Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Slovensko-španski projekt Stičišče srečanj, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Režiserka in koreografinja predstave, plesalka Carlota Mantecón z otoka Tenerife, nam je, ko smo jo poklicali, razložila, da želi demokratizirati plesno umetnost in poudarja, da ples pripada vsem. Carlota je povedala, da je na premieri predstave, ki jo je gledala v Santa Cruzu, začutila, kako je razdalja v resnici postala pomemben temelj ustvarjalnega procesa. Predstavi v Ljubljani in na Kanarski otokih sta si bili podobni, v Španiji so domači plesalci nastopili v živo, dodali so jim posnetke soplesalk iz Slovenije, v Sloveniji pa smo na odru videli nastop slovenskih plesalk in posnetke španskih plesalcev. Kaj nam je želel povedati vsak izmed njih s svojimi gibi in plesom, pa naj gledalci presodijo sami, pravi Carlota, ki noče pa razlagati, kaj je kot umetnica s koreografijo hotela povedati. Plesalci so neprofesionalni, nimajo znanja o plesu, koreografinja Carlota Mantecón pa jih na odru ni želela izpostaviti kot amaterje.
Pandemija covida 19 je temeljito spremenila svet in posegla tudi v prvotne načrte slovensko-španskega plesnega projekt. Carlotino delo je zaradi pandemije obstalo, bilo je veliko nejasnosti, ni vedela, ali bo lahko nadaljevala projekt, začela je razmišljati, kaj naj stori, imela je veliko različnih idej. Ukrepe so počasi sproščali, ljudje so se spet lahko gibali zunaj, nekateri, ki bi morali sodelovati v predstavi, so se prestrašili in umaknili, izgubili so voljo in željo, da bi prihajali na vaje. Bilo je kar dramatično, razlaga Carlota Mantecón.
Potem so se začele vaje na daljavo, s plesalci je delala individualno. To je bil naporen proces.
''To ni socialni projekt, to ni amaterski projekt, to je umetniški projekt.''
Carlota se veseli novih plesnih izzivov, prepričana je, da se bodo plesalci naslednje leto, kot je bilo prvotno zamišljeno, srečali in skupaj nastopili na otoku Tenerife in v Ljubljani.
Dramaturginja in asistentka Urša Adamič je povedala, da se je projekt začel oktobra lani, ko je na desetdnevni delavnici Carlota izbrala plesalke.
''Iskala je njihov osebni izraz, avtonomni gib, njihovo specifiko. Vsako telo je popisano s svojo zgodovino in svojo zgodbo, ki se odraža tudi na našem gibanju. Bila je pozorna, kako se te gospe premikajo. Zdaj predstava govori o tem, kaj je plesna zgodovina, kdo jo oblikuje, kako ples nastaja. Velikim imenom plesa smo ob bok postavili naše plesalke.''
Kaj pa so nam po petkovi uspešni premieri predstave Stičišče srečanj v Plesnem teatru Ljubljana povedale slovenske plesalke, ki so se resneje s plesom začele ukvarjati šele zdaj, ko so v najlepših letih?
Maja Culiberg: ''Zadovoljna sem s svojim nastopom, na koncu sem skoraj spustila eno solzo, ker je konec neke zgodbe, imeli smo se lepo, vesela bom, če bo še kakšna ponovitev …''
Majda Lekše: ''Ko sem bila na odru, se mi je zdelo, da je vse lepo steklo, upam, da ne bo le ena predstava, da bomo šle junija 2021 tudi na Tenerife. Mislim, da je velik del mene v tem projektu, zaupam koreografinji, ki je začutila naše bistvo in nas vse skupaj združila v lepo zgodbo.''
Metoda Pavlič: ''Plesalke smo se zelo lepo ujele, zdaj, ko ju poznam, bi šla z veseljem z njima na Tenerife. Če bi imele še dve ali tri predstave, bi bile na odru bolj sproščene. Prva predstava je vedno najtežja. Zelo sem zadovoljna. Verjetno bomo jeseni še nastopile. Me smo pripravljene. Oktobra ali novembra se spet vidimo!''
Kreativna producentka Katja Somrak pravi: ''A vidite, kaj vse se da, kaj vse te naše gospe zmorejo? Predstavo so soustvarjale tudi plesalke. Pri sodobnem plesu je pomemben osebni stik, zdaj se veliko pogovarjamo, da pridemo do rešitve, do katere bi v živo prišli veliko hitreje.''
