Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.
Intervju z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, o tem, kako spremljajo predlagane spremembe medijske zakonodaje v Sloveniji in kakšna je usoda javnih medijev
Jean Philip De Tender, zakaj so javni mediji v družbi ta hip tako pomembni? Zakaj se moramo boriti za njihov obstoj in neodvisnost?
"Javni medij je temeljni kamen demokracije, ker zagotavlja in omogoča neodvisne in zaupanja vredne vsebine. Kadar govorimo o javnih medijih, ne govorimo o komercializaciji, ampak o zavezanosti določenim vrednotam. Naj vam omenim predvsem dve, ki sta res pomembni, to sta univerzalnost in neodvisnost. S sledenjem univerzalnosti skuša javni medij doseči vsa občinstva, neodvisno od starosti, rase in spola, z zavezanostjo neodvisnosti pa se oddaljuje od kakršnegakoli komercialnega in političnega pritiska. Primerjajmo Evropo z Združenimi državami Amerike, kjer koncepta javnega medija skoraj ni. Prav v ZDA lahko vidimo opazen potop v totalno polariziranost družbe, vse teme se stapljajo le v belo ali črno, zgovoren primer tega je zelo pristransko poročanje televizijskih mrež Fox in CNN. V Evropi imamo zgodovinsko tradicijo javnih medijev z osnovnim namenom, da zagotovimo neodvisnost v poročanju."
Ravno v primeru teh velikih mrež, ki jih omenjate, se zgovorno kaže, kako se medijski trg konsolidira, drastično hitro spreminja, kako se vse skupaj zgošča v rokah le peščice medijskih velikanov. Kako se lahko javni servis v prihodnje temu sploh postavi po robu?
"Nadvse pomembno je, da ima posamezen javni medij dovolj sredstev, vir teh pa mora biti lokalen, torej mora temeljiti na posamezni državi oziroma regiji. To je edini način, da si zagotovimo tudi vnaprejšnje pokrivanje tematik, ki odsevajo lokalno stanje, stanje v določeni državi. V veliko državah poznamo primer posebne RTV naročnine, s katerimi ljudje sami pokrijejo stroške obratovanja javnega servisa in s tem zagotavljajo njegovo neodvisnost pri poročanju. A financiranje postaja vse bolj pomembno, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Vse bolj opazen je namreč trend, kjer veliki igralci, kot so Facebook, Amazon, Google, Netflix, ki so ameriško orientirani in z izjemnimi vsotami denarja, vse bolj konkurirajo glavnim medijem v evropskih državah. V prihodnosti bodo le še dobro finančno podkrepljeni in neodvisni lokalni in nacionalni mediji ustrezno pokrivali teme, ki so pomembne in specifične za določeno območje in njene prebivalce.
Naj naveden primer Švice, kjer se javna RTV prav tako financira iz naročnine. Pred dnema letoma so se državljani na referendumu z veliko večino izrekli za nadaljevanje tovrstne podpore svojemu osrednjemu javnemu mediju. S tem so se zavzeli za nadaljnje ohranjanje in spodbujane njihove lokalne medijske ustvarjalnosti in vsebine. Pomembno je, da govorimo o neodvisnem javnem mediju. Razlika je namreč med javnim in državnim medijem. Pri slednjem se izvaja neposredno vladno poseganje v delovanje medija, kar vsekakor ni dober model, s tem se namreč ruši temeljno načelo neodvisnosti. O javnem mediju govorimo le v primeru, ko ta sredstva za delovanje dobiva s strani javnosti, lahko tudi države, a mora v tem primeru obstajati nekakšna pogodba, ki zagotavlja ustrezno raven financiranja, spoštovanje funkcije javnega medija in nedotakljivost njegovih osnovnih vrednot, kot so neodvisnost, univerzalnost, zanesljivost in kakovost."
Kakšen pa je vaš komentar na trenutno predlagane spremembe medijskih zakonov, ki so trenutno v javni razpravi v Sloveniji?
