Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je ta citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Tadej Košmrlj in Anja Hlača sta svoji sogovornici našla kar doma. Mama Irena in mama Brigita imata presečno karierno točko, šolo. In obema se je zaradi korone življenje seveda precej spremenilo. "Naredla sem si ekipo vnukov, s katero sem testirala pouk na daljavo. Kako videti prisotne, kako razširiti ekran. Od te ekipe vnukov sem se veliko naučila, ker sem se upala pritisnit tudi na kakšen gumb, ki ga sicer ne bi pritisnila." - Brigita Košmrlj, učiteljica Po približno 40-ih letih dela v šoli jima je šolanje na daljavo prineslo precej izzivov. Tadejeva mama Brigita uči razredni pouk, že 40 in let in to je njeno zadnje leto. Anjina mama je skoraj 42 let delala v osnovni šoli, zadnjih 24 let kot ravnateljica in je morala marca v hipu preklopiti na šolanje in vodenje na daljavo. Poleti pa še večja sprememba: dolge počitnice, ki se jim reče upokojitev. "O pouku na daljavo so največ povedali otroci, ko so se vrnili nazaj v šolo. Eden mi je rekel: Samo, da smo spet nazaj, mamica je bila tako tečna, oči sploh ni bil več oči!" - Irena Hlača, učiteljica
Kolenkovi že tretjo generacijo, od leta 1938 predelujejo žitarice. Nekoč na reki Muri, danes v manjšem suhem mlinu v Gornji Bistrici v Prekmurju.
Barbara Krajnc zase pravi, da je "kot oseba izjemno radovedna, skuša vsak dan narediti dobro delo in ima rada svoj krog prijateljev." Profesionalno se sicer ukvarja s strateškim komuniciranjem, a veliko pomaga tudi raznim organizacijam, institucijam, nevladnim organizacijam in podobno. Tako se je letos prostovoljno lotila številnih projektov in kot pravi, ne bo nas rešilo ležanje na kavču in da zgledi vlečejo.
V Planici so obiskovalci in gledalci vajeni bele snežne kulise, ki je odlično ozadje tekmam v smučarskih poletih. A letošnje tekme na svetovnem prvenstvu so nekaj posebnega, saj potekajo sredi decembra, to pa je za Planico neobičajen termin. Vremenskih zagotovil za zadostno količino snega torej ni bilo, zato so se organizatorji morali pripraviti in shraniti sneg, ki je zapadel prejšnjo zimo. A kako sneg sploh shranjujejo in kako ga lahko ponovno uporabijo? Strokovnjaki in vremenoslovci v Planici razložijo sistem in zahteve shranjevanja snega.
Pred 40 leti je pred poslopjem večstanovanjske zgradbe Dakota, v zahodnem delu Manhattna, Mark Chapman dvakrat v hrbet in dvakrat v rame ustrelil legendarnega glasbenika, umetnika in aktivista Johna Lennona. Svoje spomine, čustva in odnos z Johnom Lennonom je z nami delil kitarist zasedbe Karamela in nekdanji član zasedb Kameleoni, September, Srce in Faraoni Marijan Maliković. "Njegova smrt me je zelo prizadela. Videl sem, kako je svet plitek, kako hitro pride do strela. V celi svetovni kulturi se je nekaj zlomilo. Če so lahko njega, potem so lahko vsakega. To me je razžalostilo. Čeprav se z njim nisem strinjal, je bil močen človek. Ta potrtost je trajala veliko časa, nisem bil več jaz."
V tednu, ko je zapadel prvi sneg, se običajno začnejo misli in priprave na smučarsko sezono pri velikem številu ljubiteljev tega športa. A letošnje razmere smučarsko sezono na slovenskih smučiščih postavljajo pod vprašaj - zaradi ukrepov še ni jasno, kdaj in na kakšen način bi lahko zagnali naprave ter kako bodo morali svoje obnašanje prilagoditi tudi smučarji. V Kranjski Gori se o pripravah na sezono in trenutnih napovedih pogovarjamo s predstavniki slovenskih smučišč in turističnimi delavci.
Eden največjih športnih dogodkov zime v Sloveniji bo tokrat minil brez značilne kulise tisočih gledalcev z vsega sveta, a to ne zmanjšuje njegovega športnega pomena. Za Planico neobičajen decembrski termin je za organizatorje svetovnega prvenstva v poletih velik zalogaj, zato z vodjem tekmovanja Jelkom Grosom razmišljamo o posebnostih letošnje izvedbe in novostih, ki jih pripravljajo za tekmovanje, ki se bo začelo 10. decembra.
"STA sodi med kritično infrastrukturo države, zato se mi zdi pomembno, da se z njo ravna zelo skrbno. Gradila se je trideset let, podre se lahko zelo hitro," opozarja dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede, strokovnjak za strateško komuniciranje in odnose z javnostmi, ki je bil soustanovitelj in prvi direktor Slovenske tiskovne agencije.
