Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.
Intervju z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, o tem, kako spremljajo predlagane spremembe medijske zakonodaje v Sloveniji in kakšna je usoda javnih medijev
Jean Philip De Tender, zakaj so javni mediji v družbi ta hip tako pomembni? Zakaj se moramo boriti za njihov obstoj in neodvisnost?
"Javni medij je temeljni kamen demokracije, ker zagotavlja in omogoča neodvisne in zaupanja vredne vsebine. Kadar govorimo o javnih medijih, ne govorimo o komercializaciji, ampak o zavezanosti določenim vrednotam. Naj vam omenim predvsem dve, ki sta res pomembni, to sta univerzalnost in neodvisnost. S sledenjem univerzalnosti skuša javni medij doseči vsa občinstva, neodvisno od starosti, rase in spola, z zavezanostjo neodvisnosti pa se oddaljuje od kakršnegakoli komercialnega in političnega pritiska. Primerjajmo Evropo z Združenimi državami Amerike, kjer koncepta javnega medija skoraj ni. Prav v ZDA lahko vidimo opazen potop v totalno polariziranost družbe, vse teme se stapljajo le v belo ali črno, zgovoren primer tega je zelo pristransko poročanje televizijskih mrež Fox in CNN. V Evropi imamo zgodovinsko tradicijo javnih medijev z osnovnim namenom, da zagotovimo neodvisnost v poročanju."
Ravno v primeru teh velikih mrež, ki jih omenjate, se zgovorno kaže, kako se medijski trg konsolidira, drastično hitro spreminja, kako se vse skupaj zgošča v rokah le peščice medijskih velikanov. Kako se lahko javni servis v prihodnje temu sploh postavi po robu?
"Nadvse pomembno je, da ima posamezen javni medij dovolj sredstev, vir teh pa mora biti lokalen, torej mora temeljiti na posamezni državi oziroma regiji. To je edini način, da si zagotovimo tudi vnaprejšnje pokrivanje tematik, ki odsevajo lokalno stanje, stanje v določeni državi. V veliko državah poznamo primer posebne RTV naročnine, s katerimi ljudje sami pokrijejo stroške obratovanja javnega servisa in s tem zagotavljajo njegovo neodvisnost pri poročanju. A financiranje postaja vse bolj pomembno, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Vse bolj opazen je namreč trend, kjer veliki igralci, kot so Facebook, Amazon, Google, Netflix, ki so ameriško orientirani in z izjemnimi vsotami denarja, vse bolj konkurirajo glavnim medijem v evropskih državah. V prihodnosti bodo le še dobro finančno podkrepljeni in neodvisni lokalni in nacionalni mediji ustrezno pokrivali teme, ki so pomembne in specifične za določeno območje in njene prebivalce.
Naj naveden primer Švice, kjer se javna RTV prav tako financira iz naročnine. Pred dnema letoma so se državljani na referendumu z veliko večino izrekli za nadaljevanje tovrstne podpore svojemu osrednjemu javnemu mediju. S tem so se zavzeli za nadaljnje ohranjanje in spodbujane njihove lokalne medijske ustvarjalnosti in vsebine. Pomembno je, da govorimo o neodvisnem javnem mediju. Razlika je namreč med javnim in državnim medijem. Pri slednjem se izvaja neposredno vladno poseganje v delovanje medija, kar vsekakor ni dober model, s tem se namreč ruši temeljno načelo neodvisnosti. O javnem mediju govorimo le v primeru, ko ta sredstva za delovanje dobiva s strani javnosti, lahko tudi države, a mora v tem primeru obstajati nekakšna pogodba, ki zagotavlja ustrezno raven financiranja, spoštovanje funkcije javnega medija in nedotakljivost njegovih osnovnih vrednot, kot so neodvisnost, univerzalnost, zanesljivost in kakovost."
Kakšen pa je vaš komentar na trenutno predlagane spremembe medijskih zakonov, ki so trenutno v javni razpravi v Sloveniji?