"Stanje v Sloveniji je zelo skrb vzbujajoče. EBU je skupaj z Evropsko zvezo novinarjev in Medijsko organizacijo jugovzhodne Evrope slovenskim oblastem poslala pismo, v katerem smo izrazili svojo skrb. Skrbita nas predvsem dve stvari: po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane. Spodbudno pa je videti, da se številni slovenski državljani izrekajo proti vladnim potezam. Videl sem pisma podpore, ki so jih poslali izpred stavbe javne radiotelevizije. Če povzamem, vse bolj smo zaskrbljeni zaradi situacije v Sloveniji, saj se bo kakovost in vrednost javnega servisa s tem okrnila, hkrati pa bodo več moči dobile komercialne postaje, ki si jih pogosto lastijo politiki. Posredno bodo vse večjo moč dobile tudi velike mednarodne korporacije. Zelo je pomembno, da ohranite neodvisnost javnega servisa, prav tako pomembno pa je zadostno financiranje in neodvisen nadzor, ne pa neposreden nadzor vlade nad odličnim delom, ki ga opravljate kot medij."
Če se to ne zgodi, kakšne spremembe lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Kam nas te spremembe lahko pripeljejo?
"Naš največji strah je, da javni medij ne bo več neodvisen, saj bi vlada opredeljevala, kakšna sporočila medij pošilja v svet. To je tveganje, ki pomeni, da javni medij postane neposreden govorec vlade. Če pogledate zahodne elektronske medije, boste v njih našli nekakšen kitajski zid, ki ločuje financiranje in njihovo vlogo na eni strani in neposreden nadzor vlad na drugi strani. Prihajam iz Belgije, kjer obe javni televiziji financira vlada, nadzor nad njima pa je povsem neodvisen. Vlada nikoli neposredno ne posega v delo javne radiotelevizije. To je trend, ki ga opažamo v državah, kjer si nekaj političnih voditeljev prisvoji oblast in želi hkrati nadzorovati sporočila, ki jih širijo mediji. A to ni več demokracija. Zato trdimo, da so javne radiotelevizije temeljni kamen demokracije, ob pogoju, da so zadostno financirane in ostajajo neodvisne."
Kakšna je potem idealna vloga politike pri upravljanju z javnimi mediji?
"Odgovoril vam bom s primerom BBC-ja. Britansko javno medijsko hišo financira vlada in denar, zbran od licenc. Podpisali so listino, ki je nekakšna pogodba, v kateri so opredelili dolgoročne strateške cilje, kot sta, denimo, digitalizacija in doseganje mlajših občinstev. Vlada nima nikoli neposrednega nadzora nad delovanjem. Delo BBC-ja nadzorujejo komisije, ki ocenjujejo skladnost s strateškimi listinami, nikoli pa ni neposrednega poseganja s strani predsednika vlade ali ministrov v vsakodnevno delovanje in odločitve medija. Če financiranje postane neposredno odvisno od predsednika ali vlade, ki lahko pogojuje financiranje z izvedbo takih ali drugačnih usmeritev, potem so to neposredni vplivi in medij ni več neodvisen."
Kako se je javni sektor v Evropi preoblikoval v zadnjih 20. letih, ko so na pohodu številne tehnološke novosti in se je način komuniciranja drastično spremenil?
"Mislim, da javni mediji še nikoli niso bili pomembnejši. Za to je več razlogov. Prvi so velike mednarodne institucije, kakršen je ameriški Netflix, ki je dostopen po vsem svetu in nadzoruje ponudbo vsebin, ki nikoli niso lokalne. Hkrati je pomembno tudi to, da morajo javni mediji doseči vsakogar. Danes je precej težje doseči mlajša občinstva, a javne radiotelevizije so v to, da bi jih dosegle čim več, vložile veliko energije. Vzdušje v svetu je vse bolj razdeljeno in polarizirano, stvari postajajo črno-bele, zato potrebujemo javne medije, ki o dogodkih v svetu poročajo neodvisno. Dobro je videti, kako velik doseg ima slovenska javna RTV, in jasno je, da občinstvo še vedno želi, da javni medij še naprej obstaja in jim prinaša lokalne vsebine, ki jim lahko zaupajo."