Idrijski punk band je v zgolj dveh letih delovanja pustil pečat, ki je viden še danes. O njihovi zgodbi in novem albumu, ki izide 4. decembra, z Daretom Kauričem in Dušanom Moravcem. "Punka v naših koncih takrat še ni bilo. Bli smo ena dobra ekipa prjatlov, rekli so, da bodo naredili punk band. Meni se je zdelo to ful zanimivo. Najprej nisem bil impresioniran, ko pa sem slišal Ramonse sem takoj šel do prjatlov in jim reku, če imajo kaj proti temu, da bi špilal z njimi. "- Dare Kaurič Kuzle je bil eden izmed najpomembnejših bendov punk vala pri nas. V obdobju svojega kratkega dvoletnega delovanja (1980-82) je bil band v studiu (žal) le dvakrat, obakrat pod taktirko Radia Študent. A dvakrat je bilo dovolj, da se je ime prijelo in zdržalo v kolektivni zavesti 40 let. Andrej Karoli se je pogovarjal z dvema članoma Kuzel, Dušanom Moravcem (Dule Dule) in Daretom Kauričem. "Predvsem smo bili zelo mladi, neke 16, 17. Čeprav nismo znali dobro špilat, je bla energija dobra in nam je vse dobro zvenelo. Tam smo se našli. Blo je tukaj in zdaj. To je bila muska, ki nas je kot najstnike najbolj zadela." Svoje mesto je skupina dobila tudi na kompilaciji slovenske punkovske glasbe Lepo je ..., izdani leta 1982 pri ZKP RTV Ljubljana, na kateri so tri njihove skladbe. Njihova zgodba se je kot pri večini mladih jugoslovanskih bendov prekinila z zaporednim obveznim služenjem vojaškega roka, po katerem pa se ni nikoli več sestavila. "Idrija je bila v osemdesetih precej siva, po mestu si videl rudarje, penzioniste, paciente s psihiatrije in zdravnike. Najleši prizor je bil 1. september, ko se je s cele primorske pripeljalo nekaj sto mladenk, ki so hodile na vzgojiteljsko šolo. Mešanice vsega tega, kar smo tam videli, se odraža v naših komadih. Ljubezen, zaljubljenost, fasciniranje nad okoljem. Vse je bilo hitro, na špon. To je bila ena slika tega časa." - Dušan Moravec Po 40-ih letih Kuzle pripravljajo nov album, ki bo izšel pri Založbi RTV Slovenija z naslovom - Naredte revolucijo – Za kuzle gre s petnajstimi izvajalci, ki so diskografijo Kuzel obrnili na glavo. Z izzivom so se spoprijeli Noctiferia, Alo!Stari, Dubioza Kolektiv, Pigs Parlament, EightBomb, Grega Skočir & Zoran Čalić, Zmelkoow, Okustični, Nick Kay, Banditi, Koala Voice, Jure Lesar, Shaun Banks, Clockwork Psycho, Haris Pilton in Buni KuZla. Album bo zunaj v petek 4. decembra, kot vinil ali pa digitalni dolpoteg.
Zaključil se je novinarski festival Naprej/Forward. Vsebine si je v preteklih petih dneh prek spleta ogledalo veliko navdušencev in ustvarjalcev kakovostnih novinarskih prispevkov. V preteklih dneh so organizatorji v sklopu festivala pripravili štiri raznolike dogodke v obliki pogovornih oddaj in intervjujev, na katerih so se zvrstili številni gostje. Z njimi smo se lahko dotaknili nekaterih najbolj perečih tem v današnjem medijskem okolju, kot so izzivi znanstvenega poročanja, prepreke pri dopisništvu iz tujine ter nasilje nad novinarji in fotoreporterji. Novinar in kolumnist časnika Dnevnik Ervin Hladnik Milharčič je na okrogli mizi o vsesplošnih pritiskih na novinarje navedel najboljšo obrambo.
Rojena na Ptuju, medicino je študirala v Ljubljani in Beogradu. V Zagrebu je opravila specialistični izpit iz pediatrije; iz neonatologije se je specializirala v Parizu, Zürichu, v Pragi in Moskvi. V Sloveniji je vodila prvi center za nedonošenčke, bila je profesorica za neonatologijo na Ljubljanski medicinski fakulteti. Kot vodja perinatalne službe je prispevala k poenotenju preprečevanja hude zlatenice novorojencev v Sloveniji
O zgodah in nezgodah nogometnega zvezdnika Diega Armanda Maradona smo se pogovarjali s slovenskim opernim pevcem in nogometnim poznavalcem Juanom Vasletom.
Neveljaven email naslov