Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
S francosko veleposlanico v Ljubljani Florence Ferrari o kolesarski dirki po Franciji
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. Gospa veleposlanica Florence Ferrari, kam segajo vaši prvi spomini?
Moji prvi spomini na dirko po Franciji segajo v moje otroštvo. S starši smo živeli v tujini, vendar smo poletne počitnice preživljali v podeželski hiši v Burgundiji, kjer so vsi gledali dirko po Franciji in jo komentirali, sploh v 80. letih, ko je tekmoval Francoz Bernard Hinault, ki je bil absolutna zvezda. Tako je celo moja družina, ki ni bila posebna oboževalka kolesarstva, spremljala dirko po Franciji po televiziji. Spomnim se, ko je šla dirka skozi vas, ne vem točno katerega leta, enkrat v 80., da je bil to res priljubljen dogodek. Vsi so se nagnetli ob traso z zastavami in to je bil velik trenutek praznovanja.
Kako Francozi spremljajo dirko? Je zanimiva tudi za tiste, ki niso športni navdušenci, se o kolesarstvu pogovarjajo zjutraj na poti v službo?
Mislim, da je dirka pomembna za Francoze, sploh zdaj, ko jo prenašajo po televiziji. Gre za dogodek, ki mu je treba slediti. Pred krizo s koronavirusom je bil začetek poletja običajno zaznamovan s filmskim festivalom v Cannesu v maju, z Rolandom Garrosom, torej tenisom, v juniju, in potem v juliju je bila dirka po Franciji. Tisti, ki se ne zanimajo posebej za kolesarstvo, ga morda spremljajo z večjim zanimanjem, ko so Francozi v boju za zmago, tako kot je bilo npr. v 80. letih, ampak tudi danes (tudi če se ne zanimamo posebej za kolesarjenje), je dirka po Franciji idealen način spoznavanja države in tema pogovora. Da, da, je pomembna.
Filmski festival je vedno v Cannesu, teniško odprto prvenstvo pa v Parizu. Dirka pa prinaša ogromno različnih prizorišč. Kako se različni kraji borijo za to, da bi se karavana ustavila pri njih? Kakšen je potencial dirke?
Imate prav, s skoraj 3500 km in zelo različnimi etapami je dirka po Franciji resničen vložek tako za Francoze kot za tujce, je izjemen način promocije pokrajine in Francije. Imate zelo različne pokrajine, kot je npr. Nica ob Mediteranu, otok Re ob Atlantiku, Grand Colombier, kjer je bila letos dvojna slovenska zmaga. Torej ja, vsako leto se spreminja in tako omogoča različnim francoskim občinam, da promovirajo turizem v svoji regiji. V mislih moramo imeti tudi, da je dirka po Franciji tekmovanje, ki je najbolj gledano, po svetovnem nogometnem prvenstvu in olimpijskih igrah, zato je njen prispevek k turizmu izjemen. Sem lahko prištejemo še navijače, ki se selijo, da lahko svoje športnike podpirajo v živo. Vem, da so v tem hipu v Franciji tudi Slovenci, ki navijajo za Rogliča in Pogačarja. Dirka po Franciji je zagotovo izjemna platforma za francoski turizem in kot veleposlanica se lahko tega seveda samo veselim.
Florence Ferrari je francoska veleposlanica v Sloveniji dobri dve leti, jo kolegi s francoskega zunanjega ministrstva v zadnjem času kaj pogosteje sprašujejo o slovenskih športnikih in predvsem o tem, kaj je skrivnost uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?
Niso me vprašali po skrivnostih Rogliča in Pogačarja, pogovarjamo se namreč po večini o njiju, ampak gotovo je, da je dirka po Franciji 2020 slovenska dirka po Franciji in moji sodelavci na ministrstvu in tudi moji prijatelji so me veliko spraševali o tej zvezdniški dvojici.
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
S francosko veleposlanico v Ljubljani Florence Ferrari o kolesarski dirki po Franciji
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. Gospa veleposlanica Florence Ferrari, kam segajo vaši prvi spomini?