POSLUŠAJTE ŠE:
Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.
Intervju z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, o tem, kako spremljajo predlagane spremembe medijske zakonodaje v Sloveniji in kakšna je usoda javnih medijev
Jean Philip De Tender, zakaj so javni mediji v družbi ta hip tako pomembni? Zakaj se moramo boriti za njihov obstoj in neodvisnost?
"Javni medij je temeljni kamen demokracije, ker zagotavlja in omogoča neodvisne in zaupanja vredne vsebine. Kadar govorimo o javnih medijih, ne govorimo o komercializaciji, ampak o zavezanosti določenim vrednotam. Naj vam omenim predvsem dve, ki sta res pomembni, to sta univerzalnost in neodvisnost. S sledenjem univerzalnosti skuša javni medij doseči vsa občinstva, neodvisno od starosti, rase in spola, z zavezanostjo neodvisnosti pa se oddaljuje od kakršnegakoli komercialnega in političnega pritiska. Primerjajmo Evropo z Združenimi državami Amerike, kjer koncepta javnega medija skoraj ni. Prav v ZDA lahko vidimo opazen potop v totalno polariziranost družbe, vse teme se stapljajo le v belo ali črno, zgovoren primer tega je zelo pristransko poročanje televizijskih mrež Fox in CNN. V Evropi imamo zgodovinsko tradicijo javnih medijev z osnovnim namenom, da zagotovimo neodvisnost v poročanju."
Ravno v primeru teh velikih mrež, ki jih omenjate, se zgovorno kaže, kako se medijski trg konsolidira, drastično hitro spreminja, kako se vse skupaj zgošča v rokah le peščice medijskih velikanov. Kako se lahko javni servis v prihodnje temu sploh postavi po robu?
"Nadvse pomembno je, da ima posamezen javni medij dovolj sredstev, vir teh pa mora biti lokalen, torej mora temeljiti na posamezni državi oziroma regiji. To je edini način, da si zagotovimo tudi vnaprejšnje pokrivanje tematik, ki odsevajo lokalno stanje, stanje v določeni državi. V veliko državah poznamo primer posebne RTV naročnine, s katerimi ljudje sami pokrijejo stroške obratovanja javnega servisa in s tem zagotavljajo njegovo neodvisnost pri poročanju. A financiranje postaja vse bolj pomembno, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Vse bolj opazen je namreč trend, kjer veliki igralci, kot so Facebook, Amazon, Google, Netflix, ki so ameriško orientirani in z izjemnimi vsotami denarja, vse bolj konkurirajo glavnim medijem v evropskih državah. V prihodnosti bodo le še dobro finančno podkrepljeni in neodvisni lokalni in nacionalni mediji ustrezno pokrivali teme, ki so pomembne in specifične za določeno območje in njene prebivalce.
Naj naveden primer Švice, kjer se javna RTV prav tako financira iz naročnine. Pred dnema letoma so se državljani na referendumu z veliko večino izrekli za nadaljevanje tovrstne podpore svojemu osrednjemu javnemu mediju. S tem so se zavzeli za nadaljnje ohranjanje in spodbujane njihove lokalne medijske ustvarjalnosti in vsebine. Pomembno je, da govorimo o neodvisnem javnem mediju. Razlika je namreč med javnim in državnim medijem. Pri slednjem se izvaja neposredno vladno poseganje v delovanje medija, kar vsekakor ni dober model, s tem se namreč ruši temeljno načelo neodvisnosti. O javnem mediju govorimo le v primeru, ko ta sredstva za delovanje dobiva s strani javnosti, lahko tudi države, a mora v tem primeru obstajati nekakšna pogodba, ki zagotavlja ustrezno raven financiranja, spoštovanje funkcije javnega medija in nedotakljivost njegovih osnovnih vrednot, kot so neodvisnost, univerzalnost, zanesljivost in kakovost."
