Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.
Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu
Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone.
"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."
Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce.
"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."
Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.
"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."
Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."
Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.
"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.
Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu
Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone.
"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."
Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce.
"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."
Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.
"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."
Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."
Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.
V sredini junija se je naša radijska streha prelevila v prav posebno mesto, kjer smo lahko s teleskopi opazovali ta naš srebrni naravni satelit. Na lep poletni večer, ravno po nevihti, je namreč Frekvenca X čisto na vrh naše radijske stavbe popeljala svoje prijatelje in zveste poslušalce, ki so lahko Lunine kraterje opazovali skoraj tako blizu, kot da bi bili na konicah njihovih prstov. Kako je bilo v družbi prvega Luninega krajca in astronoma Andreja Guština, v kratki in precej neformalni reportaži, ki jo je na mikrofon ujela Maja Ratej.
50 let od pristanka na Luni so zaznamovali tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer si je mogoče vse do konca leta ogledati razstavo o tem prelomnem dogodku s slovenskega vidika. Avtorji razstave so se poglobili v obširno poročanje takratnih medijev, spomine posameznih ljudi in prispevke Slovencev pri razvoju vesoljskih tehnologij. Kako je podvig vseh podvigov, kot so ga imenovali, odmeval poleti pred 50-imi leti, skozi pripoved soavtorice razstave Irene Marušič.
Na Valu 202 praznujemo pol stoletja od prelomnega koraka za človeštvo.
Smaal Tokk Primorska region's own gengsta raper je tudi to poletje dejaven: vadi, jamma z bendom in ustvarja komade za nov, tretji album, ki ga bo s singlom napovedal septembra. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
Christina Lindberg je švedska igralka, nekdanji švedski greh in muza filmskega režiserja Quentina Tarantina. V Ljutomeru se je oglasila, ker so tam predvajali projekcijo iz tekmovalnega programa, njen novi film Črni krog, ki ga je režiral Adrian Garcia Bogliano. Christina Lindberg se je na tako na filmskih platnih pojavila po več kot tridesetih letih, od svoje velike uspešnice Thriller: A Cruel Picture.
Kaj je narobe z Youtubom, da obstaja Youtube Kids, aplikacija ki omogoča bolj varno in preprostejše raziskovanje videoposnetkov, ki so namenjeni otrokom? Kaj vse otroci lahko najdejo na spletu, zakaj se moramo o tem pogovarjati in zakaj podjetja s tem spopadati? Na vprašanja podkasta Odbita do bita je odgovarjal tehnološki novinar Lenart J. Kučić.
Jerneja Ferlež vam v branje priporoča kriminalko Mirta Komela Medsočje, Peter Rezman pa s kresnikom nagrajeni roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset in knjigo Venedikta Vasiljeviča Jerofejeva Moskva–Petuški.
Kam vas na izlet pošilja pisatelj, dramatik in igralec Andrej Rozman - Roza?
Tjaša Ristič je doma iz Kranja in je ena najboljših slovenskih karateistk, ki si morda lahko obeta nastop tudi na naslednjih poletnih olimpijskih igrah.
Ko se zazremo v preteklost, pogosto rečemo, da je prihod določenih novih tehnologij spremenil svet. Tudi danes, predvsem ob pompoznih napovedih novih tehnologij, pogosto govorimo, da bo svet odslej drugačen. Pa se svet res spreminja zaradi samih tehnologij? Kaj pa ljudje, ki te tehnologije uporabljajo vsak na svoj način, kakšna je njihova vloga v procesu spreminjanja sveta? Odnos med tehnologijami in ljudmi prevprašujejo antropologi, gospodarstveniki in študenti, ki delujejo na področju digitalnih prihodnosti in so pred kratkim obiskali Ljubljano. O tem, da bodo svet spreminjali ljudje, ne tehnologije, so razmišljali udeleženci simpozija projekta PEOPLE.
Antropolog Dan Podjed z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in strokovni sodelavec naše Frekvence X se veliko ukvarja tudi s preučevanjem obnašanja na družabnih omrežjih. Za kakovostnejše življenje tako priporoča tudi čiščenje naših pametnih naprav nepotrebnih aplikacij in branje knjige Digitalni minimalizem avtorja Cala Newporta. Ameriški znanstvenik pametne telefone in družabna omrežja primerja s cigaretami, kdor jih je kadil na začetku, je bil moderen in šik, ko so kadili vsi, pa se je kajenje izkazalo za nezdravo početje.
Glasbenica Senidah je včeraj nastopila na odru Fusion festivala Exit in povzročila evforijo pod odrom. V črnem kombinezonu vidno prevelike konfekcije in z masko na ustih je brez cenzure ogrela in pregrela ozračje. Feni so poznali vse njene komade, prepevali so uspešnice, kot sta Sladjana in Mišići … in zdi se, da je po osvojitvi slovenske scene zdaj dokončno osvojila tudi Srbijo in celoten Balkan. Kar niti ne preseneča. Senidah v vsak nastop vloži ogromno energije, tudi slava na Balkanu ni prišla čez noč.
Nik Škrlec je poskušal preseči Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo. Za podiranje rekorda se je odločil, ker si je od nekdaj želel imeti neki Guinnessov rekord in ga je pritegnil presek spretnosti, ki jih potrebuje pri tej disciplini. Ta namreč zahteva popolno pripravljenost v potapljaškem smislu, hkrati pa tudi nasprotno: zelo hitre in bistre misli.
Osnovnošolci, ki so vključeni v programe Zveze prijateljev mladine Moste-Polje ta teden svoje počitnice preživljajo tako, da ustvarjajo digitalno poezijo, oblikujejo računalniške igre in pišejo programske kode.
Neveljaven email naslov