Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Slovensko-španski projekt Stičišče srečanj, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Režiserka in koreografinja predstave, plesalka Carlota Mantecón z otoka Tenerife, nam je, ko smo jo poklicali, razložila, da želi demokratizirati plesno umetnost in poudarja, da ples pripada vsem. Carlota je povedala, da je na premieri predstave, ki jo je gledala v Santa Cruzu, začutila, kako je razdalja v resnici postala pomemben temelj ustvarjalnega procesa. Predstavi v Ljubljani in na Kanarski otokih sta si bili podobni, v Španiji so domači plesalci nastopili v živo, dodali so jim posnetke soplesalk iz Slovenije, v Sloveniji pa smo na odru videli nastop slovenskih plesalk in posnetke španskih plesalcev. Kaj nam je želel povedati vsak izmed njih s svojimi gibi in plesom, pa naj gledalci presodijo sami, pravi Carlota, ki noče pa razlagati, kaj je kot umetnica s koreografijo hotela povedati. Plesalci so neprofesionalni, nimajo znanja o plesu, koreografinja Carlota Mantecón pa jih na odru ni želela izpostaviti kot amaterje.
Pandemija covida 19 je temeljito spremenila svet in posegla tudi v prvotne načrte slovensko-španskega plesnega projekt. Carlotino delo je zaradi pandemije obstalo, bilo je veliko nejasnosti, ni vedela, ali bo lahko nadaljevala projekt, začela je razmišljati, kaj naj stori, imela je veliko različnih idej. Ukrepe so počasi sproščali, ljudje so se spet lahko gibali zunaj, nekateri, ki bi morali sodelovati v predstavi, so se prestrašili in umaknili, izgubili so voljo in željo, da bi prihajali na vaje. Bilo je kar dramatično, razlaga Carlota Mantecón.
Potem so se začele vaje na daljavo, s plesalci je delala individualno. To je bil naporen proces.
''To ni socialni projekt, to ni amaterski projekt, to je umetniški projekt.''
Carlota se veseli novih plesnih izzivov, prepričana je, da se bodo plesalci naslednje leto, kot je bilo prvotno zamišljeno, srečali in skupaj nastopili na otoku Tenerife in v Ljubljani.
Dramaturginja in asistentka Urša Adamič je povedala, da se je projekt začel oktobra lani, ko je na desetdnevni delavnici Carlota izbrala plesalke.
''Iskala je njihov osebni izraz, avtonomni gib, njihovo specifiko. Vsako telo je popisano s svojo zgodovino in svojo zgodbo, ki se odraža tudi na našem gibanju. Bila je pozorna, kako se te gospe premikajo. Zdaj predstava govori o tem, kaj je plesna zgodovina, kdo jo oblikuje, kako ples nastaja. Velikim imenom plesa smo ob bok postavili naše plesalke.''
Kaj pa so nam po petkovi uspešni premieri predstave Stičišče srečanj v Plesnem teatru Ljubljana povedale slovenske plesalke, ki so se resneje s plesom začele ukvarjati šele zdaj, ko so v najlepših letih?
Maja Culiberg: ''Zadovoljna sem s svojim nastopom, na koncu sem skoraj spustila eno solzo, ker je konec neke zgodbe, imeli smo se lepo, vesela bom, če bo še kakšna ponovitev …''
Majda Lekše: ''Ko sem bila na odru, se mi je zdelo, da je vse lepo steklo, upam, da ne bo le ena predstava, da bomo šle junija 2021 tudi na Tenerife. Mislim, da je velik del mene v tem projektu, zaupam koreografinji, ki je začutila naše bistvo in nas vse skupaj združila v lepo zgodbo.''
Metoda Pavlič: ''Plesalke smo se zelo lepo ujele, zdaj, ko ju poznam, bi šla z veseljem z njima na Tenerife. Če bi imele še dve ali tri predstave, bi bile na odru bolj sproščene. Prva predstava je vedno najtežja. Zelo sem zadovoljna. Verjetno bomo jeseni še nastopile. Me smo pripravljene. Oktobra ali novembra se spet vidimo!''
Kreativna producentka Katja Somrak pravi: ''A vidite, kaj vse se da, kaj vse te naše gospe zmorejo? Predstavo so soustvarjale tudi plesalke. Pri sodobnem plesu je pomemben osebni stik, zdaj se veliko pogovarjamo, da pridemo do rešitve, do katere bi v živo prišli veliko hitreje.''