Vzporedno s plesnim projektom pa nastaja tudi dokumentarni film z naslovom Gospe, gospodje in oblaki. Režiserka Katarina Nikolov: ''To je dokumentarni film, ki bo ponudil tudi vpogled v zaledje, zaodrje nastajanja predstave, nastopajoče spremljamo tudi v njihovem zasebnem življenje, film se bo nadaljeval tudi po premier, želimo jih spremljati, če bodo šli v Španijo, računamo, da bi film prvi gledalci videli že konec leta 2021.''
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Slovensko-španski projekt Stičišče srečanj, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Režiserka in koreografinja predstave, plesalka Carlota Mantecón z otoka Tenerife, nam je, ko smo jo poklicali, razložila, da želi demokratizirati plesno umetnost in poudarja, da ples pripada vsem. Carlota je povedala, da je na premieri predstave, ki jo je gledala v Santa Cruzu, začutila, kako je razdalja v resnici postala pomemben temelj ustvarjalnega procesa. Predstavi v Ljubljani in na Kanarski otokih sta si bili podobni, v Španiji so domači plesalci nastopili v živo, dodali so jim posnetke soplesalk iz Slovenije, v Sloveniji pa smo na odru videli nastop slovenskih plesalk in posnetke španskih plesalcev. Kaj nam je želel povedati vsak izmed njih s svojimi gibi in plesom, pa naj gledalci presodijo sami, pravi Carlota, ki noče pa razlagati, kaj je kot umetnica s koreografijo hotela povedati. Plesalci so neprofesionalni, nimajo znanja o plesu, koreografinja Carlota Mantecón pa jih na odru ni želela izpostaviti kot amaterje.
Pandemija covida 19 je temeljito spremenila svet in posegla tudi v prvotne načrte slovensko-španskega plesnega projekt. Carlotino delo je zaradi pandemije obstalo, bilo je veliko nejasnosti, ni vedela, ali bo lahko nadaljevala projekt, začela je razmišljati, kaj naj stori, imela je veliko različnih idej. Ukrepe so počasi sproščali, ljudje so se spet lahko gibali zunaj, nekateri, ki bi morali sodelovati v predstavi, so se prestrašili in umaknili, izgubili so voljo in željo, da bi prihajali na vaje. Bilo je kar dramatično, razlaga Carlota Mantecón.
Potem so se začele vaje na daljavo, s plesalci je delala individualno. To je bil naporen proces.
''To ni socialni projekt, to ni amaterski projekt, to je umetniški projekt.''
Carlota se veseli novih plesnih izzivov, prepričana je, da se bodo plesalci naslednje leto, kot je bilo prvotno zamišljeno, srečali in skupaj nastopili na otoku Tenerife in v Ljubljani.
Dramaturginja in asistentka Urša Adamič je povedala, da se je projekt začel oktobra lani, ko je na desetdnevni delavnici Carlota izbrala plesalke.
''Iskala je njihov osebni izraz, avtonomni gib, njihovo specifiko. Vsako telo je popisano s svojo zgodovino in svojo zgodbo, ki se odraža tudi na našem gibanju. Bila je pozorna, kako se te gospe premikajo. Zdaj predstava govori o tem, kaj je plesna zgodovina, kdo jo oblikuje, kako ples nastaja. Velikim imenom plesa smo ob bok postavili naše plesalke.''
Kaj pa so nam po petkovi uspešni premieri predstave Stičišče srečanj v Plesnem teatru Ljubljana povedale slovenske plesalke, ki so se resneje s plesom začele ukvarjati šele zdaj, ko so v najlepših letih?
Maja Culiberg: ''Zadovoljna sem s svojim nastopom, na koncu sem skoraj spustila eno solzo, ker je konec neke zgodbe, imeli smo se lepo, vesela bom, če bo še kakšna ponovitev …''
Majda Lekše: ''Ko sem bila na odru, se mi je zdelo, da je vse lepo steklo, upam, da ne bo le ena predstava, da bomo šle junija 2021 tudi na Tenerife. Mislim, da je velik del mene v tem projektu, zaupam koreografinji, ki je začutila naše bistvo in nas vse skupaj združila v lepo zgodbo.''
