Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.
Intervju z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, o tem, kako spremljajo predlagane spremembe medijske zakonodaje v Sloveniji in kakšna je usoda javnih medijev
Jean Philip De Tender, zakaj so javni mediji v družbi ta hip tako pomembni? Zakaj se moramo boriti za njihov obstoj in neodvisnost?
"Javni medij je temeljni kamen demokracije, ker zagotavlja in omogoča neodvisne in zaupanja vredne vsebine. Kadar govorimo o javnih medijih, ne govorimo o komercializaciji, ampak o zavezanosti določenim vrednotam. Naj vam omenim predvsem dve, ki sta res pomembni, to sta univerzalnost in neodvisnost. S sledenjem univerzalnosti skuša javni medij doseči vsa občinstva, neodvisno od starosti, rase in spola, z zavezanostjo neodvisnosti pa se oddaljuje od kakršnegakoli komercialnega in političnega pritiska. Primerjajmo Evropo z Združenimi državami Amerike, kjer koncepta javnega medija skoraj ni. Prav v ZDA lahko vidimo opazen potop v totalno polariziranost družbe, vse teme se stapljajo le v belo ali črno, zgovoren primer tega je zelo pristransko poročanje televizijskih mrež Fox in CNN. V Evropi imamo zgodovinsko tradicijo javnih medijev z osnovnim namenom, da zagotovimo neodvisnost v poročanju."
Ravno v primeru teh velikih mrež, ki jih omenjate, se zgovorno kaže, kako se medijski trg konsolidira, drastično hitro spreminja, kako se vse skupaj zgošča v rokah le peščice medijskih velikanov. Kako se lahko javni servis v prihodnje temu sploh postavi po robu?
"Nadvse pomembno je, da ima posamezen javni medij dovolj sredstev, vir teh pa mora biti lokalen, torej mora temeljiti na posamezni državi oziroma regiji. To je edini način, da si zagotovimo tudi vnaprejšnje pokrivanje tematik, ki odsevajo lokalno stanje, stanje v določeni državi. V veliko državah poznamo primer posebne RTV naročnine, s katerimi ljudje sami pokrijejo stroške obratovanja javnega servisa in s tem zagotavljajo njegovo neodvisnost pri poročanju. A financiranje postaja vse bolj pomembno, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Vse bolj opazen je namreč trend, kjer veliki igralci, kot so Facebook, Amazon, Google, Netflix, ki so ameriško orientirani in z izjemnimi vsotami denarja, vse bolj konkurirajo glavnim medijem v evropskih državah. V prihodnosti bodo le še dobro finančno podkrepljeni in neodvisni lokalni in nacionalni mediji ustrezno pokrivali teme, ki so pomembne in specifične za določeno območje in njene prebivalce.
Naj naveden primer Švice, kjer se javna RTV prav tako financira iz naročnine. Pred dnema letoma so se državljani na referendumu z veliko večino izrekli za nadaljevanje tovrstne podpore svojemu osrednjemu javnemu mediju. S tem so se zavzeli za nadaljnje ohranjanje in spodbujane njihove lokalne medijske ustvarjalnosti in vsebine. Pomembno je, da govorimo o neodvisnem javnem mediju. Razlika je namreč med javnim in državnim medijem. Pri slednjem se izvaja neposredno vladno poseganje v delovanje medija, kar vsekakor ni dober model, s tem se namreč ruši temeljno načelo neodvisnosti. O javnem mediju govorimo le v primeru, ko ta sredstva za delovanje dobiva s strani javnosti, lahko tudi države, a mora v tem primeru obstajati nekakšna pogodba, ki zagotavlja ustrezno raven financiranja, spoštovanje funkcije javnega medija in nedotakljivost njegovih osnovnih vrednot, kot so neodvisnost, univerzalnost, zanesljivost in kakovost."
Kakšen pa je vaš komentar na trenutno predlagane spremembe medijskih zakonov, ki so trenutno v javni razpravi v Sloveniji?