"Stanje v Sloveniji je zelo skrb vzbujajoče. EBU je skupaj z Evropsko zvezo novinarjev in Medijsko organizacijo jugovzhodne Evrope slovenskim oblastem poslala pismo, v katerem smo izrazili svojo skrb. Skrbita nas predvsem dve stvari: po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane. Spodbudno pa je videti, da se številni slovenski državljani izrekajo proti vladnim potezam. Videl sem pisma podpore, ki so jih poslali izpred stavbe javne radiotelevizije. Če povzamem, vse bolj smo zaskrbljeni zaradi situacije v Sloveniji, saj se bo kakovost in vrednost javnega servisa s tem okrnila, hkrati pa bodo več moči dobile komercialne postaje, ki si jih pogosto lastijo politiki. Posredno bodo vse večjo moč dobile tudi velike mednarodne korporacije. Zelo je pomembno, da ohranite neodvisnost javnega servisa, prav tako pomembno pa je zadostno financiranje in neodvisen nadzor, ne pa neposreden nadzor vlade nad odličnim delom, ki ga opravljate kot medij."
Če se to ne zgodi, kakšne spremembe lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Kam nas te spremembe lahko pripeljejo?
"Naš največji strah je, da javni medij ne bo več neodvisen, saj bi vlada opredeljevala, kakšna sporočila medij pošilja v svet. To je tveganje, ki pomeni, da javni medij postane neposreden govorec vlade. Če pogledate zahodne elektronske medije, boste v njih našli nekakšen kitajski zid, ki ločuje financiranje in njihovo vlogo na eni strani in neposreden nadzor vlad na drugi strani. Prihajam iz Belgije, kjer obe javni televiziji financira vlada, nadzor nad njima pa je povsem neodvisen. Vlada nikoli neposredno ne posega v delo javne radiotelevizije. To je trend, ki ga opažamo v državah, kjer si nekaj političnih voditeljev prisvoji oblast in želi hkrati nadzorovati sporočila, ki jih širijo mediji. A to ni več demokracija. Zato trdimo, da so javne radiotelevizije temeljni kamen demokracije, ob pogoju, da so zadostno financirane in ostajajo neodvisne."
Kakšna je potem idealna vloga politike pri upravljanju z javnimi mediji?
"Odgovoril vam bom s primerom BBC-ja. Britansko javno medijsko hišo financira vlada in denar, zbran od licenc. Podpisali so listino, ki je nekakšna pogodba, v kateri so opredelili dolgoročne strateške cilje, kot sta, denimo, digitalizacija in doseganje mlajših občinstev. Vlada nima nikoli neposrednega nadzora nad delovanjem. Delo BBC-ja nadzorujejo komisije, ki ocenjujejo skladnost s strateškimi listinami, nikoli pa ni neposrednega poseganja s strani predsednika vlade ali ministrov v vsakodnevno delovanje in odločitve medija. Če financiranje postane neposredno odvisno od predsednika ali vlade, ki lahko pogojuje financiranje z izvedbo takih ali drugačnih usmeritev, potem so to neposredni vplivi in medij ni več neodvisen."
Kako se je javni sektor v Evropi preoblikoval v zadnjih 20. letih, ko so na pohodu številne tehnološke novosti in se je način komuniciranja drastično spremenil?
"Mislim, da javni mediji še nikoli niso bili pomembnejši. Za to je več razlogov. Prvi so velike mednarodne institucije, kakršen je ameriški Netflix, ki je dostopen po vsem svetu in nadzoruje ponudbo vsebin, ki nikoli niso lokalne. Hkrati je pomembno tudi to, da morajo javni mediji doseči vsakogar. Danes je precej težje doseči mlajša občinstva, a javne radiotelevizije so v to, da bi jih dosegle čim več, vložile veliko energije. Vzdušje v svetu je vse bolj razdeljeno in polarizirano, stvari postajajo črno-bele, zato potrebujemo javne medije, ki o dogodkih v svetu poročajo neodvisno. Dobro je videti, kako velik doseg ima slovenska javna RTV, in jasno je, da občinstvo še vedno želi, da javni medij še naprej obstaja in jim prinaša lokalne vsebine, ki jim lahko zaupajo."
POSLUŠAJTE ŠE:
Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.
Intervju z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, o tem, kako spremljajo predlagane spremembe medijske zakonodaje v Sloveniji in kakšna je usoda javnih medijev
Jean Philip De Tender, zakaj so javni mediji v družbi ta hip tako pomembni? Zakaj se moramo boriti za njihov obstoj in neodvisnost?
