Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec."
Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.
"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."
Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.
"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."
Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila.
"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."
Igranje glasbe in glasbena teorija sta med seboj zelo povezani, saj brez enega ni drugega, a predvsem učenje teorije se zdi marsikateremu učencu nepotrebno in nadležno. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko so povezali glasbene izkušnje z računalniškimi in programerskimi znanji ter pripravili spletno platformo Trubadur. S pomočjo elementov igrifikacije, ki predstavlja pomemben didaktični proces, želijo učencem približati in osmisliti učenje glasbene teorije, hkrati pa s tovrstno platformo tudi razbremenijo učitelje, saj učenci takoj vidijo pravilne rezultate pri posameznih vajah. O igrifikaciji didaktike in njenem pomenu za učenje glasbe razmišlja dr. Matevž Pesek, docent na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani in eden izmed ustvarjalcev platforme Trubadur.
Botanični vrt v Ljubljani na današnjem mestu deluje že vse od leta 1810, varuje domačo floro in je varuh biodiverzitete. Ustanovljen je bil kot vrt domovinske flore v okviru visokih šol za potrebe medicinskega študija v času Ilirskih provinc in je tako naša edina ustanova, ki deluje neprekinjeno od svojega nastanka. Vrt je zasnoval Franc Hladnik, ki je bil njegov prvi ravnatelj in hkrati še predavatelj za naravoslovje in botaniko na že omenjeni šoli. Prvotno je vrt meril 33 arov, inventarni spisek za leto 1812 pa navaja že 766 domačih vrst. Danes imajo v botaničnem vrtu na Ižanski cesti, na dveh hektarjih in pol površine, 5000 različnih rastlinskih vrst iz Slovenije in celega sveta. Njegova raziskovalna rastlinska zbirka zajema več kot 20.000 enot predstavnikov naše flore, v semenski banki pa imajo shranjena semena 3500 različnih rastlinskih vrst. O nekaterih aktivnostih vrta sta nam povedala vodja botaničnega vrta dr. Jože Bavcon in raziskovalka dr. Blanka Ravnjak.
Suzana Lovec, urednica rubrik 24ur Fokus in 24ur Inšpektor na Pop TV, opozarja, da je odnos oblasti do medijev lakmusov papir demokratičnosti oblasti. Zelo pazljivi moramo biti do tega, kako se oblast loteva spreminjati medije in kakšen je njen namen, dodaja. "Če kdaj, potrebujemo zdaj močne in neodvisne medije in kredibilne informacije V naslednjih mesecih bo toliko bolj pomembno, da bodo imeli uredniki hrbtenico. Da se ne bodo dogajala umetna uravnoteževanja človekovih pravic, zgodovinskih dejstev in resnice."
Dolga leta so poletja v Tolminu odmevala po glasbenih festivalih na sotočju Tolminke in Soče, kot so naprimer Metalcamp, Punk rock holidays, Reggae riversplash itd. Letos bo menda v nekakšni koronski izvedbi sredi poletja ugledal luč le najstarejši tolminski festival Sajeta, ki pa navadno ne pritegne tolikšne množice tujih obiskovalcev. Kakšen je torej turistični utrip Tolmina v nenavadnem poletju nenavadnega leta 2020, je v minulih dneh preveril Damjan Zorc.
V salzburškem hribovitem svetu poletnim turistom pravijo begunci pred vročino. Kako koronavirus spreminja avstrijski turizem?
Predlagana novela zakona o Slovenski tiskovni agenciji močno spreminja financiranje STA, opazno se bi predrugačil postopek imenovanja članov nadzornega sveta, zakon tudi prenaša določen del produkcije STA - avtorske fotografije, radijski in video material - na trženjski sektor, spreminja se dikcija o neodvisnosti STA. Direktor agencije Bojan Veselinovič predlagane spremembe spremlja z razočaranjem, pri tem meni, da je v ozadju celotnega paketa predlagane prenovljene medijske zakonodaje namen, da bi vsi objavljali iste vsebine. To bi bilo zelo slabo za razvoj medijske krajine, opozarja.
Zelo zanimivo je slišati tudi mnenje novinarja, ki slovensko družbo in politiko opazuje kot dopisnik BBC, enega izmed najbolj uglednih svetovnih medijev. Guy De Launey, ki iz Ljubljane spremlja dogajanje v vseh državah nekdanje Jugoslavije, izpostavlja pomen kakovostnih medijev in velik pomen javnega servisa ravno zaradi izkušnje s koronavirusom. Tudi o vplivu politike na medije v državah nekdanje Jugoslavije.
Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.
Za mnenje, kakšne javne medije si v Sloveniji želimo, smo vprašali komunikatorko znanosti in znanstveno novinarko na Radiu Študent Zarjo Muršič, ki je nedavno doktorirala na britanski univerzi Durham. Kot meni, je osnovna naloga javne RTV, da goji raznolikost in različnost ter da svojim bralcem, gledalcem in poslušalcem predoča zgodbe, o kateri sicer ne bi razmišljali, zgodbe, ki odprejo horizont razmišljanja in človeka izvzamejo iz mehurčka, v katerem morda nevede živi v vsakdanjem življenju. Zelo pomembno se ji zdi, da je javna RTV dostopna vsem, da ljudi vzgaja in zahteva od njih, da prisluhnejo tudi zahtevnejšim vsebinam.
Dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani sociolog Roman Kuhar opozarja, da mora biti javni RTV servis v demokratičnih državah in družbah slaba vest politike. Pravi tudi, da javni RTV servis opravlja naloge in funkcije v odnosu do različnih delov družbe, ki so po svoji naravi nekomercialne. Če bi RTV podvrgli tržnim mehanizmom, kot to v zakonu predlaga vlada, bi to pomenilo njegov konec. S tem bi izgubili zadnji branik demokracije.
Novinar Mladine Vasja Jager, ki podrobno spremlja spremembe na medijskem področju opozarja, da predlogi sprememb medijskih zakonov niso reforma, ampak vse drugo. V pogovoru tudi o pomenu javnega zavoda RTV Slovenija in napadu na naodvisnost novinarstva. Foto: Bobo
Medtem ko so druge države sprejemale posebne sheme pomoči za medije, je slovensko ministrstvo za kulturo konec aprila sporočilo, da ne more zagotoviti niti izplačila sredstev iz že v letu 2019 zaključenega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2020. Kaj to pomeni, predvsem za tako imenovane manjše, specializirane, tudi lokalne medije razmišlja Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Foto: Osebni arhiv
Peter Čakš z Inštituta za medijske komunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko na Univerzi v Mariboru se strokovno ukvarja s spremljanjem medijske krajine, bolj podrobno tudi lokalne. Z Gašperjem Andrinkom sta se pogovarjala o tem kako zelo bi spremembe v Zakonu o medijih zarezale v lokalno novinarstvo, ki je sicer že dolgo na udaru,
V času pandemije smo ugotovili, kako pomembno je imeti močno javno radiotelevizijo, zato je filozofinjo dr. Renato Salecl predlog nove medijske zakonodaje in izjemno kratek rok za javno razpravo zelo negativno presenetil
V času pandemije smo ugotovili, kako pomembno je imeti močno javno radiotelevizijo, zato je filozofinjo dr. Renato Salecl predlog nove medijske zakonodaje in izjemno kratek rok za javno razpravo zelo negativno presenetil.
Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl o trenutnem položaju medijev v Sloveniji, vlogi javnega servisa in predlaganih spremembah medijskih zakonov.
Dobrodelni koncert, ki se je zapisal v zgodovino popularne kulture, so spremljali v več kot 150 državah. Tudi na našem radiu, med voditelji prenosa je bil Dragan Bulič. "Dogodek mi bo ostal v trajnem spominu. Do takrat se kaj takega ni zgodilo, da bi ves svet hkrati gledal kaj takega. Zbrala so se res imena, ki so v tistem času nekaj pomenila. Noben ni bil iz druge lige." Elton John, The Who, Sting, Status Quo so samo nekatera velika imena, ki so nastopila v Londonu. Med 13. uro popoldne in enajsto zvečer po našem času je vsak bend zaigral nekaj skladb. Phil Collins pa je edini glasbenik, ki je nastopil na obeh prizoriščih. Zaradi časovne razlike je to bilo izvedljivo. Najprej je popoldne nastopil v Londonu, potem pa se je usedel na letalo in (po našem času) ob dveh zjutraj nastopil še v Filadelfiji.
Boštjan Noč je na čelu Čebelarske zveze Slovenije že 14 let, letos marca pa je to funkcijo ob ponovni izvolitvi prevzel še za en mandat. Zamisli in predlogov mu tudi za prihodnja 4 leta ne manjka. Ena je tudi ta, da bi bil ves med na tržišču EU-ja kakovosten in sledljiv. Podatek svetovne čebelarske organizacije je, da je na trgu kar 70 odstotkov ponarejenega medu. Pri nas imamo na srečo dober inšpekcijski nadzor in zato takega medu v trgovskih centrih ni veliko. A ne gre samo za stvar ponaredka, pravi Boštjan Noč, med, ki je pridelam za 3 evre ne more imeti prave kvalitete. S svetovnim dnevom čebel se je pri nas sicer povečalo zavedanje ljudi o pomenu čebel, sadimo več medovitih rastlin, v kmetijstvu se uporablja manj umetnih gnojil. Pred kratkim pa je prišla novica, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga ukinitev nacionalne odredbe, s katero je leta 2011 prepovedalo uporabo treh neonikotinoidov, pesticidov nevarnih za čebele, saj da gre za nepotrebno podvajanje nacionalne zakonodaje z evropsko.
Kar koli v življenju počne Metka Damjan, je skoraj vedno vezano na besedo. Je namreč samozaposlena v kulturi in dela kot gledališka lektorica v skoraj vseh slovenskih gledališčih. Ukvarja se tudi s tehniko govora, retoriko in dihom. Kot pravi Metka Damjan, so besede tiste, ki bogatijo njeno delo: »Neodjenljivo brskam po neizrekljivem in poskušam ustvariti izrekljivo.« Njen poletni namig pa sta pravzaprav dve slikanici: Tu blizu živi deklica Ide Mlakar Črnič ter Ujemi mi sinjega medvedka Silvije Šesto
Neveljaven email naslov