"Stanje v Sloveniji je zelo skrb vzbujajoče. EBU je skupaj z Evropsko zvezo novinarjev in Medijsko organizacijo jugovzhodne Evrope slovenskim oblastem poslala pismo, v katerem smo izrazili svojo skrb. Skrbita nas predvsem dve stvari: po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane. Spodbudno pa je videti, da se številni slovenski državljani izrekajo proti vladnim potezam. Videl sem pisma podpore, ki so jih poslali izpred stavbe javne radiotelevizije. Če povzamem, vse bolj smo zaskrbljeni zaradi situacije v Sloveniji, saj se bo kakovost in vrednost javnega servisa s tem okrnila, hkrati pa bodo več moči dobile komercialne postaje, ki si jih pogosto lastijo politiki. Posredno bodo vse večjo moč dobile tudi velike mednarodne korporacije. Zelo je pomembno, da ohranite neodvisnost javnega servisa, prav tako pomembno pa je zadostno financiranje in neodvisen nadzor, ne pa neposreden nadzor vlade nad odličnim delom, ki ga opravljate kot medij."
Če se to ne zgodi, kakšne spremembe lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Kam nas te spremembe lahko pripeljejo?
"Naš največji strah je, da javni medij ne bo več neodvisen, saj bi vlada opredeljevala, kakšna sporočila medij pošilja v svet. To je tveganje, ki pomeni, da javni medij postane neposreden govorec vlade. Če pogledate zahodne elektronske medije, boste v njih našli nekakšen kitajski zid, ki ločuje financiranje in njihovo vlogo na eni strani in neposreden nadzor vlad na drugi strani. Prihajam iz Belgije, kjer obe javni televiziji financira vlada, nadzor nad njima pa je povsem neodvisen. Vlada nikoli neposredno ne posega v delo javne radiotelevizije. To je trend, ki ga opažamo v državah, kjer si nekaj političnih voditeljev prisvoji oblast in želi hkrati nadzorovati sporočila, ki jih širijo mediji. A to ni več demokracija. Zato trdimo, da so javne radiotelevizije temeljni kamen demokracije, ob pogoju, da so zadostno financirane in ostajajo neodvisne."
Kakšna je potem idealna vloga politike pri upravljanju z javnimi mediji?
"Odgovoril vam bom s primerom BBC-ja. Britansko javno medijsko hišo financira vlada in denar, zbran od licenc. Podpisali so listino, ki je nekakšna pogodba, v kateri so opredelili dolgoročne strateške cilje, kot sta, denimo, digitalizacija in doseganje mlajših občinstev. Vlada nima nikoli neposrednega nadzora nad delovanjem. Delo BBC-ja nadzorujejo komisije, ki ocenjujejo skladnost s strateškimi listinami, nikoli pa ni neposrednega poseganja s strani predsednika vlade ali ministrov v vsakodnevno delovanje in odločitve medija. Če financiranje postane neposredno odvisno od predsednika ali vlade, ki lahko pogojuje financiranje z izvedbo takih ali drugačnih usmeritev, potem so to neposredni vplivi in medij ni več neodvisen."
Kako se je javni sektor v Evropi preoblikoval v zadnjih 20. letih, ko so na pohodu številne tehnološke novosti in se je način komuniciranja drastično spremenil?
"Mislim, da javni mediji še nikoli niso bili pomembnejši. Za to je več razlogov. Prvi so velike mednarodne institucije, kakršen je ameriški Netflix, ki je dostopen po vsem svetu in nadzoruje ponudbo vsebin, ki nikoli niso lokalne. Hkrati je pomembno tudi to, da morajo javni mediji doseči vsakogar. Danes je precej težje doseči mlajša občinstva, a javne radiotelevizije so v to, da bi jih dosegle čim več, vložile veliko energije. Vzdušje v svetu je vse bolj razdeljeno in polarizirano, stvari postajajo črno-bele, zato potrebujemo javne medije, ki o dogodkih v svetu poročajo neodvisno. Dobro je videti, kako velik doseg ima slovenska javna RTV, in jasno je, da občinstvo še vedno želi, da javni medij še naprej obstaja in jim prinaša lokalne vsebine, ki jim lahko zaupajo."
POSLUŠAJTE ŠE:
Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.