"Javni medij je temeljni kamen demokracije, ker zagotavlja in omogoča neodvisne in zaupanja vredne vsebine. Kadar govorimo o javnih medijih, ne govorimo o komercializaciji, ampak o zavezanosti določenim vrednotam. Naj vam omenim predvsem dve, ki sta res pomembni, to sta univerzalnost in neodvisnost. S sledenjem univerzalnosti skuša javni medij doseči vsa občinstva, neodvisno od starosti, rase in spola, z zavezanostjo neodvisnosti pa se oddaljuje od kakršnegakoli komercialnega in političnega pritiska. Primerjajmo Evropo z Združenimi državami Amerike, kjer koncepta javnega medija skoraj ni. Prav v ZDA lahko vidimo opazen potop v totalno polariziranost družbe, vse teme se stapljajo le v belo ali črno, zgovoren primer tega je zelo pristransko poročanje televizijskih mrež Fox in CNN. V Evropi imamo zgodovinsko tradicijo javnih medijev z osnovnim namenom, da zagotovimo neodvisnost v poročanju."
Ravno v primeru teh velikih mrež, ki jih omenjate, se zgovorno kaže, kako se medijski trg konsolidira, drastično hitro spreminja, kako se vse skupaj zgošča v rokah le peščice medijskih velikanov. Kako se lahko javni servis v prihodnje temu sploh postavi po robu?
"Nadvse pomembno je, da ima posamezen javni medij dovolj sredstev, vir teh pa mora biti lokalen, torej mora temeljiti na posamezni državi oziroma regiji. To je edini način, da si zagotovimo tudi vnaprejšnje pokrivanje tematik, ki odsevajo lokalno stanje, stanje v določeni državi. V veliko državah poznamo primer posebne RTV naročnine, s katerimi ljudje sami pokrijejo stroške obratovanja javnega servisa in s tem zagotavljajo njegovo neodvisnost pri poročanju. A financiranje postaja vse bolj pomembno, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Vse bolj opazen je namreč trend, kjer veliki igralci, kot so Facebook, Amazon, Google, Netflix, ki so ameriško orientirani in z izjemnimi vsotami denarja, vse bolj konkurirajo glavnim medijem v evropskih državah. V prihodnosti bodo le še dobro finančno podkrepljeni in neodvisni lokalni in nacionalni mediji ustrezno pokrivali teme, ki so pomembne in specifične za določeno območje in njene prebivalce.
Naj naveden primer Švice, kjer se javna RTV prav tako financira iz naročnine. Pred dnema letoma so se državljani na referendumu z veliko večino izrekli za nadaljevanje tovrstne podpore svojemu osrednjemu javnemu mediju. S tem so se zavzeli za nadaljnje ohranjanje in spodbujane njihove lokalne medijske ustvarjalnosti in vsebine. Pomembno je, da govorimo o neodvisnem javnem mediju. Razlika je namreč med javnim in državnim medijem. Pri slednjem se izvaja neposredno vladno poseganje v delovanje medija, kar vsekakor ni dober model, s tem se namreč ruši temeljno načelo neodvisnosti. O javnem mediju govorimo le v primeru, ko ta sredstva za delovanje dobiva s strani javnosti, lahko tudi države, a mora v tem primeru obstajati nekakšna pogodba, ki zagotavlja ustrezno raven financiranja, spoštovanje funkcije javnega medija in nedotakljivost njegovih osnovnih vrednot, kot so neodvisnost, univerzalnost, zanesljivost in kakovost."
Kakšen pa je vaš komentar na trenutno predlagane spremembe medijskih zakonov, ki so trenutno v javni razpravi v Sloveniji?