Moji prvi spomini na dirko po Franciji segajo v moje otroštvo. S starši smo živeli v tujini, vendar smo poletne počitnice preživljali v podeželski hiši v Burgundiji, kjer so vsi gledali dirko po Franciji in jo komentirali, sploh v 80. letih, ko je tekmoval Francoz Bernard Hinault, ki je bil absolutna zvezda. Tako je celo moja družina, ki ni bila posebna oboževalka kolesarstva, spremljala dirko po Franciji po televiziji. Spomnim se, ko je šla dirka skozi vas, ne vem točno katerega leta, enkrat v 80., da je bil to res priljubljen dogodek. Vsi so se nagnetli ob traso z zastavami in to je bil velik trenutek praznovanja.
Kako Francozi spremljajo dirko? Je zanimiva tudi za tiste, ki niso športni navdušenci, se o kolesarstvu pogovarjajo zjutraj na poti v službo?
Mislim, da je dirka pomembna za Francoze, sploh zdaj, ko jo prenašajo po televiziji. Gre za dogodek, ki mu je treba slediti. Pred krizo s koronavirusom je bil začetek poletja običajno zaznamovan s filmskim festivalom v Cannesu v maju, z Rolandom Garrosom, torej tenisom, v juniju, in potem v juliju je bila dirka po Franciji. Tisti, ki se ne zanimajo posebej za kolesarstvo, ga morda spremljajo z večjim zanimanjem, ko so Francozi v boju za zmago, tako kot je bilo npr. v 80. letih, ampak tudi danes (tudi če se ne zanimamo posebej za kolesarjenje), je dirka po Franciji idealen način spoznavanja države in tema pogovora. Da, da, je pomembna.
Filmski festival je vedno v Cannesu, teniško odprto prvenstvo pa v Parizu. Dirka pa prinaša ogromno različnih prizorišč. Kako se različni kraji borijo za to, da bi se karavana ustavila pri njih? Kakšen je potencial dirke?
Imate prav, s skoraj 3500 km in zelo različnimi etapami je dirka po Franciji resničen vložek tako za Francoze kot za tujce, je izjemen način promocije pokrajine in Francije. Imate zelo različne pokrajine, kot je npr. Nica ob Mediteranu, otok Re ob Atlantiku, Grand Colombier, kjer je bila letos dvojna slovenska zmaga. Torej ja, vsako leto se spreminja in tako omogoča različnim francoskim občinam, da promovirajo turizem v svoji regiji. V mislih moramo imeti tudi, da je dirka po Franciji tekmovanje, ki je najbolj gledano, po svetovnem nogometnem prvenstvu in olimpijskih igrah, zato je njen prispevek k turizmu izjemen. Sem lahko prištejemo še navijače, ki se selijo, da lahko svoje športnike podpirajo v živo. Vem, da so v tem hipu v Franciji tudi Slovenci, ki navijajo za Rogliča in Pogačarja. Dirka po Franciji je zagotovo izjemna platforma za francoski turizem in kot veleposlanica se lahko tega seveda samo veselim.
Florence Ferrari je francoska veleposlanica v Sloveniji dobri dve leti, jo kolegi s francoskega zunanjega ministrstva v zadnjem času kaj pogosteje sprašujejo o slovenskih športnikih in predvsem o tem, kaj je skrivnost uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja?
Niso me vprašali po skrivnostih Rogliča in Pogačarja, pogovarjamo se namreč po večini o njiju, ampak gotovo je, da je dirka po Franciji 2020 slovenska dirka po Franciji in moji sodelavci na ministrstvu in tudi moji prijatelji so me veliko spraševali o tej zvezdniški dvojici.