Kakšen pa je vaš komentar na trenutno predlagane spremembe medijskih zakonov, ki so trenutno v javni razpravi v Sloveniji?
"Stanje v Sloveniji je zelo skrb vzbujajoče. EBU je skupaj z Evropsko zvezo novinarjev in Medijsko organizacijo jugovzhodne Evrope slovenskim oblastem poslala pismo, v katerem smo izrazili svojo skrb. Skrbita nas predvsem dve stvari: po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane. Spodbudno pa je videti, da se številni slovenski državljani izrekajo proti vladnim potezam. Videl sem pisma podpore, ki so jih poslali izpred stavbe javne radiotelevizije. Če povzamem, vse bolj smo zaskrbljeni zaradi situacije v Sloveniji, saj se bo kakovost in vrednost javnega servisa s tem okrnila, hkrati pa bodo več moči dobile komercialne postaje, ki si jih pogosto lastijo politiki. Posredno bodo vse večjo moč dobile tudi velike mednarodne korporacije. Zelo je pomembno, da ohranite neodvisnost javnega servisa, prav tako pomembno pa je zadostno financiranje in neodvisen nadzor, ne pa neposreden nadzor vlade nad odličnim delom, ki ga opravljate kot medij."
Če se to ne zgodi, kakšne spremembe lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Kam nas te spremembe lahko pripeljejo?
"Naš največji strah je, da javni medij ne bo več neodvisen, saj bi vlada opredeljevala, kakšna sporočila medij pošilja v svet. To je tveganje, ki pomeni, da javni medij postane neposreden govorec vlade. Če pogledate zahodne elektronske medije, boste v njih našli nekakšen kitajski zid, ki ločuje financiranje in njihovo vlogo na eni strani in neposreden nadzor vlad na drugi strani. Prihajam iz Belgije, kjer obe javni televiziji financira vlada, nadzor nad njima pa je povsem neodvisen. Vlada nikoli neposredno ne posega v delo javne radiotelevizije. To je trend, ki ga opažamo v državah, kjer si nekaj političnih voditeljev prisvoji oblast in želi hkrati nadzorovati sporočila, ki jih širijo mediji. A to ni več demokracija. Zato trdimo, da so javne radiotelevizije temeljni kamen demokracije, ob pogoju, da so zadostno financirane in ostajajo neodvisne."
Kakšna je potem idealna vloga politike pri upravljanju z javnimi mediji?
"Odgovoril vam bom s primerom BBC-ja. Britansko javno medijsko hišo financira vlada in denar, zbran od licenc. Podpisali so listino, ki je nekakšna pogodba, v kateri so opredelili dolgoročne strateške cilje, kot sta, denimo, digitalizacija in doseganje mlajših občinstev. Vlada nima nikoli neposrednega nadzora nad delovanjem. Delo BBC-ja nadzorujejo komisije, ki ocenjujejo skladnost s strateškimi listinami, nikoli pa ni neposrednega poseganja s strani predsednika vlade ali ministrov v vsakodnevno delovanje in odločitve medija. Če financiranje postane neposredno odvisno od predsednika ali vlade, ki lahko pogojuje financiranje z izvedbo takih ali drugačnih usmeritev, potem so to neposredni vplivi in medij ni več neodvisen."
Kako se je javni sektor v Evropi preoblikoval v zadnjih 20. letih, ko so na pohodu številne tehnološke novosti in se je način komuniciranja drastično spremenil?