"Stanje v Sloveniji je zelo skrb vzbujajoče. EBU je skupaj z Evropsko zvezo novinarjev in Medijsko organizacijo jugovzhodne Evrope slovenskim oblastem poslala pismo, v katerem smo izrazili svojo skrb. Skrbita nas predvsem dve stvari: po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane. Spodbudno pa je videti, da se številni slovenski državljani izrekajo proti vladnim potezam. Videl sem pisma podpore, ki so jih poslali izpred stavbe javne radiotelevizije. Če povzamem, vse bolj smo zaskrbljeni zaradi situacije v Sloveniji, saj se bo kakovost in vrednost javnega servisa s tem okrnila, hkrati pa bodo več moči dobile komercialne postaje, ki si jih pogosto lastijo politiki. Posredno bodo vse večjo moč dobile tudi velike mednarodne korporacije. Zelo je pomembno, da ohranite neodvisnost javnega servisa, prav tako pomembno pa je zadostno financiranje in neodvisen nadzor, ne pa neposreden nadzor vlade nad odličnim delom, ki ga opravljate kot medij."
Če se to ne zgodi, kakšne spremembe lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Kam nas te spremembe lahko pripeljejo?
"Naš največji strah je, da javni medij ne bo več neodvisen, saj bi vlada opredeljevala, kakšna sporočila medij pošilja v svet. To je tveganje, ki pomeni, da javni medij postane neposreden govorec vlade. Če pogledate zahodne elektronske medije, boste v njih našli nekakšen kitajski zid, ki ločuje financiranje in njihovo vlogo na eni strani in neposreden nadzor vlad na drugi strani. Prihajam iz Belgije, kjer obe javni televiziji financira vlada, nadzor nad njima pa je povsem neodvisen. Vlada nikoli neposredno ne posega v delo javne radiotelevizije. To je trend, ki ga opažamo v državah, kjer si nekaj političnih voditeljev prisvoji oblast in želi hkrati nadzorovati sporočila, ki jih širijo mediji. A to ni več demokracija. Zato trdimo, da so javne radiotelevizije temeljni kamen demokracije, ob pogoju, da so zadostno financirane in ostajajo neodvisne."
Kakšna je potem idealna vloga politike pri upravljanju z javnimi mediji?
"Odgovoril vam bom s primerom BBC-ja. Britansko javno medijsko hišo financira vlada in denar, zbran od licenc. Podpisali so listino, ki je nekakšna pogodba, v kateri so opredelili dolgoročne strateške cilje, kot sta, denimo, digitalizacija in doseganje mlajših občinstev. Vlada nima nikoli neposrednega nadzora nad delovanjem. Delo BBC-ja nadzorujejo komisije, ki ocenjujejo skladnost s strateškimi listinami, nikoli pa ni neposrednega poseganja s strani predsednika vlade ali ministrov v vsakodnevno delovanje in odločitve medija. Če financiranje postane neposredno odvisno od predsednika ali vlade, ki lahko pogojuje financiranje z izvedbo takih ali drugačnih usmeritev, potem so to neposredni vplivi in medij ni več neodvisen."
Kako se je javni sektor v Evropi preoblikoval v zadnjih 20. letih, ko so na pohodu številne tehnološke novosti in se je način komuniciranja drastično spremenil?
"Mislim, da javni mediji še nikoli niso bili pomembnejši. Za to je več razlogov. Prvi so velike mednarodne institucije, kakršen je ameriški Netflix, ki je dostopen po vsem svetu in nadzoruje ponudbo vsebin, ki nikoli niso lokalne. Hkrati je pomembno tudi to, da morajo javni mediji doseči vsakogar. Danes je precej težje doseči mlajša občinstva, a javne radiotelevizije so v to, da bi jih dosegle čim več, vložile veliko energije. Vzdušje v svetu je vse bolj razdeljeno in polarizirano, stvari postajajo črno-bele, zato potrebujemo javne medije, ki o dogodkih v svetu poročajo neodvisno. Dobro je videti, kako velik doseg ima slovenska javna RTV, in jasno je, da občinstvo še vedno želi, da javni medij še naprej obstaja in jim prinaša lokalne vsebine, ki jim lahko zaupajo."
POSLUŠAJTE ŠE:
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi. Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
V turističnih agencijah zaradi vojne v Ukrajini opažajo zadržanost pri rezervacijah, množičnih odpovedi pa še nimajo. Z vojno so se razmere spremenile, struktura turistov bo drugačna. "Za ameriški, kitajski, avstralski trg je vojna v Ukrajini vojna v Evropi," pravi profesor Janez Mekinc s portoroške fakultete za turistične študije Turistica.