Metoda Pavlič: ''Plesalke smo se zelo lepo ujele, zdaj, ko ju poznam, bi šla z veseljem z njima na Tenerife. Če bi imele še dve ali tri predstave, bi bile na odru bolj sproščene. Prva predstava je vedno najtežja. Zelo sem zadovoljna. Verjetno bomo jeseni še nastopile. Me smo pripravljene. Oktobra ali novembra se spet vidimo!''
Kreativna producentka Katja Somrak pravi: ''A vidite, kaj vse se da, kaj vse te naše gospe zmorejo? Predstavo so soustvarjale tudi plesalke. Pri sodobnem plesu je pomemben osebni stik, zdaj se veliko pogovarjamo, da pridemo do rešitve, do katere bi v živo prišli veliko hitreje.''
Vzporedno s plesnim projektom pa nastaja tudi dokumentarni film z naslovom Gospe, gospodje in oblaki. Režiserka Katarina Nikolov: ''To je dokumentarni film, ki bo ponudil tudi vpogled v zaledje, zaodrje nastajanja predstave, nastopajoče spremljamo tudi v njihovem zasebnem življenje, film se bo nadaljeval tudi po premier, želimo jih spremljati, če bodo šli v Španijo, računamo, da bi film prvi gledalci videli že konec leta 2021.''
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
V sedmi epizodi se znova lotevamo japonske kulture in športa. Znova nam pomaga japonologinja Katarina Petaci, ki z nami deli svoje izkušnje s potovanj po deželi vzhajajočega sonca. Pravi, da so Japonci strastni bralci umetniško dovršenih stripov manga ter ljubitelji animiranih filmov. Najbolj popularen šport pa je baseball!
Podali smo se na ljubljanske ulice in iskali poti, kjer naša prestolnica njenim prebivalcem predstavlja raj pohodništva.
V šesti epizodi zanimivosti o Japonski se lotevamo tamkajšnjega načina življenja, pri čemer nam pomaga japonologinja Katarina Petaci. Kot pravi, so Japonci izredno vljudni in tihi, čeprav jih različne melodije in zvoki spremljajo ves dan. To, da so bili 200 let zaprti od zunanjega sveta, se odraža v zelo homogeni kulturi.
Ugotavljamo, da je Ptuj zelo mirno in zato prijetno mesto za družinsko življenje in turiste. Kakšno pa je življenje mladih v najstarejšem slovenskem mestu? Pogovarjali smo se z dvema aktivnima predstavnikoma mlajše generacije, ki si želita, da bi bilo podobno angažiranih še več njunih vrstnikov.
Mestni kino Ptuj ima dolgo zgodovino in velja za najstarejše aktivno kino prizorišče v Sloveniji. Kino je eno od pobudnikov in gonilnih členov Art kino mreže, ki povezuje slovenske prikazovalce kakovostnega in umetniškega filma. Prepričani so, da lahko z izbranim izobraževalnim programom v ljubitelje kakovostnega filma vzgojijo tako otroke in mladostnike kot tudi tiste nekoliko starejše obiskovalce. Več o tem pa s Tino Maroh, zunanjo sodelavko Mestnega kina Ptuj in Centra interesnih dejavnosti Ptuj.
Ptujčani pa so tudi izjemno ponosni na svojo zgodovino, še posebej na tisti del iz časov, ko so tod vladali Rimljani. V tretjem stoletju je bil Ptuj največje mesto na slovenskem, večje kot je bil tedanji London ali Dunaj. Obiskali smo Rimski kamp Poetovio, kjer po novem prek celega leta, ne le v času Rimskih iger, obujajo spomin na antične čase.
Štajerska vina so nas popeljala do današnje prve postojanke. Najbolj markanten simbol Ptuja in prva stvar ki jo zagledamo, ko se vozimo proti Ptuju je čudovit Ptujski grad, ki kraljuje nad mestom in reko Dravo. Globoko v kletnih prostorih gradu pa so na ogled in pokušino najboljša vina, ki jih lahko ponudi Ptuj z okolico.