Po 24 letih dela v Obalnem domu upokojencev Koper je Mitja Batagelj prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi več dni neopravičeno izostal iz dela. Na mejnem prehodu so mu hrvaški policisti odredili 14-dnevno samoizolacijo na domu, ker je prišel z države, ki jo je tisti dan Hrvaška imela za področje, kjer se širi novi koronavirus. Ko se je 30. marca 2020 vrnil v službo, ga je po končani izmeni presenetila nepričakovana novica. Delodajalec je sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Meta je starejša prodajalka, ki je delala že pri več trgovcih, tako manjših kot večjih. Ime je izmišljeno, prav tako je prosila, da ji spremenimo glas, saj ima le še nekaj let do upokojitve in si ne želi konfliktov z delodajalcem. Opaža, da se z leti razmere za zaposlene pri vseh trgovcih slabšajo, delo je vse težje, predvsem zaradi strank, ki se včasih vedejo žaljivo in poniževalno. O delovnih razmerah za trgovce med epidemijo in o delavskih pravicah se je s prodajalko Meto pogovarjal Gorazd Rečnik.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat so okna odprli godbeniki in radijski poslušalci zer ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč.
V uredništvu Vala 202 smo se odločili, da ime aprila postane Ivan Gale Ivan Gale, uslužbenec Zavoda za blagovne rezerve, ki se je v Tarči na TV Slovenija javno izpostavil, opozoril na odgovornosti za porabo javnega denarja, opisal konkretne pritiske pri izbiri dobaviteljev zaščitne opreme in sprožil trenutno največjo afero v državi v času epidemije novega koronavirusa. Na Facebooku je po odmevni oddaji nastala posebna podporna skupina z več kot 50 tisoč člani, gibanje v podporo Ivanu Galetu. Domnevne nepravilnosti bodo raziskali ustrezni organi, Ivan Gale pa je pokazal, kako pomemben je lahko državljanski pogum.
V času brez COVIDA -19 bi mnogi jadralci med prvomajskimi prazniki odprli letošnjo sezono. Še prej bi seveda opravili umazana dela na suhem, da bi bila jadrnica pripravljena na nove podvige. Letos je slika drugačna, jadrnice po večini samevajo v marinah, jadralce pa ob napovedani »ravno pravšnji burji« kar razganja. Dokaj drugačna je zgodba zakoncev Pelko, Tomaža in Lili, ki sta že ves čas epidemije na svoji jadrnici, ampak ne na morju pač pa ujeta v marini na Lanzaroteju, enem od kanarskih otokov. Tja je skiperja Tomaža poklical Aleš Smrekar.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat bodo okna odprli godbeniki in radijski poslušalci ter ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč. Tako bodo soseski dali vedeti, da so aktivni kljub izolaciji.
Režiser, profesor in predsednik evropskih režiserjev Klemen Dvornik ter zastopnik Universal Music Publishing in založnik Igor Ivanič se strinjata, da je kultura v tem času ključnega pomena.“Če v tem času ne bi bilo filma in glasbe, bi norost presegla zmerne meje, v katere smo zdaj ujeti. Tako nekako zdržimo doma, saj pobegnemo v druge svetove,” pravi Klemen Dvornik.
Daljše sušno obdobje predstavlja veliko požarno ogroženost naravnega okolja, o čemer priča tudi več požarov širom Primorske. Nekaj kapljic dežja v minulih dneh je bilo sicer dobrodošlih, vseeno pa štabi civilne zaščite nadaljujejo s preventivnimi ukrepi, med katere spada tudi nadzor najbolj ogroženih območij iz zraka. Na protipožarni polet se je podal tudi Sandi Škvarč, ne samo v vlogi novinarja, letalo je tudi pilotiral.
Saša Vipotnik (AKA Neomi) je specializantka nevrologije v ljubljanskem kliničnem centru, Boštjan Meh (BO!) pa zdravstveni tehnik, zaposlen v domu starejših občanov. Oba sta glasbenika, zaposlena v trenutno ključnem sektorju, v zdravstvu.