"Mislim, da javni mediji še nikoli niso bili pomembnejši. Za to je več razlogov. Prvi so velike mednarodne institucije, kakršen je ameriški Netflix, ki je dostopen po vsem svetu in nadzoruje ponudbo vsebin, ki nikoli niso lokalne. Hkrati je pomembno tudi to, da morajo javni mediji doseči vsakogar. Danes je precej težje doseči mlajša občinstva, a javne radiotelevizije so v to, da bi jih dosegle čim več, vložile veliko energije. Vzdušje v svetu je vse bolj razdeljeno in polarizirano, stvari postajajo črno-bele, zato potrebujemo javne medije, ki o dogodkih v svetu poročajo neodvisno. Dobro je videti, kako velik doseg ima slovenska javna RTV, in jasno je, da občinstvo še vedno želi, da javni medij še naprej obstaja in jim prinaša lokalne vsebine, ki jim lahko zaupajo."
POSLUŠAJTE ŠE:
Vojna v Ukrajini se umika s prvih strani časopisov in s prvih sekund televizijskih dnevnikov. Ampak To je vojna!, je svojo razstavo v osrednjem atriju ljubljanske mestne hiše poimenoval fotoreporter Matej Povše. Med svojim 3 tedenskim zapisovanjem dogodkov v Ukrajini, kamor se je odpravil takoj po začetku vojne, je zapisoval predvsem podobe, ki jih lahko vidite na razstavi. Pa tudi zvoke, ki pa jih lahko slišite v naslednjem prispevku. Z njim se je v Ljubljani pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Kitajci so po dveh letih spet uvedli stroge omejitvene ukrepe zaradi naraščanja števila okuženih s koronavirusom. Dve največji kitajski mesti - Peking in Šanghaj - sta v karanteni, v Pekingu nameravajo testirati 20 milijonov ljudi, v Šanghaju pa nekateri že 45. dan ždijo doma, tudi fotograf Matjaž Tančič. Zaprtje javnega življenja naj bi sprva trajalo vsega skupaj štiri dni, zdaj pa je on doma že 33. dan. Nujne potrebščine mu v tem času pošilja kitajska vlada, hrano pa tudi dostavljavci - nekateri zaradi strogih ukrepov zdaj celo spijo v šotorih na ulici, saj se jim ni dovoljeno vrniti v domači blok. Matjaž Tančič je začel ob ponovnem zaprtju družbe dokumentirati življenje, ki ga opaža skozi svoje okno. Pravi, da ustvarja, da se mu ne zmeša. "Pred dvema dnevoma sem šel iz hiše, naslednjič bom lahko stanovanje zapustil 8. maja - če nihče v stanovanjskem bloku ne bo pozitiven."
Komentar Andreja Karolija: Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini skrit za nadimkom udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli, v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejal, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne Televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju? Ker dokler ne povejo česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
O novi slovenski izdaji stripa Alana Forda, ki jo je prevajalec Aljoša Mislej pred tremi tedni izdal pri založbi Grafit.
Ob svetovnem dnevu medijev je na RTV Slovenija potekala novinarska konferenca o aktualnem dogajanju na RTV. V ospredju je bila odpoved pogodbenega razmerja z voditeljem oddaje Studio City Marcelom Štefančičem, ki je oddajo vodil več kot 20 let.
Ker so duševne težave od nekdaj prisotne v družbi in ker življenjski tempo zadnjih let pripomore k povečanju duševnih stisk, so na NIJZ oblikovali prvo nacionalno kampanjo proti stigmatizaciji duševnega zdravja Nisi okej? Povej naprej. Ali vemo, kako ob duševnih težavah pomagati sebi in drugim? Zakaj je duševno zdravje stigmatizirano? Na podlagi česa sploh nastane stigma? Ali obstaja varno in podporno okolje, kjer lahko zaupamo svoje stiske in se pri tem ne počutimo slabo? O tem smo se v prvem delu niza oddaj o duševnem zdravju pogovarjali s sodelavko kampanje in psihologinjo Nušo Crnkovič.