Med epidemijo je torej delo od doma postalo nova realnost, ki se je je večina zaposlenih navadila do te mere, da danes lahko govorimo o problematiki vračanja na delovno mesto. Številni si namreč želijo ostati doma, misel na vračanje v pisarne in druge kraje dela pa jim povzroča resno stisko. Mogoče se med njimi prepoznate tudi sami, zato prisluhnite prispevku Nataše Žunić o prednostnih in slabostih dela od doma.
Ievgen Klopotenko je ukrajinski chef iz Kijeva. Pred sedmimi leti je postal zmagovalec tekmovanja Masterchef, po tem pa odprl svojo restavracijo. Svoj čas iz znanje je pred 24. februarjem 2022 posvečal predvsem popularizaciji in modernizaciji ukrajinske kuhinje, trudi se, da bi UNESCO boršč priznal za ukrajinsko kulturno dediščino. Zdaj je njegovo delo prekinila vojna, zato je v svojem slogu zagnal iniciativo "Make borscht not war", v kateri vabi, naj ljudje po svetu podprejo Ukrajino tudi na tovrsten način - da skuhajo boršč, fotografijo pa objavijo na družabnih omrežjih. Jevgen je sicer ostal v Kijevu, delo pa popolnoma prilagodil vojni. Svojo restavracijo je tako spremenil v kuhinjo, v kateri na dan nastane tisoč obrokov za razseljene Ukrajince in vojake na frontah, ker pa ima v restavraciji tudi zaklonišče, tam redno biva od 15 do 20 Ukrajincev.
RTV Slovenija v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije in Slovensko karitas pripravlja dobrodelni koncert za pomoč beguncem – Stopimo skupaj za Ukrajino. Dobrodelna sredstva se bodo zbirala tudi dan po koncertu, v sredo 9. marca. Telefonski številki 01 473 98 78 in 01 472 00 11 za zbiranje sredstev bosta znova aktivni med ponovitvijo koncerta, danes od 13.00 ure naprej na TV SLO 2. Ves čas pa je mogoče darovati prek sporočil SMS: 5 evrov boste darovali, če boste na številko 1919 poslali ključno besedo UKRAJINA5, 10 pa, če boste na 1919 poslali besedo UKRAJINA10.
8. marec, mednarodni dan žensk, ni namenjen le podarjanju cvetja in čokoladic, je tudi dan za kritičen premislek o položaju žensk v družbi na številnih področjih. O ženskih avtoricah v literaturi in učnih programih smo govorili z dr. Katja Mihurko Poniž, literarno zgodovinarko, dramaturginjo in urednico, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko v Novi Gorici.
V enem izmed ljubljanskih hostlov je že nameščenih 67 ljudi iz Ukrajine, ki so prišli v Slovenijo, potem ko se je na njihovo prošnjo za pomoč odzval Slovenski mladinski orkester z Živo Ploj Peršuh, dirigentko in umetniškim vodjo SNG Opera in balet Ljubljana. Gre za mlade glasbenike Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine in njihove družinske člane. Z nekaterimi je govorila Veronika Gnezda.
Kakšno vlogo bi lahko odigrala Kitajska v doseganju sporazuma med Rusijo in Ukrajino? Koliko je verjetnosti, da bi Rusija ublažila zahodnih sankcij tudi s kitajsko gospodarsko pomočjo? Kolikšen delež ljudi sploh podpira Putina v vojni proti Ukrajini?
Darja in Vitalina sta Ukrajinki, ki sta s pomočjo Aljoše in Olge iz Ukrajine uspešno prišli v Barcelono. V Barcelono smo poklicali Aljošo Slameršaka.
V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.
V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.
O aktualnem dogajanju v Ukrajini z našo dopisnico Karmen Švegelj. Pogovarjali smo se v četrtek ob 10.45, opisuje razmere v bližini Kijeva, nočno dogajanje, razmah lažnih novic, poročanje ukrajinskih medijev in vzdušje med prebivalci.