Vzporedno s plesnim projektom pa nastaja tudi dokumentarni film z naslovom Gospe, gospodje in oblaki. Režiserka Katarina Nikolov: ''To je dokumentarni film, ki bo ponudil tudi vpogled v zaledje, zaodrje nastajanja predstave, nastopajoče spremljamo tudi v njihovem zasebnem življenje, film se bo nadaljeval tudi po premier, želimo jih spremljati, če bodo šli v Španijo, računamo, da bi film prvi gledalci videli že konec leta 2021.''
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Slovensko-španski projekt Stičišče srečanj, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Režiserka in koreografinja predstave, plesalka Carlota Mantecón z otoka Tenerife, nam je, ko smo jo poklicali, razložila, da želi demokratizirati plesno umetnost in poudarja, da ples pripada vsem. Carlota je povedala, da je na premieri predstave, ki jo je gledala v Santa Cruzu, začutila, kako je razdalja v resnici postala pomemben temelj ustvarjalnega procesa. Predstavi v Ljubljani in na Kanarski otokih sta si bili podobni, v Španiji so domači plesalci nastopili v živo, dodali so jim posnetke soplesalk iz Slovenije, v Sloveniji pa smo na odru videli nastop slovenskih plesalk in posnetke španskih plesalcev. Kaj nam je želel povedati vsak izmed njih s svojimi gibi in plesom, pa naj gledalci presodijo sami, pravi Carlota, ki noče pa razlagati, kaj je kot umetnica s koreografijo hotela povedati. Plesalci so neprofesionalni, nimajo znanja o plesu, koreografinja Carlota Mantecón pa jih na odru ni želela izpostaviti kot amaterje.
Pandemija covida 19 je temeljito spremenila svet in posegla tudi v prvotne načrte slovensko-španskega plesnega projekt. Carlotino delo je zaradi pandemije obstalo, bilo je veliko nejasnosti, ni vedela, ali bo lahko nadaljevala projekt, začela je razmišljati, kaj naj stori, imela je veliko različnih idej. Ukrepe so počasi sproščali, ljudje so se spet lahko gibali zunaj, nekateri, ki bi morali sodelovati v predstavi, so se prestrašili in umaknili, izgubili so voljo in željo, da bi prihajali na vaje. Bilo je kar dramatično, razlaga Carlota Mantecón.
Potem so se začele vaje na daljavo, s plesalci je delala individualno. To je bil naporen proces.
''To ni socialni projekt, to ni amaterski projekt, to je umetniški projekt.''
Carlota se veseli novih plesnih izzivov, prepričana je, da se bodo plesalci naslednje leto, kot je bilo prvotno zamišljeno, srečali in skupaj nastopili na otoku Tenerife in v Ljubljani.
Dramaturginja in asistentka Urša Adamič je povedala, da se je projekt začel oktobra lani, ko je na desetdnevni delavnici Carlota izbrala plesalke.
''Iskala je njihov osebni izraz, avtonomni gib, njihovo specifiko. Vsako telo je popisano s svojo zgodovino in svojo zgodbo, ki se odraža tudi na našem gibanju. Bila je pozorna, kako se te gospe premikajo. Zdaj predstava govori o tem, kaj je plesna zgodovina, kdo jo oblikuje, kako ples nastaja. Velikim imenom plesa smo ob bok postavili naše plesalke.''
Kaj pa so nam po petkovi uspešni premieri predstave Stičišče srečanj v Plesnem teatru Ljubljana povedale slovenske plesalke, ki so se resneje s plesom začele ukvarjati šele zdaj, ko so v najlepših letih?
Maja Culiberg: ''Zadovoljna sem s svojim nastopom, na koncu sem skoraj spustila eno solzo, ker je konec neke zgodbe, imeli smo se lepo, vesela bom, če bo še kakšna ponovitev …''
Majda Lekše: ''Ko sem bila na odru, se mi je zdelo, da je vse lepo steklo, upam, da ne bo le ena predstava, da bomo šle junija 2021 tudi na Tenerife. Mislim, da je velik del mene v tem projektu, zaupam koreografinji, ki je začutila naše bistvo in nas vse skupaj združila v lepo zgodbo.''