Se takrat, ko uživate na počitnicah, morda kdaj vprašate, kdo vam je pospravil hotelsko sobo, kakšno delo opravljajo sobarice, natakarji, kuharji, turistični vodniki, vzdrževalci, taksisti, vozniki avtobusov? Študentke in študenti na treh višjih strokovnih šolah v Mariboru, Ljubljani in na Bledu (program gostinstvo in turizem) s projektom Vzemi si čas za nas opozarjajo na pomembno vlogo nepogrešljivih turističnih delavcev, ki so pogosto prezrti.
Prvi zmenek, branje knjige, sobotni zajtrk z družino, celo obisk kraljičine sestre in še mnogo drugih dogodkov se je ob čaju zapisalo v 28 letih, kolikor jih je v stari Ljubljani doživela čajnica, ki je minuli torek zaprla vrata lokala. Vanjo so zahajali Ljubljančani, z dobro oceno na Tripadvisorju in s konceptom prostora, kjer se ne hiti in te tam malo manj briga za ves svet, tudi tujci. A žal jo je kapitalizem, ki ga briga za svet, pojedel, je ob zadnjem čaju povedal Iztok Eržen, ki je skupaj s soprogo Urško čajno hišo odprl leta 1994.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? Razmere smo na terenu preverili v naselju Orehek pri Postojni in Hrušici na Jesenicah.
Še vedno ni jasno, kaj so natančni vzroki za pojav akutnih primerov hepatitisa pri otrocih. Doslej opravljene raziskave kažejo na sorodnost z okužbami z adenovirusi, vendar trdne povezave med njima še niso potrdili. Do zdaj so največ primerov akutnega hepatitisa pri otrocih, mlajših od deset let, zabeležili v Veliki Britaniji, primere so odkrili tudi v desetih evropskih državah ter v Izraelu in Združenih državah Amerike. V Sloveniji sumijo, da bi lahko en otrok imel hepatitis neznanega izvora, kar je v začetku tedna sporočila infektologinja Mojca Matičič. Dodala je, da podrobne rezultate preiskav še čakajo, otrokovo zdravstveno stanje pa je dobro.
Potovanja, še posebej med prazniki, so postala družbena norma in težko je sedeti doma na kavču, medtem ko Instagram in preostala omrežja polnijo fotografije z velikimi nasmeški na oddaljenih destinacijah. Ali prazniki predstavljajo nevarnost za povečanje duševnih stisk? Kako na psihično počutje vpliva to, da si zaradi finančne nezmožnosti in splošne podražitve cen ne zmoremo privoščiti oddiha v tujini? Pogovarjali smo se z Vesno Švab, psihiatrinjo in sodelavko pri projektu Nisi okej, povej naprej.
V Slovenskem etnografskem muzeju so se z razstavo spomnili pionirke otroške onkologije in ustanoviteljice fundacije Mali vitez, ustanove za pomoč mladim, ozdravljenim od raka.
Povolilno jutro je tudi priložnost za analize in nekoliko drugačne poglede na včerajšnje parlamentarne volitve. Osredotočili smo se na analizo digitalne kampanje. Kako so se stranke lotile spleta in predvsem družabnih omrežij? Kako primerno ali neprimerno so se na Twitterju, Facebooku, Instagramu in Tik-Tok-u obnašali kandidati? Kdo je najbolje izkoristil potencial digitalnih komunikacijskih kanalov? Kako so volitve včeraj zvečer odmevale na družabnih omrežjih? Kdo je komentiral aktualno dogajanje in kdo se ni oglasil? Kakšne temelje je volilna kampanja na spletu postavila za druge volitve in za komuniciranje politike? Analizirata Andraž Zorko (Valicon) in Tamara Langus.
