Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Ime Tonka Zadnikar je verjetno bolj znano tistim planincem, ki se na svojih planinskih turah radi ustavite v planinskih kočah, ter tistim, ki v kočah radi tudi kaj pojeste. Pa ne le njena odlična kuha, za kar legendarno in izjemno priljubljeno oskrbnico jo je naredil predvsem odnos do ljudi, srčnost, dobra volja in neizmerna energija. Pri 73. letih Tonka Zadnikar še vedno teče - tudi kakšen 42 kilometrov dolg maraton, prepleza kakšno steno - na primer severno triglavsko in kolesari - recimo okoli Slovenije.
Tonka Zadnikar je kariero oskrbnice planinske koče začela pod Vršičem in tam jo bo tudi končala
Vse se je začelo na Mihovem domu, v katerem je skupaj s svojo družino pet let preživljala vsak konec tedna. Potem jo je pot za osem let zanesla na Golico, trinajst let je bila oskrbnica koče na Kriški gori. Leta 2014 pa se je Tonka Zadnikar ustalila v koči pod Vršičem, ki se nahaja med 16. in 17. ovinkom. Njena družina jo je poimenovala po njej, saj je oskrbnica planinskih koč že 35 leto. "To sta breme in odgovornost, po drugi strani pa zelo lepo priznanje." Pove, da bo svojo kariero oskrbnice planinske koče končala tukaj, na Vršiču, saj jo potrebujejo tudi njeni vnuki in pravnuki. Od vseh gorskih destinacij, ki jih je kot oskrbnica koč zamenjala, se najraje spominja mirne Golice.
"Po vojni se razen z dovolilnico ni smelo hoditi na Golico. Ogromno časa je bilo za nabiranje čaja, za tek in za pogovor z ljudmi. Maja je res bila gneča, saj so začele cveteti narcise, potem je bilo spet vse mirno."
Tonka ni legendarna oskrbnica le zaradi svojih odlično pripravljenih jedi, za katere je dobila navdih v kuhinji svoje mame, ljudske kuharice, ki je pripravila hrano za 580 velikih vaških porok. Je človek, ki ve, da je treba ljudem prisluhniti, se z njimi nasmejati in jim reči dobro besedo. Čeprav ni nikoli slabe volje, pa jo včasih kakšna stvar tudi razjezi, največkrat odnos, ki ga ima kateri od obiskovalcev do članov njene ekipe v Tonkini koči.
"Oskrbniki danes niso tako cenjeni. Včasih je bilo to delo bolj legendarno. Spomnim se Zinke na triglavskih Sedmerih jezerih, pa Pepeta na Vodnikovem domu. Takih oskrbnikov, ki bi bili dolgo časa v eni koči, ni več. Mogoče zato, ker vsak misli, da je delo oskrbnika nekaj lepega, da je zvečer malo pesmi, da je biti prijetno malo med ljudmi. Nihče pa ne vidi dela, ki ga je poleg tega še treba postoriti in je očem skrito. Težkega dela, priprave večerij, kuhanja hrane zjutraj, ko se pripravlja za ves dan. Pride takšen dan, ko ti recimo zmanjka žgancev, sprašuješ se, ali boš imel dovolj kruha za ves dan in podobno."
Ena od stvari, s katero premaguje slabe stvari, je tek. Teče od svojega 33. leta. Za njo je 34 maratonov z vsega sveta, ki ga je prepotovala že kar nekaj. Vmes raziskuje domače kraje, tudi gorske vzpone. Po pred tremi leti preplezani Severni triglavski steni po nemški smeri se je Tonka Zadnikar letos za svoj 73. rojstni dan odpravila na zimski vzpon po Župančičevi grapi na Malo Mojstrovko. Če imaš neko splošno kondicijo, če tečeš in če si telesno dejaven ter če imaš dobrega vodnika, ki mu zaupaš, lahko to narediš, namigne Tonka Zadnikar.
"Treba je migati. Ko se ob prihodu domov stuširaš in nimaš 'muskelfibra', ti gibanje postane užitek."
Zase še pravi, da so ji vse stvari lepe, da je vedno dobre volje in da zna uživati. "Duša je tista, ki je pomembna. Ko prideš iz koče, se nasmeješ, enemu rečeš živijo, drugemu kako si, kje si bil. Marsikdo vpraša za pot. Potem je treba malo povedati, vprašati, kje so bili in to je to," za konec zaupa še svoj recept o dobrem oskrbniškem življenju.
Boštjan Gorenc Pižama bo v naslednjih dneh na svojstven način predstavljal posebnosti izbranih del naših največjih pesnikov in pisateljev.
Simon Purger, učitelj iz Polhovega Gradca na portalu YouTube deli predavanja zgodovine in geografije za svoje učence
Temperature že redno vztrajajo pri dvomestnih številih, med drevesi je vsak dan več cvetočih krasotic, spet se sliši čebljanje ptic in brenčanje čebel. Pomlad je skratka tu, le da temu letos zaradi glave v ‘koronaoblaku’ posvečamo manj pozornosti. O tem, kako se je pomlad napovedala letos, bomo poklepetali z dvema, ki naravi budno sledita ne glede na letni čas. O ptičjih povratnikih bo več povedal biolog Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, o cvetoči predstavi, ki smo ji lahko priča zunaj, pa botanik dr. Jože Bavcon in ljubljanskega Botaničnega vrta.
V zavodu Vsak in društvu Duh časa zbirajo računalnike in opremo za socialno ogrožene otroke. Takih šolarjev je več kot 700
V Srbiji je policija ta teden aretirala novinarko Ano Lalić, ki je objavila pričevanja zdravnikov iz Novega Sada o pomanjkanju zaščitne oreme in informacij za zaposlene v Kliničnem centru Vojvodina. Ob uvedbi izrednih razmer je vlada dobila mnoga nova pooblastila in kritične glasove skuša utišati na različne načine, poroča naš dopisnik Boštjan Anžin.
Angleški glasbenik Frank Turner, ki smo ga v Sloveniji lahko slišali že večkrat, je pojasnil položaj, v katerem so se ob epidemiji koronavirusa znašli glasbeniki.
Miha Šalehar je v Švico poklical Mirana Ališiča. “V Švici je nedeljsko vzdušje. V primerjavi s Slovenijo, kolikor lahko spremljam, je tu promet nekoliko bolj živahen, ljudje še vedno delno hodijo v službe. Vrtci do 4. leta starost še delujejo. To so zasebni vrtci in država želi, da ostanejo odprti.”
Tinkara Kovač pravi, da je izbrala flavto, ker si ni znala predstavljati, da bi na šolskem izletu na zadnjih sedežih avtobusa igrala kontrabas ali harfo. V teh dneh jo veliko igra, tudi poučuje na daljavo.
Ob nujnih ukrepih za zajezitev širitve novega koronavirusa in prepovedi dejavnosti je brez dela in mesečnega zaslužka ostalo veliko ljudi različnih panog. Eden od naših sogovornikov celo pravi, da z epidemijo koronavirusne bolezni 19 postaja vse večja tudi epidemija nezakonitosti delodajalcev. Iz Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije opozarjajo, da so bili nekateri tuji delavci, ki so bili v Sloveniji zaposleni v gostinstvu, prisiljeni podpisati sporazumne odpovedi delovnega razmerja ali sporazumne odsotnosti z delovnega mesta brez nadomestila plače. Kako pa je s slovenskimi državljani, ki so bili zaposleni v Avstriji in prav tako izgubili zaposlitev? Naši sogovorniki so: Robert Vavh, regionalni predstavnik Sindikata delavcev migrantov za Koroško, Mirela Žnidarec, sekretarka OO ZSSS Gorenjska, Mojca Krašovec, direktorica Sava hotelov Bled, Goran Lukić, predsednik Društva za zagovorništvo ranljivih skupin – Delavske svetovalnice.
Barbara Šešet, učiteljica angleščine na OŠ Raka pri Krškem o tem, kako učitelji na novo odkrivajo sodobne načine poučevanja in kako se z znjimi spoprijemajo
Številni muzeji so pripravili virtualne predstavitve svojih zbirk, natečaje in organizirajo spletna druženja. Kakšna je naša ponudba? Poklicali smo v Etnografski in Tehniški muzej Slovenije ter Gorenjski muzej
Nedelje so običajno za to, da so družine skupaj, da dlje poležavajo, da so na sporedu risanke in da v dopoldne omamno diši po kavi. Zadnje čase pa dnevi izgubljajo značaj, podobni so eden drugemu, lahko bi rekli, da je kar vsak dan po malem podoben nedelji. To je lahko priložnost za krepitev družinskih vezi, a terja po drugi strani tudi dobro organizacijo, ustvarjalnost in tudi obilo strpnosti. Kako se s socialno izolacijo spopadajo velike družine? Poklicali bomo v okolico Kranja, kjer živi družina Pavec s šestimi otroki. Z nami bo Ana Pavec, mama šestih otrok, prevajalka in samostojna podjetnica.
V Franciji je po zadnjih podatkih 25.533 okuženih za koronavirusom in 1331 mrtvih, stanje pa še ne umirja, zato država iz dneva v dan napoveduje vse več prepovedi. Francozi še do nedavnega niso prav resno jemali epidemije koronavirusa, kljub zaskrbljujočim podatkom o okuženih v Italiji, so parki v francoskih mestih pokali po šivih, na igralih se je trlo otrok. Kot pogosto rečemo, so se Francozi na začetku enostavno naredili francoze v zvezi s epidemijo – v medijih so se pojavile tudi fotografije ljudi, ki so se zbirali na protestih. Zdaj pa je Francija že več kot teden dni v karanteni, posamezniki pa morajo v primeru, da zapustijo dom, s sabo nositi poseben certifikat. In če jih na cesti ustavi policija, ga morajo tudi predložiti. Kako je to videti v praksi, je Svta Peterlina, študenta na Erasmus izmenjavi v frwancoskem Lillu, vprašala Maja Stepančič.
“Če gre človek dovolj globoko vase, lahko najde tisto, kar je skupno vsem. To je uglašenost,” pravi Janez Dovč. Glasbenik poudarja, da se bomo po krizi morda bolj zavedali pomena koncertov, glasbe v živo.
Neveljaven email naslov