Intervju z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, o tem, kako spremljajo predlagane spremembe medijske zakonodaje v Sloveniji in kakšna je usoda javnih medijev
Jean Philip De Tender, zakaj so javni mediji v družbi ta hip tako pomembni? Zakaj se moramo boriti za njihov obstoj in neodvisnost?
"Javni medij je temeljni kamen demokracije, ker zagotavlja in omogoča neodvisne in zaupanja vredne vsebine. Kadar govorimo o javnih medijih, ne govorimo o komercializaciji, ampak o zavezanosti določenim vrednotam. Naj vam omenim predvsem dve, ki sta res pomembni, to sta univerzalnost in neodvisnost. S sledenjem univerzalnosti skuša javni medij doseči vsa občinstva, neodvisno od starosti, rase in spola, z zavezanostjo neodvisnosti pa se oddaljuje od kakršnegakoli komercialnega in političnega pritiska. Primerjajmo Evropo z Združenimi državami Amerike, kjer koncepta javnega medija skoraj ni. Prav v ZDA lahko vidimo opazen potop v totalno polariziranost družbe, vse teme se stapljajo le v belo ali črno, zgovoren primer tega je zelo pristransko poročanje televizijskih mrež Fox in CNN. V Evropi imamo zgodovinsko tradicijo javnih medijev z osnovnim namenom, da zagotovimo neodvisnost v poročanju."
Ravno v primeru teh velikih mrež, ki jih omenjate, se zgovorno kaže, kako se medijski trg konsolidira, drastično hitro spreminja, kako se vse skupaj zgošča v rokah le peščice medijskih velikanov. Kako se lahko javni servis v prihodnje temu sploh postavi po robu?
"Nadvse pomembno je, da ima posamezen javni medij dovolj sredstev, vir teh pa mora biti lokalen, torej mora temeljiti na posamezni državi oziroma regiji. To je edini način, da si zagotovimo tudi vnaprejšnje pokrivanje tematik, ki odsevajo lokalno stanje, stanje v določeni državi. V veliko državah poznamo primer posebne RTV naročnine, s katerimi ljudje sami pokrijejo stroške obratovanja javnega servisa in s tem zagotavljajo njegovo neodvisnost pri poročanju. A financiranje postaja vse bolj pomembno, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Vse bolj opazen je namreč trend, kjer veliki igralci, kot so Facebook, Amazon, Google, Netflix, ki so ameriško orientirani in z izjemnimi vsotami denarja, vse bolj konkurirajo glavnim medijem v evropskih državah. V prihodnosti bodo le še dobro finančno podkrepljeni in neodvisni lokalni in nacionalni mediji ustrezno pokrivali teme, ki so pomembne in specifične za določeno območje in njene prebivalce.
Naj naveden primer Švice, kjer se javna RTV prav tako financira iz naročnine. Pred dnema letoma so se državljani na referendumu z veliko večino izrekli za nadaljevanje tovrstne podpore svojemu osrednjemu javnemu mediju. S tem so se zavzeli za nadaljnje ohranjanje in spodbujane njihove lokalne medijske ustvarjalnosti in vsebine. Pomembno je, da govorimo o neodvisnem javnem mediju. Razlika je namreč med javnim in državnim medijem. Pri slednjem se izvaja neposredno vladno poseganje v delovanje medija, kar vsekakor ni dober model, s tem se namreč ruši temeljno načelo neodvisnosti. O javnem mediju govorimo le v primeru, ko ta sredstva za delovanje dobiva s strani javnosti, lahko tudi države, a mora v tem primeru obstajati nekakšna pogodba, ki zagotavlja ustrezno raven financiranja, spoštovanje funkcije javnega medija in nedotakljivost njegovih osnovnih vrednot, kot so neodvisnost, univerzalnost, zanesljivost in kakovost."
Kakšen pa je vaš komentar na trenutno predlagane spremembe medijskih zakonov, ki so trenutno v javni razpravi v Sloveniji?