Metoda Pavlič: ''Plesalke smo se zelo lepo ujele, zdaj, ko ju poznam, bi šla z veseljem z njima na Tenerife. Če bi imele še dve ali tri predstave, bi bile na odru bolj sproščene. Prva predstava je vedno najtežja. Zelo sem zadovoljna. Verjetno bomo jeseni še nastopile. Me smo pripravljene. Oktobra ali novembra se spet vidimo!''
Kreativna producentka Katja Somrak pravi: ''A vidite, kaj vse se da, kaj vse te naše gospe zmorejo? Predstavo so soustvarjale tudi plesalke. Pri sodobnem plesu je pomemben osebni stik, zdaj se veliko pogovarjamo, da pridemo do rešitve, do katere bi v živo prišli veliko hitreje.''
Vzporedno s plesnim projektom pa nastaja tudi dokumentarni film z naslovom Gospe, gospodje in oblaki. Režiserka Katarina Nikolov: ''To je dokumentarni film, ki bo ponudil tudi vpogled v zaledje, zaodrje nastajanja predstave, nastopajoče spremljamo tudi v njihovem zasebnem življenje, film se bo nadaljeval tudi po premier, želimo jih spremljati, če bodo šli v Španijo, računamo, da bi film prvi gledalci videli že konec leta 2021.''
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Matej Vranič je poklicni fotograf in filmar, ki najbolj uživa, ko dela fotografske ali video zgodbe, povezane z živalmi, za kar je leta 2017 dobil tudi naziv najboljši naravoslovni fotograf. Njegovi protagonisti samostojnih reportaž za slovensko izdajo revije National Geographic so bile slovenske žabe, divje živali v mestu in različne ptice. Prav o pticah Šaleške doline je 2018 posnel svoj prvi dokumentarni film Ptice jezer, njihova vrnitev. Jeseni pa bo premiero doživel njegov drugi naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija o manj pogosto izpostavljenih vrstah sesalcev, ptic, plazilcev, rib, dvoživk, žuželk in rastlin. Danes je premiero doživel napovednik za film, na Facebok strani Divja Slovenija in Živim z NATURO 2000 pa je na voljo tudi posnetek današnjega pogovora s celotno filmsko ekipo.
Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami v sodelovanju z mrežo SCORE, ki so se ji leta 2017 pridružili tudi raziskovalci z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan, je danes objavil rezultate mednarodne raziskave o uporabi prepovedanih drog za leto 2020. Uporabo teh v ciljni populaciji ocenjujejo s pristopom, ki se imenuje epidemiologija odpadnih vod. Ta temelji na kemijski analizi odpadne vode na vsebnost posameznih drog ali njihovih izločenih proizvodov presnove. Več nam je povedala prof. dr. Ester Heath z odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan.
Številne študije kažejo, da globalno segrevanje poleg neposrednega vpliva na planet Zemlja vpliva tudi na vedenje ljudi, saj naj bi bili ti ob višjih temperaturah bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju. Poljudno-znanstveni dokumentarni filmi so gledalcem zanimivi, a nebiologom velikokrat nerazumljivi. Biolog Edo Džafić se je nad njimi zaradi BBC-ove serije Sinji planet navdušil že kot otrok.
Od začetka epidemije se je čas, ki ga preživimo na pametnih napravah in ob različnih zaslonih, skokovito dvignil. Delo od doma, šolanje na daljavo, druženje preko zaslonov. Prezgodnja in čezmerna uporaba zaslonov pa ima lahko še posebej škodljive učinke na otrokov razvoj in zdravje. V Sloveniji pediatri namreč že opažajo posledice pretirane uporabe zaslonov pri otrocih. Tudi zato so pri Zdravniški zbornici Slovenije pripravili enotne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
