Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
O aktualnem volilnem dogajanju v ZDA se pogovarjamo z našim dopisnikom Andrejem Stoparjem.
Pred dobrim tednom dni je Univerzitetni klinični center Ljubljana na spletni strani prostovoljstvo.org objavil, da v naši največji bolnišnici iščejo prostovoljce. V prvi vrsti študente zdravstvenih in podobnih smeri, polnoletne dijake zadnjih letnikov srednjih zdravstvenih šol ter vse druge tako ali drugače povezane z zdravstvenimi poklici, ki bi jim v teh težkih razmerah pomagali premagati kadrovsko krizo in jih vključili v oskrbo bolnikom kot pomoč medicinskim sestram. Med tistimi prostovoljci, ki so se že odzvali povabilom je tudi bolničarka Tatjana Skvarč.
Ina West je 33-letna poljska glasbenica, ki se načeloma giblje med Berlinom in Varšavo, predvsem pa, ko redno nastopa veliko potuje po svetu. Če Ina ne bi bila v samoizolaciji, bi se te dni zagotovo pridružila Strajku Kobiet oziroma Stavki žensk. “Politika je začela omejevati naše možnosti z religijskimi zakoni in s sledenjem religijskim navodilom, ki pa so dandanes zastareli. Imamo drugačne možnosti. Ženske danes natančno vedo, kaj se dogaja z njenim otrokom med nosečnostjo. Včasih takšne tehnologije ni bilo. Ne morem si predstavljati, kakšno tragedijo za žensko predstavlja dejstvo, da je njen otrok mrtev, a ga kljub temu mora nositi. Žensko telo torej predstavlja zgolj krsto za mrtvega otroka. Ne morem si predstavljati, da nimam možnosti odločanja. Mirno lahko sledite religijskemu nauku in pričakujete čudež, da bo otrok na koncu živ, kaj pa tiste ženske, ki verjamejo v znanost in vedo, kaj jih čaka? To je trenutno zelo velika težava naše družbe.” Kakšne so razmere na Poljskem, predvsem pa kakšno vzdušje je trenutno v razdeljeni Poljski?
Ob dnevu reformacije smo se pogovarjali z evangeličansko duhovnico v Gornjih Slavečih, s Simono Prosič Filip, o vplivu novonastalih razmer na delo v cerkveni skupnosti, ki jo vodi, o izzivih, ki jih prinaša prihodnost in časih, ki znova kličejo po reformaciji. Foto: Osebni arhiv
Ste tudi vi od marca pri sebi opazili drugačne glasbene želje kot sicer? Se je vaš odnos do glasbe spremenil? Odgovarjajo poslušalci in Aleksandra Ilijevski, pevka zasedbe Pliš.
Kakšnega človeka naj bi oblikoval izobraževalni sistem in kakšna znanja bi mu moral posredovati? Zakaj se je v koronačasu povečalu zaupanje javnosti v šolstvo? So svoj odnos do znanja ali izobraževanja mladi v zadnjih mesecih prevprašali ali spremenili? Zakaj se dogaja, da v javnem prostoru znanost interpretirajo neznanstveniki, celo vplivneži, ki kradejo debato medijem in strokovnjakom? Kdo širi teorije zarote in kdo jim verjame? Bi se z njimi morali ukvarjati ali jih tako le legitimiramo? Kakšne posledice nosimo kot družba zaradi dvoma v znanost, celo zanikanja znanstvenih dognanj?
Med novicami iz znanosti, ki niso povezane s koronavirusom, je ta teden odmeval podvig ameriške misije Osiris Rex, ki je v torek z asteroida Bennu pobrala vzorec tal in se podala na 300 milijonov kilometrov dolgo pot proti domu. Toda sonda je nabrala tolikšno količino vzorca, da je pobiralna glava zaradi večjih kamenčkov ostala odprta in da zdaj delci celo uhajajo. O tej misiji, pa tudi o raziskovanju asteroidov in drugih teles v našem Osončju in o potencialu za nove oblike vesoljskega rudarjenja se je Maja Ratej pogovarjala s profesorjem na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomažem Zwittrom.
Danes mineva 75 let od ustanovitve Organizacije Združenih narodov, na ta dan je leta 1975 začela veljati Ustanovna listina OZN, ki opredeljuje cilje in načela svetovne organizacije ter poudarja mirojubneo reševanje sporov in spoštovanje mednarodnega prava kot temeljni vrednoti mednarodnega miru in varnosti. Na letošnji dan Združenih narodov velja pozornost posvetiti zlasti lakoti, zaradi katere trpi desetina svetovnega prebivalstva in ki se tako zaradi covida, novih konfliktnih območij v svetu in pojavljanja podnebnih sprememb znova krepi.
Tri različne predloge je v svoje priporočilo združil glasbenik Julijan Erič, kitarist in pevec skupine Prismojeni profesorji bluesa.
Kako bo prepoved potovanj med regijami vplivala na turizem, bo zimska sezona v smučarskih središčih sploh mogoča? Poletna turistična sezona je mimo, problemi turistične industrije pa ostajajo in se po ponovni razglasitvi epidemije še poglabljajo. V Bohinju je v torek nehala obratovati žičnica na Vogel. Direktorica splošnega sektorja Smučarskega centra Vogel Aleksandra Fiorelli pove, da so se čez poletje držali vseh navodil in priporočil NIJZ-ja, enako pred zaprtjem. "Sicer je bila zasedenost v mesecih julij in avgust le 40-odstotna, če primerjamo z lanskim obiskom, kar je ob primerjavi s celotno lansko sezono precej slabo," še doda Aleksadra Fiorelli. V Bohinju se pripravljajo na različne možne scenarije, pove Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj. "Nekaj turistov je v še Bohinju, danes pričakujemo dokončne informacije, kako je s temi, ki so še tukaj in želijo koristiti vavčerje. Enako velja za tuje turiste, ki so pri nas. Zima je tudi v času brez epidemije velik izziv. Občina Bohinj je sprejela poseben akcijski načrt za zimo, s katerim bi pomagala manjšim smučiščem, kot so Soriška planina, Senožeta in Pokljuka. Mogoče se bo letos na novo rodilo smučišče Kobla."
Tim in Tai, srednješolec in osnovnošolec, ki sta se s šolanjem na daljavo srečala že drugič. V ponedeljek sta imela v tem šolskem letu že drugi prvi šolski dan, saj so učenci višjih razredov osnovnih šol in dijakih srednjih šol pričeli z učnim procesom na daljavo. Njun dan se je, razen tega, da za obisk pouka nista zapustila doma, ni bistveno razlikoval od dneva, ko pouk poteka za šolskimi zidovi.
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Neveljaven email naslov