena slika tega časa." - Dušan Moravec Po 40-ih letih Kuzle pripravljajo nov album, ki bo izšel pri Založbi RTV Slovenija z naslovom - Naredte revolucijo – Za kuzle gre s petnajstimi izvajalci, ki so diskografijo Kuzel obrnili na glavo. Z izzivom so se spoprijeli Noctiferia, Alo!Stari, Dubioza Kolektiv, Pigs Parlament, EightBomb, Grega Skočir & Zoran Čalić, Zmelkoow, Okustični, Nick Kay, Banditi, Koala Voice, Jure Lesar, Shaun Banks, Clockwork Psycho, Haris Pilton in Buni KuZla. Album bo zunaj v petek 4. decembra, kot vinil ali pa digitalni dolpoteg.
Zaključil se je novinarski festival Naprej/Forward. Vsebine si je v preteklih petih dneh prek spleta ogledalo veliko navdušencev in ustvarjalcev kakovostnih novinarskih prispevkov. V preteklih dneh so organizatorji v sklopu festivala pripravili štiri raznolike dogodke v obliki pogovornih oddaj in intervjujev, na katerih so se zvrstili številni gostje. Z njimi smo se lahko dotaknili nekaterih najbolj perečih tem v današnjem medijskem okolju, kot so izzivi znanstvenega poročanja, prepreke pri dopisništvu iz tujine ter nasilje nad novinarji in fotoreporterji. Novinar in kolumnist časnika Dnevnik Ervin Hladnik Milharčič je na okrogli mizi o vsesplošnih pritiskih na novinarje navedel najboljšo obrambo.
Rojena na Ptuju, medicino je študirala v Ljubljani in Beogradu. V Zagrebu je opravila specialistični izpit iz pediatrije; iz neonatologije se je specializirala v Parizu, Zürichu, v Pragi in Moskvi. V Sloveniji je vodila prvi center za nedonošenčke, bila je profesorica za neonatologijo na Ljubljanski medicinski fakulteti. Kot vodja perinatalne službe je prispevala k poenotenju preprečevanja hude zlatenice novorojencev v Sloveniji
O zgodah in nezgodah nogometnega zvezdnika Diega Armanda Maradona smo se pogovarjali s slovenskim opernim pevcem in nogometnim poznavalcem Juanom Vasletom.
Neveljaven email naslov