Svoje ideje, ki do zdaj niso bile dovolj slišane, so mladi včeraj predstavili na novinarski konferenci v Mestni hiši Mestne občine Ljubljana, ki jo je organizirala Medgeneracijska koalicija Slovenije. O izzivih mladih takole razmišljata predsednik koalicije in Mladinskega sveta Slovenije Miha Zupančič in predsednica študentske organizacije Marike Grubar.
Ekologi brez meja so se v občini Škofja Loka več mesecev posvečali raziskovanju vprašanja zavržene hrane. Pred slovenskim dnevom brez zavržene hrane razkrivajo rezultate enotedenskega spremljanja prehranjevalnih navad gospodinjstev.
E-skiroji so vse bolj priljubljena prevozna sredstva, vendar ne sodijo med najbolj varna. S tem namenom bo do 24. aprila po večjih Slovenskih mestih potekala prva nacionalna preventivna akcija za večjo varnost voznikov e-skirojev, s katero želijo Agencija za varnost v prometu, Policija in UKC Ljubljana spodbuditi uporabnike e-skirojev k varnejši vožnji in spoštovanju cestnoprometnih predpisov.
Ko se bliža turistična sezona, se mnoge države odločajo za sproščanje ukrepov zaradi covida-19. Dobimo lažen občutek, da virusa ni več in da smo povsem varni. Tudi v času prvomajskih počitnic se bodo številni Slovenci odpravili na bližnje in bolj oddaljene dopustniške in popotniške destinacije. Kako je s covid priporočili in ukrepi drugod po svetu? Zaplesti se zna tudi v državah EU, kajti vsaka samostojno predpiše omejitve, ki pa niso poenotene za celotno območje držav EU. Andrej Šter s konzularnega sektorja Ministrstva za zunanje zadeve priporoča, da se pred odhodom v tujino o aktualnih ukrepih prepričate na spletni strani ministrstva.
Tokrat odpiramo novo poglavje o vodenju. Že prejšnji teden smo delili nekaj teoretičnih in praktičnih napotkov o postherojskem vodenju, ki smo jih zbrali na predstavitvi knjige o tej tematiki. Postherojsko vodenje je osredotočeno na kolektivne dosežke, timsko delo in skupno odgovornost, izpostavlja avtor knjige prof. Miha Škerlavaj s Ekonomske fakultete v Ljubljani. V negotovih časih se je postherojsko vodenje izkazalo za zelo pomembno, bistveno pa lahko pripomore tudi k inovativnosti v organizacijah. O tem tudi Maja Mikek iz Celtre in Jernej Česen iz podjetja Outfit7.
Tovarna Rog je najpomembnejši del industrijske kulturne dediščine 20. stoletja v Ljubljani. S projektom prenove naj bi Center Rog postal inkluziven in kreativen javni proizvodni prostor na skoraj 9.000 m2 ustvarjalnega prostora. Obiskovalce pa naj bi vabil tudi nov, 8.000 m2 velik park. In o arhitekturnih in vsebinskih načrtih nastajajočega centra je bilo govora pretekli teden na vodenem ogledu po gradbišču. Obiska bodočega centra Rog se lahko vsak prvi četrtek v mesecu udeležijo tudi meščani v sklopu organiziranih javnih vodstev po gradbišču. Se je pa nanje potrebno predhodno prijaviti.
21. februarja je minilo 10 let, odkar so članice skupine Pussy Riot izvedle performans punkovske molitve v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika. Performans so izvedle v protest proti cerkvenim dostojanstvenikom, ki so takrat podpirali Putina. Nadeždo Tolokonikovo in Mašo Aljohino so aretirali zaradi huliganstva in ju obsodili na dve leti zapora. Kolektiv Pussy Riot je s tem postal tudi eden izmed sinonimov za upor proti režimu Vladimirja Putina. Mašo zdaj med drugim preganjajo tudi zaradi 7 let starega zapisa na enem izmed družbenih omrežij. Ne glede na to pa Maša Aljihina ostaja kritična.
Neveljaven email naslov