Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
S francosko veleposlanico v Ljubljani Florence Ferrari o kolesarski dirki po Franciji
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. Gospa veleposlanica Florence Ferrari, kam segajo vaši prvi spomini?
Moji prvi spomini na dirko po Franciji segajo v moje otroštvo. S starši smo živeli v tujini, vendar smo poletne počitnice preživljali v podeželski hiši v Burgundiji, kjer so vsi gledali dirko po Franciji in jo komentirali, sploh v 80. letih, ko je tekmoval Francoz Bernard Hinault, ki je bil absolutna zvezda. Tako je celo moja družina, ki ni bila posebna oboževalka kolesarstva, spremljala dirko po Franciji po televiziji. Spomnim se, ko je šla dirka skozi vas, ne vem točno katerega leta, enkrat v 80., da je bil to res priljubljen dogodek. Vsi so se nagnetli ob traso z zastavami in to je bil velik trenutek praznovanja.
Kako Francozi spremljajo dirko? Je zanimiva tudi za tiste, ki niso športni navdušenci, se o kolesarstvu pogovarjajo zjutraj na poti v službo?
Mislim, da je dirka pomembna za Francoze, sploh zdaj, ko jo prenašajo po televiziji. Gre za dogodek, ki mu je treba slediti. Pred krizo s koronavirusom je bil začetek poletja običajno zaznamovan s filmskim festivalom v Cannesu v maju, z Rolandom Garrosom, torej tenisom, v juniju, in potem v juliju je bila dirka po Franciji. Tisti, ki se ne zanimajo posebej za kolesarstvo, ga morda spremljajo z večjim zanimanjem, ko so Francozi v boju za zmago, tako kot je bilo npr. v 80. letih, ampak tudi danes (tudi če se ne zanimamo posebej za kolesarjenje), je dirka po Franciji idealen način spoznavanja države in tema pogovora. Da, da, je pomembna.
Filmski festival je vedno v Cannesu, teniško odprto prvenstvo pa v Parizu. Dirka pa prinaša ogromno različnih prizorišč. Kako se različni kraji borijo za to, da bi se karavana ustavila pri njih? Kakšen je potencial dirke?
Imate prav, s skoraj 3500 km in zelo različnimi etapami je dirka po Franciji resničen vložek tako za Francoze kot za tujce, je izjemen način promocije pokrajine in Francije. Imate zelo različne pokrajine, kot je npr. Nica ob Mediteranu, otok Re ob Atlantiku, Grand Colombier, kjer je bila letos dvojna slovenska zmaga. Torej ja, vsako leto se spreminja in tako omogoča različnim francoskim občinam, da promovirajo turizem v svoji regiji. V mislih moramo imeti tudi, da je dirka po Franciji tekmovanje, ki je najbolj gledano, po svetovnem nogometnem prvenstvu in olimpijskih igrah, zato je njen prispevek k turizmu izjemen. Sem lahko prištejemo še navijače, ki se selijo, da lahko svoje športnike podpirajo v živo. Vem, da so v tem hipu v Franciji tudi Slovenci, ki navijajo za Rogliča in Pogačarja. Dirka po Franciji je zagotovo izjemna platforma za francoski turizem in kot veleposlanica se lahko tega seveda samo veselim.
Florence Ferrari je francoska veleposlanica v Sloveniji dobri dve leti, jo kolegi s francoskega zunanjega ministrstva v zadnjem času kaj pogosteje sprašujejo o slovenskih športnikih in predvsem o tem, kaj je skrivnost uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?
Niso me vprašali po skrivnostih Rogliča in Pogačarja, pogovarjamo se namreč po večini o njiju, ampak gotovo je, da je dirka po Franciji 2020 slovenska dirka po Franciji in moji sodelavci na ministrstvu in tudi moji prijatelji so me veliko spraševali o tej zvezdniški dvojici.
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
S francosko veleposlanico v Ljubljani Florence Ferrari o kolesarski dirki po Franciji
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. Gospa veleposlanica Florence Ferrari, kam segajo vaši prvi spomini?
Moji prvi spomini na dirko po Franciji segajo v moje otroštvo. S starši smo živeli v tujini, vendar smo poletne počitnice preživljali v podeželski hiši v Burgundiji, kjer so vsi gledali dirko po Franciji in jo komentirali, sploh v 80. letih, ko je tekmoval Francoz Bernard Hinault, ki je bil absolutna zvezda. Tako je celo moja družina, ki ni bila posebna oboževalka kolesarstva, spremljala dirko po Franciji po televiziji. Spomnim se, ko je šla dirka skozi vas, ne vem točno katerega leta, enkrat v 80., da je bil to res priljubljen dogodek. Vsi so se nagnetli ob traso z zastavami in to je bil velik trenutek praznovanja.
Kako Francozi spremljajo dirko? Je zanimiva tudi za tiste, ki niso športni navdušenci, se o kolesarstvu pogovarjajo zjutraj na poti v službo?
Mislim, da je dirka pomembna za Francoze, sploh zdaj, ko jo prenašajo po televiziji. Gre za dogodek, ki mu je treba slediti. Pred krizo s koronavirusom je bil začetek poletja običajno zaznamovan s filmskim festivalom v Cannesu v maju, z Rolandom Garrosom, torej tenisom, v juniju, in potem v juliju je bila dirka po Franciji. Tisti, ki se ne zanimajo posebej za kolesarstvo, ga morda spremljajo z večjim zanimanjem, ko so Francozi v boju za zmago, tako kot je bilo npr. v 80. letih, ampak tudi danes (tudi če se ne zanimamo posebej za kolesarjenje), je dirka po Franciji idealen način spoznavanja države in tema pogovora. Da, da, je pomembna.
Filmski festival je vedno v Cannesu, teniško odprto prvenstvo pa v Parizu. Dirka pa prinaša ogromno različnih prizorišč. Kako se različni kraji borijo za to, da bi se karavana ustavila pri njih? Kakšen je potencial dirke?
Imate prav, s skoraj 3500 km in zelo različnimi etapami je dirka po Franciji resničen vložek tako za Francoze kot za tujce, je izjemen način promocije pokrajine in Francije. Imate zelo različne pokrajine, kot je npr. Nica ob Mediteranu, otok Re ob Atlantiku, Grand Colombier, kjer je bila letos dvojna slovenska zmaga. Torej ja, vsako leto se spreminja in tako omogoča različnim francoskim občinam, da promovirajo turizem v svoji regiji. V mislih moramo imeti tudi, da je dirka po Franciji tekmovanje, ki je najbolj gledano, po svetovnem nogometnem prvenstvu in olimpijskih igrah, zato je njen prispevek k turizmu izjemen. Sem lahko prištejemo še navijače, ki se selijo, da lahko svoje športnike podpirajo v živo. Vem, da so v tem hipu v Franciji tudi Slovenci, ki navijajo za Rogliča in Pogačarja. Dirka po Franciji je zagotovo izjemna platforma za francoski turizem in kot veleposlanica se lahko tega seveda samo veselim.
Florence Ferrari je francoska veleposlanica v Sloveniji dobri dve leti, jo kolegi s francoskega zunanjega ministrstva v zadnjem času kaj pogosteje sprašujejo o slovenskih športnikih in predvsem o tem, kaj je skrivnost uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?
Niso me vprašali po skrivnostih Rogliča in Pogačarja, pogovarjamo se namreč po večini o njiju, ampak gotovo je, da je dirka po Franciji 2020 slovenska dirka po Franciji in moji sodelavci na ministrstvu in tudi moji prijatelji so me veliko spraševali o tej zvezdniški dvojici.
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Neveljaven email naslov