Benjamin Džinić - Ghet svoj glasbeni svet gradi že dve desetletji in je eden izmed boljših ustvarjalec beatov na domačih tleh. A kot poudarja, je v prvi vrsti raper. Domača scena ga pozna po nonšalantnem, uličarskem flowu ter osebnoizpovednih, družbenokritičnih, predvsem pa nepredvidljivih besedilih. Kot večina pripadnikov velenjske hiphopovske subkulture je tudi sam začel kot najstnik ob družbi in pomoči podobnomislečih duš med betonskimi bloki industrijskega mesta. "V 8. razredu bi moral na valeto, pa sem raje šel na svoj prvi koncert. Oče mi je rekel, naj ne hodim domov, če bom to naredil. Pa sem vseeno šel. Pa ni bilo nič. Mama mi je odprla, oče je bil jezen, ker je moral on namesto mene plesati. Aja, pa oprosti, Nadja!" Ob boku z Nemirjem in Mentally Ill-om so ustvarjali prve skladbe, ko pa se je vse bolj zdelo, da lahko postane resno, je prišla tudi potreba po dobrih instrumentalih za rap. Ghet je točno vedel, kakšne beate si želi in se jih je zato lotil delati kar sam. Sledila je kompilacija ILL TAPE VOL. 01, kmalu je bila del mixtapa Radio Banga Vol. 10, sledile pa so prve produkcije aranžmajev, nato pa se je leta 2011 zgodil Mrigz'N'Ghet Hitz. Ghet ima v svoji bazi veliko beatov – "Ghet Heatov", a ker glasbe ni nikoli preveč, nenehno raziskuje, posluša, shranjuje, razvršča in ustvarja nove instrumentale. Sodeloval je že z veliko domačimi raperji – Emkejem, Zlatkom, Mirkom, Ženo, Drillom, Mitom ... Zadnje čase pa ustvarja tudi skupaj s Stalkerjem in Sladico. Najraje se loteva večjih projektov, na primer produkcij albumov, da se lahko umetniku posveti bolj kakovostno. A čeprav je glasbe neskončno, ni vsa "uporabna". "Nekaterih komadov ne semplam, ker so preveč dobri, jih preveč spoštujem. Zavrtim si komad, ga poslušam vedno do konca, ne vem, kaj bi vzel iz njega, tako dober je. In kaj boš potem? Poslušaš ga vse življenje in to je to. In upaš, da ga ne slišiš v kakem drugem beatu."
Kralj reggaeja je po štirih desetletjih še vedno simbol miru, enotnosti in ljubezni, poet z globokimi verskimi in političnimi idejami
Diana Dajčman in Katrin Žnidarčič razlagata, zakaj so mladi bitko za okolje prevzeli na svoja pleča, kdo jih podpira in kdo pri tem ovira. Kako se zoperstaviti apatiji ob katastrofičnih okoljskih napovedih in kako se boriti za boljši svet, da pri tem ne izgoriš? Kdaj se v mlade naseli nemir, celo krivda in čemu bi se za boljši svet bili pripravljeni odpovedati?
Ob 50-letnici Mednarodnega društva za preučevanje, gojenje in varovanje mesojedih rastlin letos prvič praznujemo tudi svetovni dan, posvečen tem nenavadnim predstavnicam rastlinskega sveta. Mesojedkam bomo tako odslej namenili vsako prvo sredo v maju. V ta namen so ta teden v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani v vlažnem tropskem rastlinjaku pripravili prav posebno razstavo. Med mesojede rastline nas je popeljal vrtnar Jure Kališnik.
Odgovori: Asiago, Fischer, Eva Mori, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Anamarija Lampič.
"Sem Mojca Zorko in delam na Slovenski tiskovni agenciji. Ob dnevu svobode medijev si želim le delati. Profesionalno, neodvisno, brez skrbi in borbe za eksistenco kolegic in kolegov. Želim si, da sveta ne bi spremljali le prek družbenih omrežij, pač bi spremljali in presojali relevantne novinarske vsebine. Novinarji, ki spoštujejo profesionalne standarde, so pomembni za obveščenost družbe, čeprav bi vas nekateri radi prepričali v nasprotno. Ja, pomembno je v kakšnih okoljih delajo." Ob mednarodnem dnevu svobode medijev razmišljajo: Mojca Zorko, STA; Igor Evgen Bergant, RTV Slovenija; Alice Petren, švedski javni radio; Maja Sever, HRT; Peter Žerjavič, Delo; Eva Jung, danska preiskovalna novinarka; Timotej Milanov, Vestnik; Uroš Esih, Delo; Janko Petrovec, RTV Slovenija in Žana Vertačnik, Večer
S tem, ko so se zaprle gostilne, se je spremenil tudi naš način obedovanja. Namesto srečanj s sodelavci ali prijatelji ob kosilu ali večerji, si hrano naročamo v službo ali domov. Če nam jih v manjših mestih gostinci še vedno pripeljejo z lastnim prevoznim sredstvom, dostavljalce v večjih slovenskih mestih prepoznate po rdečih torbah z napisom E-hrana, še precej bolj prepoznavni in številčnejši pa so svetlo modre škatle v lasti finskega podjetja Wolt. Na hrbith in v naročjih jih v Sloveniji nosi 500 Woltovih partnerjev dostavljalcev. Z enim izmed njih se je srečala in pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Darja Ramšak Tešić je diplomirana medicinska sestra, ki dela v dispečerskem centru Maribor. Željko Tešić je diplomirani zdravstvenik, zaposlen v urgentnem centru Celje. Imata tri otroke. Obdobje korone je zanju izjemno naporno. Dogovarjanje za snemanje je zahtevalo veliko koordinacije, saj ni veliko trenutkov, ko ni eden od njiju v službi. V okolici Celja ju je obiskal Gorazd Rečnik.