V teh dneh bi bil Rok Rozman, biolog, kajakaš, nekdanji olimpijec v veslanju, s somišljeniki nekje v kajaku, na reki Savi, ki naj bi jo v okviru Balkan Rivers tour št. 5 preveslali od izvira do izliva. Z veslanjem v kajaku in vsemi spremljevalnimi dogodki, vključno s protesti, so želeli opozoriti na pomembnost Save, ki je ključni del evropskega sladkovodnega ekosistema, dom Natura 2000 vrstam. Zaradi koronavirusa je akcija prestavljena na drugo leto, kar pa ne pomeni, da Rok in druščina počivajo. V nedeljo so zagnali novo kampanjo Rek ne damo!
Vodenje zahteva precej znanja, kar smo na Valu 202 ugotavljali v nizu oddaj vodenje s posluhom. V času spremenjenih razmer zaradi pandemije, so se tisti, ki vodijo organizacije, oddelke, time znašli pred novimi izzivi. Dr. Miha Škerlavaj je redni profesor managementa na Ekonomski Fakulteti v Univerze v Ljubljani, vodja pa tudi v praksi, saj je med drugim prodekan za raziskovanje.
Živalski vrt je po šestih tednih karantene spet odprl svoja vrata. A vseeno se morajo obiskovalci držati preventivnih ukrepov – sprehod je mogoč le po zunanjih površinah, za zdaj se po njem še ne smejo sprehajati psi, za obiskovalce ostajajo zaprti otroška igrišča, vivarij, notranji prostor slonice Gange, otroški živalski vrt, Kmečka bajta, pot mimo šimpanzov proti tigrom ter notranji prostor šimpanzov. Z direktorico Živalskega vrta Ljubljana Barbaro Mihelič o ponovnem odprtju, organizacijo v preteklih tednih in načrtih za prihodnost.
Članici Ženskega pevskega zbora Kombinat, ki je bil ustanovljen na dan upora 27. aprila 2008.
Letos mineva 75 let od zaprtja partizanske bolnišnice Topolovec, evakuacijske bolnišnice v Beli krajini v vasi Črešnjevec, v katero je bila vključena vsa vas. Sprejemala je težke ranjence, ki so bili ranjeni v različnih krajih Slovenije, in jih prek partizanskih letališč Otok in Krasinec evakuirala v zavezniške bolnišnice v Italijo. V spomin nanjo so v vasi, na domačiji Škof oziroma Šrajf, pred petimi leti uredili spominsko sobo.
V Idriji, v prostorih rudniškega magazina na Trgu svetega Ahacija, že nekaj let domujejo zbirke Vojnega muzeja Idrija. Njegov lastnik je domačin, ljubiteljski zgodovinar in zbiralec starih predmetov Slavko Moravec, ki je v muzeju naredil tudi rekonstrukcijo sobe iz partizanske bolnice Pavle. Ta sicer ni tako znana kot bolnica Franja, ki je kulturni spomenik državnega pomena, nosi Znak evropske dediščine in je vpisana na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU, vseeno pa se v Idriji trudijo ohraniti spomin na njo.
Partizansko zdravstvo in partizanske bolnišnice so tema, ki je pritegnila zgodovinarja Blaža Štanglja. Že ko je bil majhen, se mu je zdelo neverjetno, da so bile nekoč bolnišnice nekje v gozdu in te so zdaj postale predmet njegovega raziskovanja.
Nace Breitenberger je dolgoletni pedagog, prostovoljec, predsednik Planinskega društva Idrija, sodelavec na TOM telefonu v Idriji, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija leta 2018 podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Lani pa je prejel še državno priznanje za prostovoljno delo.
Nekateri karanteno izkoristijo za peko kruha, drugi za branje številnih zaprašenih knjig, tretji se lotijo kakšnega športa, oblikovalec in kreativni direktor AV Studia Jure Tovrljan pa je v domači karanteni z namero ozaveščanja javnosti o pomenu nošenja maske, umivanja rok in varnostne razdalje preoblikoval logotipe svetovnih podjetij in naslove uspešnih televizijskih serij. Več v pogovoru z Majo Stepančič.
Onkologinja Ana Lina Vodušek razmišlja o delu in življenju v času epidemije.
Neveljaven email naslov