Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.”
Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ko je poljska glasbenica Ina West slišala za predloge vlade o omejevanju pravice do splava, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj ljudem omejevati možnosti?
V več kot 35-milijonski Poljski oziroma v skoraj dvomilijonski Varšavi ni ravno lahko dobiti sogovornika, ki bi ta hip brez zadržkov govoril o političnih razmerah v državi. Sploh tisti, ki so na kakršen koli način odvisni od države oziroma trenutne oblasti. Politika stranke Zakon in pravičnost, ki skupaj z vodstvom Katoliške cerkve dodobra nadzoruje dogajanje v državi, pri nekaterih vzbuja strah in trepet, nekatere celo spominja na strogo komunistično oblast, pod katero so Poljaki trepetali, dokler ni razpadel Varšavski pakt.
A vsi niso imuni na zastraševanje. Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa, veliko potuje po svetu. Ta hip doma v samoizolaciji preboleva bolezen s simptomi covida-19, a tega ne more povsem potrditi, saj nima pozitivnega izvida testa, bila pa je sicer v stiku z okuženim človekom. V ponedeljek, 2. novembra, so odkrili več kot 15.000 novih okužb. Od začetka epidemije je zaradi covida-19 življenje izgubilo 5875 ljudi. Oktobra se je njihova krivulja aktivno okuženih strmo dvignila, na začetku meseca so jih imeli 20.000, zdaj jih je več kot 230.000.
Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk.
“Biti ženska na Poljskem je ta hip čudovito, polno energije in polno moči, ki nas obkroža. Pa ne samo ženske, ampak tudi naše partnerje. Kar je tudi eden izmed gesel teh protestov: Ne boste same! Sestrstvo je izredno močno prisotno med nami. Poleg tega pa tudi partnerstvo in podpora moške strani, naših partnerjev, očetov. Zelo težki so dogodki zadnjih dni na Poljskem, a vseeno polni entuziazma in evforije. V zraku je občutiti energijo skupnosti, ki se je uprla in povedala naglas, kar nam je ležalo na srcu.”
Ko je Ina West najprej slišala za takšne predloge vlade, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj omejevati ljudem možnosti? Kakšna ideja se skriva zadaj?
"Edina razlaga, ki pa nam jo podajajo, je povezana z religijo. Zelo bizarno je, saj se zdi, da živimo v dveh vzporednih resničnostih. V eni gledate nacionalno televizijo, ki ne odseva trenutnih razmer in spominja na komunistično propagando. Z agresivnostjo sporočajo, da so ženske na ulicah levičarsko-fašistične huliganke, ki želijo uničiti Poljsko, zato se moramo boriti proti njim. Na ulici je videti povsem drugačno sliko."
Pred poljsko družbo so napeti dnevi. 11. novembra Poljska obeležuje dan neodvisnosti. Dan družinskih srečanj in velikih shodov in pa zborovanj, ki so še posebej priljubljeni med ekstremnimi nacionalisti, ki zagovarjajo poljske tradicionalne katoliške vrednote. Slednje med trenutnimi protestniki in protestnicami, ki se jih je na poljskem v zadnjih dneh zbralo več sto tisoč, niso več tako priljubljene.
"Malo me je strah. Zelo težko je predvidevati, kaj se bo zgodilo 11. novembra. Bojim se, da bo še prisotna jeza žensk, ki je je res ogromno. Trenutno smo ženske zelo čustveno obremenjene, tudi zaradi zaprtja države. Upam samo, da se ne bo vnela iskra kakšnih huliganov, ki bi lahko zanetili ogenj na ulicah. Upam tudi, da se bomo zdaj umirili vsi skupaj. Poleg tega pa si želim vodstva v boju proti oblasti. Potrebujemo močne ljudi, ki bodo lahko pripravili konstruktivne ideje. Trenutno bi namreč radi samo zrušili sistem, za katerega vemo, da ne deluje in v katerem nočemo živeti. Držim pesti, da ohranimo trezno glavo ter da bo vse mirno. Ne smemo dopustiti, da bi izbruhnili nasilnii izgred. Raje bi videla, da bi skupaj zaplesali, tudi s policisti, ki stojijo pred cerkvami, čeprav jih nihče v resnici ne napada.”
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.”
Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ko je poljska glasbenica Ina West slišala za predloge vlade o omejevanju pravice do splava, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj ljudem omejevati možnosti?
V več kot 35-milijonski Poljski oziroma v skoraj dvomilijonski Varšavi ni ravno lahko dobiti sogovornika, ki bi ta hip brez zadržkov govoril o političnih razmerah v državi. Sploh tisti, ki so na kakršen koli način odvisni od države oziroma trenutne oblasti. Politika stranke Zakon in pravičnost, ki skupaj z vodstvom Katoliške cerkve dodobra nadzoruje dogajanje v državi, pri nekaterih vzbuja strah in trepet, nekatere celo spominja na strogo komunistično oblast, pod katero so Poljaki trepetali, dokler ni razpadel Varšavski pakt.