Ugotovljeno je bilo, da je bil naš uvodni jutranji pozdrav strokovno novinarsko nedodelan, neaktualen, predvsem pa ne dovolj objektiven, ne dovolj nepristranski, da bi ustrezal novim visokim standardom javne komunikacije. Prav tako se o resničnosti podatkov o temperaturah pred objavo nismo posvetovali z Uradom vlade za komuniciranje, kjer bi nam lahko informacije preverili oziroma ustrezno prefiltrirali. Zato smo uvodni pozdrav na novo sestavili in mu za pravo ažurnost, aktualnost dodali podatke o temperaturah po državi od dneva prej. Smo se pa – zasledujoč najsodobnejše trende v medijski produkciji tudi na Radiu – za ta poseben projekt dogovorili za programsko sodelovanje z britansko medijsko hišo BBC.
Dr. Mojmir Mrak je redni profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Poklicali smo ga za komentar o nekaterih finančnih ukrepih proti Rusiji, predvsem v povezavi z bankami, kot vemo, so med drugim tudi v Sloveniji zaprte poslovalnice ruske Sberbanke.
Zaradi nesmiselne vojne, njenih posledic in pretrganih stikov s svetom so se s protestnim pismom oglasili tudi ruski znanstveniki. Na spletni strani, kjer je objavljen njihov oster protivojni protest, piše, da nenehno prejemajo nove podpise, ki jih na seznam dodajajo, kolikor je mogoče hitro in da je podpisnikov že več kot 5360. Tatjana Pirc se je pogovarjala z enim izmed njih.
Hitrost in intenzivnost, s katerima je prišlo do vojne v Ukrajini, sta sprožili tudi veliko potrebo po humanitarni pomoči. Na poziv Ukrajine in drugih držav, ki že sprejemajo begunce, se je odzvala tudi Slovenija. Vlada je prek različnih mehanizmov že namenila materialno in finančno pomoč, odzvali pa so se tudi prebivalci. Kako je mogoče pomagati, kakšne so pasti pomoči manj znanim organizacijam ali samoorganiziranim skupinam?
Ob svetovnem dnevu redkih bolezni se obeta razširitev programa presejalnega testiranja za novorojenčke, ki bi omogočila hitro odkrivanje in zdravljenje bolezni ter v nekaterih primerih preprečila smrt. Predstavljamo zgodbo dveletne Maše in njene mame Irene.
Ravno na dašnji dan, 26. februarja je 30 let od izbrisa 25.671 ljudi, med njimi več kot 5000 otrok iz registra stalnega prebivalstva. Predsednik države se je po 30-ih letih za izbris opravičil v svojem imenu in imenu države. Dogodka se je v predsedniški palači udeležila Nataša Štefe.
"Vedeli smo, da bi se to lahko zgodilo, pričakovali smo to, ampak nihče tega ni hotel sprejeti. Vedeli smo, da Putin sanja o ponovni vzpostavitvi Sovjetske zveze, vedeli smo, da je to človek, ki želi napasti sosednje države, vedeli smo, da ruska vojska trenutno okupira dele Gruzije, Moldavije, Belorusije in dele Ukrajine, a še vedno so skoraj vsi v Evropi in ZDA govorili, da moramo graditi dialog z Rusijo, da moramo govoriti in najti kompromis." Politični analitik Sergej Sumlenny je vidno razočaran nad dejanji nekaterih držav Evropske unije ob ruski vojaški invaziji v Ukrajini. O Putinovem razlogu, da želi denacificirati Ukrajino: "Ukrajina je država, katere predsednik je ob izvolitvi govoril le rusko, ukrajinsko pa ne, a je dobil 73 odstotkov glasov na volitvah. Tako državo le težko imenujemo nacistična. Rusi radi govorijo o boju proti fašizmu, vsakogar, ki ga ne marajo, imenujejo fašist. Država, ki bi jo morali denacificirati, je Rusija. Država s šovinistično ideologijo, z visoko stopnjo militarizacije družbe, ki sproža napadalne vojne proti sosednjim državam. V Rusiji ni svobodnih medijev, močna je vloga države v gospodarstvu, vezi med vojsko in političnim vrhom so močne, vse to so bile značilnosti Nemčije v 30. letih. Bojim se, da je treba denacificirati Rusijo."
Marija Sótnikova Štravs prihaja iz Luganske regije na vzhodu Ukrajine, ki jo je pred dnevi priznala Rusija. Je prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino. Luka Hvalc jo je vprašal, kakšne so zadnje razmere v njeni domovini.
Neveljaven email naslov