Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.
Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu
Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone.
"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."
Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce.
"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."
Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.
"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."
Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."
Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.
"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.
Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu
Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone.
"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."
Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce.
"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."
Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.
"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."
Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."
Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.
Viljem Gogala se je zavestno odločil za življenje na ulici. Petnajst let je po svetu potoval brez denarja in živel od miloščine.
Aseksualnih oseb je v populaciji slab odstotek, mednje spada Erika Schauer, ki pa se tudi redno zaljublja.
Maruša in Mitja se bosta v Poletju v dvoje spraševala: brez česa vse ljudje živijo? Pametnega telefona? Spleta? Denarja? Manca Behrič in Primož Cigler živita brez plastike! Razlog za spremembo življenjskega sloga in odprtje trgovine brez plastične embalaže je predvsem skrb za okolje in zdravje.
Ersilija Jagičić je zelo družabna, čeprav živi brez družabnih omrežij. Številnim prijateljem po svetu pošilja pisma ali jih pokliče s stacionarnim telefonom
Ko se voziš tako dolgo časa, da se vmes vreme trikrat spremeni, si počasi res že na Šentviški planoti. Tako je nekdo pred leti opisal prihod na trikotnik med Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim, kjer je mladim pred 15-imi leti padlo na pamet, da bi tam organizirali velik rock koncert. Ideja je zaživela in nastala je Gora rocka. Ni pa ostalo samo pri tem, Gora je z leti postajala vedno večja, Šentviška planota pa bolj in bolj znana, vsaj konec junija. Kakšno pa je sicer življenje v krajih, kjer brez avta ne gre, kjer ni trgovine, niti bankomata? Ne nujno slabo. In kako se reče domačinom na Prapetnem brdu, kjer je bil tudi Val 202? Zelo težko.
Tolmin se vsako poletje spremeni v mesto festivalov, predvsem glasbenih. Vseeno pa je zdaj že srce festivalskega dogajanja ob sotočju Soče in Tolminke Soča Outdoor. Gre predvsem za športno prireditev, organizatorji pa od prve izvedbe upoštevajo smernice trajnostnih športnih dogodkov in zelene politike, kot jo je v Zeleni shemi slovenskega turizma opredelila Slovenska turistična organizacija. Pred začetkom sedme izvedbe festivala se je iz Tolmina oglasil Aleš Smrekar.
Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin. Na naši poti do samostojnosti je odigrala zelo pomembno vlogo. Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Z njim se je pogovarjala Tatjana Pirc. Foto: Osebni arhiv
Od hiše do mesta so poimenovali razstavo svojih projektov študentke in študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo, kjer so med drugim iskali odgovore na številne aktualne problematike slovenskih in tujih mest ter predstavili svojo vizijo razvoja okolja ter slovenske družbe. Lotili so se problema praznih stavb in njihovega oživljanja.
Original conversation with dr. Christine Jones Forman and dr. Bill Forman in English. Originalni pogovor z astronomoma dr. Christine Jones Forman in dr. Billom Formanom v angleščini.
Ob letošnjih obletnicah Everest 40 let in 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija smo se ob tem, ko Val 202 praznuje 47 let, spomnili, kako je bil prav slednji eden prvih radiev na svetu, ki je omogočil prve radioamaterske prenose poročanja iz baznega tabora pod Everestom.
14. junij je svetovni dan krvodajalcev in ob tej priložnosti se je Aleš Smrekar srečal z Lidijo Svetelšek, glavno medicinsko sestro na oddelku za preskrbo s krvjo na Zavodu za transfuzijsko medicino. Medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege so namreč v transfuzijsko verigo vpeti od začetka do konca.
V tretjem in zadnjem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
V drugem krogu kvazi kviza so se (spet) spopadli trije največji umi: Mojca Širok, Boštjan Gorenc - Pižama in Franci Kek.
12. junija 1929 se je rodila Ana Frank, pred natanko devetdesetimi leti, torej. Zato se bomo danes spomnili na dnevnik in na izjemno deklico, ki ga je pisala. Spomnili se bomo njene tragične zgodbe, predvsem pa sporočila o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Borisom Hajdinjakom, direktorjem Sinagoge Maribor, in doktorico Dragico HarAmija, ki raziskuje literaturo, povezano s holokavstom.
V prvem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
Mineva sedemdeset let od izida antiutopičnega romana 1984, ki ga je napisal britanski pisatelj George Orwell. To je bilo in še vedno je zelo brano delo, predvsem zaradi izjemno natančnega opisa totalitarištičnega režima, pa tudi prikaza, kako je človek proti oblasti nemočen. V času hladne vojne je bilo delo 1984 take vrste knjiga, zaradi katere si lahko šel tudi v zapor, na Kitajskem pa je njena prodaja še danes prepovedana. Orweel v knjigi predstavi tudi besedna zveza Veliki brat, ki pooseblja vseobsegajoč nadzor državljanov. Dr. Nikolai Jeffs s koprske Fakultete za humanistične študije je napisal spremno besedo k slovenskem prevodu Tine Mahkota leta 2004 in se strinja, da kar je takrat zvenelo kot nepredstavljivo, nam je danes čisto vsakdanje. Nenehen nadzor se izvaja še konkretneje kot v knjigi, mi pa smo vse to sprejeli.
70 let mineva od izida enega najbolj preproških romanov 20. stoletja - antiutopičnega romana Georga Orwella 1984. Na tej povezavi lahko prusluhnete celotnemu pogovoru z dr. Nikolaijem Jeffsom, ki je napisal spremno besedo k prevodu Tine Mahkota iz leta 2004. O tem, kako je prevod odmeval v socialistični Jugoslaviji, do tega da si lahko zaradi takšne knjige pristal tudi v zaporu.
Ob lanskem dnevu v spomin na Primoža Trubarja je dr. Kozma Ahačič napisal:"Prve knjige je napisal za bralce, ki jih še sploh ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli." Delal je stvari, ki so se zdele nemogoče in vedel, kaj hoče doseči. S tem nam je še danes lahko za zgled, je prepričan predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
Neveljaven email naslov