A vsi niso imuni na zastraševanje. Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa, veliko potuje po svetu. Ta hip doma v samoizolaciji preboleva bolezen s simptomi covida-19, a tega ne more povsem potrditi, saj nima pozitivnega izvida testa, bila pa je sicer v stiku z okuženim človekom. V ponedeljek, 2. novembra, so odkrili več kot 15.000 novih okužb. Od začetka epidemije je zaradi covida-19 življenje izgubilo 5875 ljudi. Oktobra se je njihova krivulja aktivno okuženih strmo dvignila, na začetku meseca so jih imeli 20.000, zdaj jih je več kot 230.000.
Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk.
“Biti ženska na Poljskem je ta hip čudovito, polno energije in polno moči, ki nas obkroža. Pa ne samo ženske, ampak tudi naše partnerje. Kar je tudi eden izmed gesel teh protestov: Ne boste same! Sestrstvo je izredno močno prisotno med nami. Poleg tega pa tudi partnerstvo in podpora moške strani, naših partnerjev, očetov. Zelo težki so dogodki zadnjih dni na Poljskem, a vseeno polni entuziazma in evforije. V zraku je občutiti energijo skupnosti, ki se je uprla in povedala naglas, kar nam je ležalo na srcu.”
Ko je Ina West najprej slišala za takšne predloge vlade, je najprej pomislila: Zakaj? Zakaj omejevati ljudem možnosti? Kakšna ideja se skriva zadaj?
"Edina razlaga, ki pa nam jo podajajo, je povezana z religijo. Zelo bizarno je, saj se zdi, da živimo v dveh vzporednih resničnostih. V eni gledate nacionalno televizijo, ki ne odseva trenutnih razmer in spominja na komunistično propagando. Z agresivnostjo sporočajo, da so ženske na ulicah levičarsko-fašistične huliganke, ki želijo uničiti Poljsko, zato se moramo boriti proti njim. Na ulici je videti povsem drugačno sliko."
Pred poljsko družbo so napeti dnevi. 11. novembra Poljska obeležuje dan neodvisnosti. Dan družinskih srečanj in velikih shodov in pa zborovanj, ki so še posebej priljubljeni med ekstremnimi nacionalisti, ki zagovarjajo poljske tradicionalne katoliške vrednote. Slednje med trenutnimi protestniki in protestnicami, ki se jih je na poljskem v zadnjih dneh zbralo več sto tisoč, niso več tako priljubljene.
"Malo me je strah. Zelo težko je predvidevati, kaj se bo zgodilo 11. novembra. Bojim se, da bo še prisotna jeza žensk, ki je je res ogromno. Trenutno smo ženske zelo čustveno obremenjene, tudi zaradi zaprtja države. Upam samo, da se ne bo vnela iskra kakšnih huliganov, ki bi lahko zanetili ogenj na ulicah. Upam tudi, da se bomo zdaj umirili vsi skupaj. Poleg tega pa si želim vodstva v boju proti oblasti. Potrebujemo močne ljudi, ki bodo lahko pripravili konstruktivne ideje. Trenutno bi namreč radi samo zrušili sistem, za katerega vemo, da ne deluje in v katerem nočemo živeti. Držim pesti, da ohranimo trezno glavo ter da bo vse mirno. Ne smemo dopustiti, da bi izbruhnili nasilnii izgred. Raje bi videla, da bi skupaj zaplesali, tudi s policisti, ki stojijo pred cerkvami, čeprav jih nihče v resnici ne napada.”
Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?
Odrasli s kajenjem v avtomobilu mladim niso le slab zgled, temveč škodujejo tudi njihovemu zdravju, saj ko je posameznik izpostavljen tobačnemu dimu drugih, vdihava iste škodljive snovi kot kadilec.
V mestnem albumu se kot velika družina nabirajo Slovenjegradčanke in Slovenjegradčani. Okoli 400 jih je doslej fotografirala domačinka Katja Goljat, ki je sinoči zaključila z zadnjim fotografiranjem v improviziranem studiu na naslovu Glavni trg 24. Tako so v albumu, kamor po vsakem fotografiranju nalepi nastale portrete, že več županov, župnik, mestni posebneži in povsem običajni meščani, učiteljice joge in petja, gospodinje, odvetniki, novinarke in novinarji, skratka, različni prebivalci, ki tvorijo mesto.
Jutri se na otoku Lido zaključuje 76. Beneški filmski festival. Mostra 2019 je v desetih dneh na svoj filmski zemljevid razgrnila več kot 100 filmskih novitet vseh filmskih žanrov. V glavnem tekmovalnem programu smo lahko videli kar nekaj mojstrskih presežkov.