"Stanje v Sloveniji je zelo skrb vzbujajoče. EBU je skupaj z Evropsko zvezo novinarjev in Medijsko organizacijo jugovzhodne Evrope slovenskim oblastem poslala pismo, v katerem smo izrazili svojo skrb. Skrbita nas predvsem dve stvari: po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane. Spodbudno pa je videti, da se številni slovenski državljani izrekajo proti vladnim potezam. Videl sem pisma podpore, ki so jih poslali izpred stavbe javne radiotelevizije. Če povzamem, vse bolj smo zaskrbljeni zaradi situacije v Sloveniji, saj se bo kakovost in vrednost javnega servisa s tem okrnila, hkrati pa bodo več moči dobile komercialne postaje, ki si jih pogosto lastijo politiki. Posredno bodo vse večjo moč dobile tudi velike mednarodne korporacije. Zelo je pomembno, da ohranite neodvisnost javnega servisa, prav tako pomembno pa je zadostno financiranje in neodvisen nadzor, ne pa neposreden nadzor vlade nad odličnim delom, ki ga opravljate kot medij."
Če se to ne zgodi, kakšne spremembe lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Kam nas te spremembe lahko pripeljejo?
"Naš največji strah je, da javni medij ne bo več neodvisen, saj bi vlada opredeljevala, kakšna sporočila medij pošilja v svet. To je tveganje, ki pomeni, da javni medij postane neposreden govorec vlade. Če pogledate zahodne elektronske medije, boste v njih našli nekakšen kitajski zid, ki ločuje financiranje in njihovo vlogo na eni strani in neposreden nadzor vlad na drugi strani. Prihajam iz Belgije, kjer obe javni televiziji financira vlada, nadzor nad njima pa je povsem neodvisen. Vlada nikoli neposredno ne posega v delo javne radiotelevizije. To je trend, ki ga opažamo v državah, kjer si nekaj političnih voditeljev prisvoji oblast in želi hkrati nadzorovati sporočila, ki jih širijo mediji. A to ni več demokracija. Zato trdimo, da so javne radiotelevizije temeljni kamen demokracije, ob pogoju, da so zadostno financirane in ostajajo neodvisne."
Kakšna je potem idealna vloga politike pri upravljanju z javnimi mediji?
"Odgovoril vam bom s primerom BBC-ja. Britansko javno medijsko hišo financira vlada in denar, zbran od licenc. Podpisali so listino, ki je nekakšna pogodba, v kateri so opredelili dolgoročne strateške cilje, kot sta, denimo, digitalizacija in doseganje mlajših občinstev. Vlada nima nikoli neposrednega nadzora nad delovanjem. Delo BBC-ja nadzorujejo komisije, ki ocenjujejo skladnost s strateškimi listinami, nikoli pa ni neposrednega poseganja s strani predsednika vlade ali ministrov v vsakodnevno delovanje in odločitve medija. Če financiranje postane neposredno odvisno od predsednika ali vlade, ki lahko pogojuje financiranje z izvedbo takih ali drugačnih usmeritev, potem so to neposredni vplivi in medij ni več neodvisen."
Kako se je javni sektor v Evropi preoblikoval v zadnjih 20. letih, ko so na pohodu številne tehnološke novosti in se je način komuniciranja drastično spremenil?
"Mislim, da javni mediji še nikoli niso bili pomembnejši. Za to je več razlogov. Prvi so velike mednarodne institucije, kakršen je ameriški Netflix, ki je dostopen po vsem svetu in nadzoruje ponudbo vsebin, ki nikoli niso lokalne. Hkrati je pomembno tudi to, da morajo javni mediji doseči vsakogar. Danes je precej težje doseči mlajša občinstva, a javne radiotelevizije so v to, da bi jih dosegle čim več, vložile veliko energije. Vzdušje v svetu je vse bolj razdeljeno in polarizirano, stvari postajajo črno-bele, zato potrebujemo javne medije, ki o dogodkih v svetu poročajo neodvisno. Dobro je videti, kako velik doseg ima slovenska javna RTV, in jasno je, da občinstvo še vedno želi, da javni medij še naprej obstaja in jim prinaša lokalne vsebine, ki jim lahko zaupajo."
POSLUŠAJTE ŠE:
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov