Julij 2020 je po svetu za skoraj stopinjo Celzija presegel dolgoletno globalno temperaturno povprečje, najbolj skrb vzbujajoče so bile rekordne temperature v Sibiriji, kjer so se posamezne regije segrele tudi do pet stopinj nad siceršnjim povprečjem. V zadnjih desetletjih je Arktika izgubila skoraj polovico ledenih površin, tudi debelina ledu je zdesetkana. O razmerah na zemeljskem severu in tem, kaj pomenijo novi vsakoletni temperaturni odkloni, je Maja Ratej poklicala podnebna znanstvenika dr. Michaela Manna, avtorja krivulje t.i. hokejske palice, in dr. Zacka Labea, ki javnost redno in slikovito obvešča o vremenskem dogajanju nad severnim polom.

O razmerah na zemeljskem severu in tem, kaj pomenijo novi vsakoletni temperaturni odkloni, smo se pogovarjali s podnebnima znanstvenikoma dr. Michaelom Mannom in dr. Zackom Labeom

Leto 2020 je eno od najbolj ekstremnih let, odkar s pomočjo satelitov beležimo spremembe na zemeljskem površju, še posebej zaradi rekordnih izgub ledu na območju arktičnega kroga. Sibirija se praktično že vse od začetka leta sooča s pošiljko ekstremne vročine, ki je v poletnih mesecih, zlasti junija in julija dosegala nove rekordne vrednosti. 38 stopinj Celzija, ki so jih izmerili v sibirskem mestu Verhojansk, bi lahko bila nova najvišja temperatura, kar so jih kdaj izmerili v arktičnem krogu. A ni ostalo le pri temperaturi zraka. Otoplilo se je tudi morje ob Arktiki, to pa je vodilo v dramatično izgubo v obsegu ledu, zlasti vzdolž Azije.

Dr. Zack Labe, ki kot podoktorski raziskovalec deluje na univerzi v Koloradu, hkrati pa ima kot učinkovit komunikator podnebnih sprememb veliko sledilcev tudi na Twitterju, pravi, da je led na območju Arktike zdesetkan: "Če govorimo o površju, pokritem z ledom, potem je izguba ledenih površin že 40-odstotna. Če pa govorimo o debelini ledu, kar je prav tako izjemno pomemben faktor, je led skoraj za polovico tanjši, kot je bil pred 40. leti." Tanjšanje ledenega pokrova po njegovih besedah vpliva tako na obstoj ekosistemov, kot tudi nakazuje na porajanje novih plovnih poti na Arktiki.

"Prav ta teden je ledolomilec ene izmed znanstvenih odprav, ki so ta hip v arktičnem krogu, dosegel severni pol, njihova poročila so zelo alarmantna. Ladja je Arktiko preplula zelo hitro, saj je zaradi tankega ledu brez težav prodirala tudi skozi bolj ledene predele, na poti proti severnemu tečaju so videli veliko odprte vode, v katerih so plavale zgolj zaplate ledu. Če bi odpotovali nekaj desetletij v preteklost, bi videli povsem drugačno sliko. To je bila regija, ki je imela enega najdebelejših ledenih pokrovov na svetu, takšen podvig bi bil za ledolomilce pred dvema desetletjema zelo velik izziv."

Rojeva se nova mrzlica, mrzlica osvajanja novih plovnih poti v severnih morjih

In ta prinaša tako gospodarske kot politične prednosti, česar se države zavedajo. Svoje 'mreže' so v severnem morju že vrgle Rusija, Kitajska, Kanada, Združene države Amerike in tako naprej. Arktično morje bo namreč – ne zatiskajmo si oči, pravi Labe – kmalu v prihodnosti vsaj v toplem delu leta povsem plovno. Arktika brez ledu, tako rekoč.

"V prihodnjih desetletjih bomo lahko videli Arktiko brez ledu, verjetnost za to se povečuje z nadaljnjo rastjo svetovne temperature. Bližje kot bomo meji dveh stopinj Celzija, ki so si jo zastavili med pariškimi pogajanji, večje možnosti imamo, da bo Arktika doživela poletje brez ledu. Zagotovo se bo količina ledu nad Arktiko sčasoma le še zmanjševala."

Otoplitev nad Arktiko bo zaznamovala tako življenje v morju kot na kopnem. "Led na kopnem marsikje preprečuje erozijo tal zaradi morskih valov ali vremenskih pojavov, led je namreč marsikje naravna zaščita vasi, posejanih po Arktiki. Obalno poplavljanje in erozija tal bosta v prihodnje vsekakor velik problem za skupnosti na Arktiki. Poleg tega je vse več študij, ki nakazujejo, da bi lahko toplejša Arktika vplivala tudi na regije bolj južno, a gre še za zelo sveže področje znanosti."

Bo leto 2020 preseglo rekordno leto 2016?

Zack Labe ob tem poudarja, da je letošnje leto tudi temperaturno leto velikih odklonov. Vsak mesec tega leta je bil za skoraj stopinjo nad dolgoletnim povprečjem. "Globalno gre za drugo najtoplejše leto v zgodovini meritev, pravzaprav smo se že zelo približali letu 2016, ki še vedno velja za najtoplejše leto. A pri tem moramo upoštevati, da je leto 2016 zaznamoval tudi pojav 'el ninjo', ki po navadi vpliva na zvišanje temperature v Tihem oceanu in s tem na višje svetovne temperature, letos pa tega pojava ni bilo, kar pomeni, da smo v letu, ki je globalno res vroče."

"Kot podnebni znanstvenik menim, da je letošnje leto vremensko eno od najbolj ekstremnih, kar smo jih videli." - Zack Labe

To ni naključje

Poklicali smo tudi dr. Michaella Manna, profesorja atmosferskih znanosti na ameriški univerzi Penn State in člana ameriške akademije znanosti, ki je svojo popularnost dosegel že v 90. letih z ugotovitvijo, da naj bi se ozračje na Zemlji segrevalo po strmi krivulji, ki spominja na hokejsko palico. Na segrevanje ozračja opozarja vse odtlej, to, da imamo v novem tisočletju skoraj vsako naslednje leto bolj vroče od prejšnjega, pa nikakor ne more biti več stvar naključja, dodaja.

"Zadnjih pet let je globalno tudi najtoplejših pet let v zgodovini meritev. Tega še nismo doživeli, saj je toliko naravne spremenljivosti v podnebju, da je težko postaviti tri zaporedne rekorde, razen če se Zemlja segreva. Verjetnost, da bi se kaj takega zgodilo slučajno, da bi torej bilo v 15 letih kar 10 najtoplejših let od izvajanja meritev, je nekje od 1 proti 100.000 do 1 proti 1.000.000." - Michael Mann

"Zavedamo se, da je bila v določenih časovnih obdobjih Zemlja toplejša, kot je danes," pravi Mann. "Če se vrnete 100 milijonov let v preteklost, v obdobje krede, ko so živeli dinozavri, vemo, da je bilo na površju Zemlje zelo malo ledu. Različni dokazi nam tudi pravijo, da so bile globalne temperature občutno višje kot danes, saj je bila tudi koncentracija toplogrednih plinov precej višja kot danes. To povečanje pa se je dogajalo počasi, desetine milijonov let na podlagi naravnih procesov, kot je premikanje tektonskih plošč. Večina ogljika se je nato s pomočjo geoloških procesov počasi uskladiščila pod površjem Zemlje, zdaj pa ga vračamo nazaj v ozračje, in to v obdobju samo sto let, torej milijonkrat hitreje."

"Težava torej ni v tem, da se Zemlja ne bi nikoli tako segrela, ampak da smo od stabilnega podnebja močno odvisni, saj omogoča vzdrževanje populacije več kot 7 milijard ljudi na tem planetu. Če bomo dramatično spremenili podnebje, ki smo se mu prilagodili, bomo ogrozili tako sebe kot druga živa bitja, ki ne bodo imela časa, da bi se tako hitrim spremembam prilagodila."

Strani nasprotnikov pojenja sapa

Trenutno povišanje temperature izstopa iz intervala gibanj temperature vsaj za zadnjih 1000 let. Če pa pogledate še obliko krivulje, po kateri naraščajo temperature na planetu, je videti kot hokejska palica, opozarja Mann. Ta graf ima preprosto sporočilo, in sicer da je sodobno globalno segrevanje neobičajno in zelo verjetno povezano s človekovim vplivom na podnebje med industrijsko revolucijo, tj. s povečanjem ogljikovega dioksida v atmosferi kot posledico izgorevanja fosilnih goriv. Ta ugotovitev je postala nekakšen simbol v debati o globalnem segrevanju in posledično objekt napadov kritikov, med katerimi so številni povezani z industrijo fosilnih goriv, in ki iščejo načine za diskreditacijo dokazov o globalnem segrevanju. "Napadi se seveda niso ustavili, a dosegli smo točko, ko je velika večina deležnikov v javni in svetovni politični razpravi taka, da ne naseda teorijam zarote in ki racionalno tehta dokaze. Na to kažejo tudi globalni dogovori, ki so jih sprejeli na preteklih večjih podnebnih srečanjih, na čelu s Parizom. A v ZDA, opažam, še vedno zelo trdovratno vztraja struja, ki z vsemi štirimi nasprotuje podnebnim spremembam, v ozadju tega pa so interesne skupine industrije fosilnih goriv. Te še vedno poskušajo upočasniti napredek podnebnih znanosti, zastrupljati javno razpravo, a mislim, da je precej očitno, da izgubljajo. Dokazov v prid podnebnim spremembam je vse več, vse bolj očitni so, nenazadnje jih vse bolj jasno doživljamo na lastni koži z vse bolj nenavadnimi vremenskimi vzorci in rekordnimi temperaturami," sklene Mann.

Labe pa ob tem spomni, da je trenutno eden od najočitnejših dokazov v prid podnebnih sprememb prav aktualno dogajanje na Arktiki. "O podnebnih spremembah običajno govorimo kot o nečem, kar bo prinesla šele prihodnost, a na Arktiki lahko vpliv podnebnih sprememb vidimo že zdaj, dogajajo se pred našimi očmi in že vplivajo na življenje številnih prebivalcev arktičnega kroga. Če ne bomo nič ukrenili, se bodo razmere za tamkajšnje skupnosti še opazno poslabšale."