Pomembnejši del odraščanja so odločitve za prihodnost. Z njimi se soočamo že kot otroci, od najstniških let do odraslosti pa se njihovo število le še povečuje. Odločitve so lahko zelo težavne in marsikdo bi si upal priznati, da je med odraščanjem zaradi njih nemalokrat doživel stres. Dodatno breme na pleča svojih otrok pa pogosto prispevajo kar starši sami, ki jim odrejajo dodatne dejavnosti in pritiskajo nanje, da bi zadovoljili svoja pričakovanja glede idealnega otroka.
O tem, ali se za odstranjevanjem prikazovanja števila všečkov res skriva skrb za duševno zdravje uporabnikov ali razlogi tičijo kje drugje, odgovarjata dr. Jernej Amon Prodnik in Maša Butara.
Andrej je izbrskal priredbe uspešnic z letnico 2019, ki ne povzročajo bolečine v ušesih in kolkih.
Pogovor s Svetlano Zakharovo, eno izmed najbolj prepoznavnih obrazov ruskega in svetovnega baleta.
Da ne bodo v središču pozornosti samo fantje in nogometni klub Mura, ki sicer slovi po zvestih navijačih, sta se na Valu 202 iz terenskega studia v Murski Soboti oglasili nogometašici Tjaša in Sara.
Daniel Sukič, ki se je sicer rodil v Kanadi, se je priselil na Goričko in pravi, da je pravi Prekmurec. Kuhar po poklicu, z nabrušenim jezikom in občutkom za prebujanje okušalnih brbončic.
Končal je eno najboljših kanadskih univerz na področju inovacij, dobro leto živel v Los Angelesu, šest mesecev tudi v Ljubljani. Zakaj je izbral ravno Mursko Soboto?
Dobri ljudje, odlična hrana, neskončna ravnica. Prekmurje ob 100 obletnici priključitve matičnemu narodu izpostavljamo tudi na Valu 202.
Komik, voditelj, predvsem pa kulinarični mojster Boštjan Napotnik - Napo za poletni sprehod po gozdu svetuje poslušanje podcasta z vprašanji in odgovori za kulinarične zagate Milk Street.
Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić. Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
20. maja je ves svet poročal o trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko. Huawei naj bi ostal brez dostopa do posodobitev Googlovega operacijskega sistema Android. Kmalu potem so ZDA dogovor o prepovedi poslovanja s Huaweiem preložili za 90 dni, pred tednom pa so ga znova podaljšali za 90 dni. Kaj se bo zgodilo novembra letos, si ne upa napovedati nihče, je pa jasno, da trgovinska vojna v ospredje postavlja tudi usodo naših digitalnih življenj, ki so močno povezana s tujimi podjetji.
Alex Cvetkov je mlad režiser, nekdanji didžej in kaskader. To je logično, saj prihaja iz kaskaderske družine, njegov oče Rok Cvetkov ga je navdušil za vse vrste vragolij: “Je moj tata in tata je moj idol – če se bo on vrgel, se bo tudi sin.” Alex Cvetkov je zaradi svojega izzivanja usode pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov – pri šestih letih je s kolesom preskočili enajst ljudi; zaradi padcev, nevarnosti in tudi skrbi matere je opustil ta nevaren šport in se vrgel v filmsko industrijo. Da bi tam ostal. “Zadnji skok z motorjem, ki sem ga izvedel, je preskok dveh vlakov. Takrat se je oče ustrašil, da o mami sploh ne govorim. Oče me je potegnil stran od športa, nvem, ali obžalujem umik ali ne, sem pa imel najlepše otroštvo, polno adrenalina.” Pred kratkim je Alex Cvetkov predstavil svoj prvi kratki film Scout, ki govori o naši obsedenosti z družabnimi omrežji, prihodnje leto načrtuje snemanje svojega prvega celovečerca. “Sploh moja generacija je izgubila stik z realnostjo. Ustvarjamo neko identiteto na omrežjih, ko nismo več mi. Včasih se tudi sam spozabim in brskam na omrežjih, potem pa si rečem: ‘Hej, snemaš film o tej težavi, potem pa sam ‘skrolaš’. To ne pomeni, da je telefon slab, problem je, ko izgubimo mejo in se predamo.”
Renata Vidic v branje priporoča klasično delo, ki na tragikomičen način opisuje življenje v Makedoniji leta 1948.
Režiser in umetniški vodja SNG Nova Gorica Marko Bratuš poletne počitniške dni namenja različnim dejavnostim. Njegov poletni namig je povezan z literaturo.
Ker je kampiranje (pa tudi kompliciranje) med Slovenci priljubljeno, na vprašanje kako z enostavnostjo doseči komplicirane okuse odgovarja Boštjan Napotnik
Neveljaven email naslov