Čas Olimpijskih iger v Tokiu je tudi čas, ko poskušamo najti kakšno stično točko med Japonsko in Slovenijo, kakšen drobec, ki nas povezuje. In enega takih drobcev smo našli v koledarju korporacije JTB, ki je daleč največja potovalna agencija na Japonskem. Za naslovnico svojega letošnjega koledarja z letnico 2021 z naslovom »Prelepi kraji, ki jih moraš v življenju obiskati vsaj enkrat.« je poleg večinoma razvpitih globalnih turističnih točk izbrala fotografijo očarljive vasice in vinskih gričev slovenskega Jeruzalema.
V peti epizodi zanimivosti o Japonski razložimo, kdo ali kaj so kamikaze. Izraz sega v 13. stoletje, ko so Mongoli vdirali na Japonsko, povezan pa je z besedama duh in veter. Danes ga najpogosteje povezujemo s piloti iz 2. svetovne vojne. Njihova naloga je bila, da se z letalom zaletijo v sovražnikove ladje.
Z lanskim prešernovim nagrajencem za življensko delo, fotografom in odličnim poznavalcem fotografij Stojanom Kerblerjem smo se pogovarjali o njegovem domačem kraju, kjer je tudi dobil inspiracijo za mnoge projekte.
Z nekdanjim boksarjem smo se pogovarjali o tem, kako je odraščanje in življenje na Ptuju vplivalo na njegovo kariero ter zakaj tudi po končani športni poti še vedno živi na Ptuju.
Eden najbolj strastnih slovenskih navijačev naših športnikov na olimpijskih igrah ta hip je gotovo mladinski pisatelj Primož Suhodolčan, katerega številne knjige govorijo prav o športnikih in športu. Kako športni navdušenec Primož doživlja igre in kako je doživel uspeh svojega zlatega soimenjaka, o katerem je pred kratkim napisal zgodbo?
S kolesom smo se popeljali po Dravski kolesarski poti, ki poteka skozi 4 države. Ob 710 kilometrov dolgi reki Dravi so na približno 150 kilometrih speljane tudi urejene kolesarske poti ob slovenskih bregovih, od Dravograda do Središča ob Dravi. Mnogi menijo, da je Dravska kolesarska pot najlepša prav v okolici Ptuja, Miha Švalj pa je pred mikrofon povabil dobrega poznavalca te poti Petra Mesariča.
Presenetljivo malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji nahajališča zlata in da je prod Mure in Drave zlatonosen. V njem se torej skrivajo zlate luskice, ki jih podobno kot v znanih dokumentarnih oddajah z Aljaske, izpirajo iz rečnega proda. Še več - svojčas je na bregovih reke Drave vladala prava zlata mrzlica, ko so letno izprali tudi do 12 kilogramov zlata. Ob zlatonosni reki Dravi smo se pogovarjali z izdelovalcem nakita Srečkom Molkom in hidroinženirjem dr. Sašem Šantlom.
V četrti epizodi zanimivosti o Japonski razložimo, kdo ali kaj so bili samuraji. Pripadniki elitnega vojaškega razreda, ki so bili izurjeni v različnih veščinah. Obenem pa so morali biti zelo izobraženi. Njihova naloga je bila, da služijo gospodarju in ga ščitijo. Znani pa so bili predvsem po zelo strogem etičnem kodeksu.
V sklopu projekta Tokio doma smo obiskali Planinski dom na Kalu, priljubljeno izletniško točko nad Hrastnikom.
V tretji epizodi zanimivosti o Japonski posegamo v zgodovino. Razložimo, kdo so gejše, ki jih še danes srečujemo v deželi vzhajajočega sonca.
Hrastnik ni samo namizni tenis, Hrastnik ni samo slalom na divjih vodah. Hrastnik je še mnogo več, je tudi alpinizem in športno plezanje.
Ko se človek iz Ljubljane z avtom odpravi proti Hrastniku, bo zaman iskal odcep na avtocesti. Čeprav gre za enega od mest Zasavske trojke, odcepa za Hrastnik ni. Pogled skozi okno vlaka Hrastniku dela krivico in da se za industrijsko sivino skriva ogromno zelenja in prijaznih ljudi. In da nam je v reportaži zmanjkalo časa za številne druge zanimivosti: denimo festival zasavske kulinarike Funšterc, jamatlon, zgodovina rudarskih marionet in pohodniške destinacije.
Mlada Zagorjana Aljaž in Janez o življenju v Zagorju, mladih in priložnostih, ki jih nudi njun rodni kraj, pa tudi o rivalstvu med prebivalci zasavske trojice.
Neveljaven email naslov