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje letos beležijo porast mišje mrzlice, bolezni, ki so jo pri nas prvič zabeležili leta 1954. Gre za bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi in se z glodavca na človeka prenese z vdihavanjem virusov, ki so v izločkih teh živali. Več primerov te bolezni pa pomeni tudi povečanje mišje populacije, oziroma mišje leto, ki pride na vrsto po letu, ko je bilo v naravi dovolj hrane. Kateri listavec je kriv za porast populacije glodavcev? Še več zanimivosti o miših in drugih glodavcih bo povedal muzejski svetnik in vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, profesor doktor Boris Kryštufek, ki je lani prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Zvezdan Simič ali Dj Zeds je na glasbeni sceni, sicer večinoma v ozadju, prisoten že dobrega četrt stoletja. Preden zaide sonce je TV režiser, noči, če ni športnih dogodkov in pravzaprav ves prosti čas pa je namenjen glasbi.V devetdesetih je bedel ob razvoju domačega hip hopa, r&bja in funka. S svojimi miksi, v katerih združuje različne žanre, je zelo prepoznaven na slovenski urbani glasbeni sceni. Začel je z vrtenjem glasbe na šolskih plesih, v devetdesetih pa ga je premamil hip hop. Njegov najljubši način ustvarjanja nove glasbe je proces, ki se mu reče mashup. "Mashup je sestavljenka dveh ali več pesmi skupaj. Gre torej za instrumentalno verzijo ene pesmi, ki jo združimo z vokalno verzijo druge pesmi. Zelo redki mashupi so uradno izdani, za katere založbe poskrbijo, da grejo ven. Večina je čisti underground in jih večinoma didžeji uporabljamo za rolanje. Sam delam veliko mashupov, vsi žanri iz različnih obdobij se dajo zmiksat skupaj in lahko res vidimo, kako glasba je enaka."
Ponovna rast priljubljenosti zvoka kot medija za podajanje informacij se kaže tudi med mladimi. V Četrtnem mladinskem centru Črnuce je lani začel nastajati Radio Basement, internetni medij za poročanje, angažiranje in dialog, njegov namen pa je soustvarjati odprto in strpno družbo. Mlada ekipa s svojim delom naslavlja mlade. Z razlicnimi družbenimi tematikami, ki so v drugih medijih zaradi preobilice drugih informacij velikokrat spregledane, želijo med mladimi spodbujati angažiranost, ki je iztočnica za poglobljeno razmišljanje.
Reportaža o jugoslovanski vojaški letalski šoli, v kateri so prve letalske korake naredili tudi številni piloti, ki so se pozneje zaposlili pri nekdanjem nacionalnem letalskem prevozniku Adirii Airways, postali stebri domačih aeroklubov oziroma uslužbenci Javne agencije za civilno letalstvo. Tam je danes na oddelku za licenciranje pilotov zaposlen tudi Andrej Perc, Izolan, ki se je izšolal na letalski vojaški akademiji v Zadru, postal izvrsten pilot in se prebil v legendarno akrobatsko skupino Leteče zvezde, kateri je tudi poveljeval. V pogovoru je med drugim obudil spomine na čase, ki jih je v drugačen kontekst postavil razpad nekdanje države.
Pred pragom so prvomajske počitnice, kaj pa potovanja? Na vprašanja poslušalcev je odgovarjal Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve.
22. aprila obeležujemo dan tabornikov. Letos Zveza tabornikov Slovenije praznuje 70 let od ustanovitve oz. prve skupščine, ki je potekala 22. aprila 1951. Takrat so ustanovili Združenje tabornikov Slovenije, ki se je osem let kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije, ta pa je bila leta 1994 sprejeta v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja kot nacionalna skavtska organizacija.
Neveljaven email naslov