Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Kaj ljudi iz pokoja vleče na položaj ministrov? Ali je prišel čas, da v Sloveniji uvedemo gerontokracijo? Na ta vprašanja Mihi iskal odgovore s poslušalci jutrnajih nebuloz.
Happy Ol McWeasel je sedemčlanska štajerska zasedba, ki navdušuje s keltskim punk rockom. Pred dvema letoma so izdali prvenec No Offense, s katerim so letos okužili tudi Japonce ter ga za njihov trg izdali ponovno.
Enostavno, a pazite, ker je pa na koncu past: Ali naj država še plačuje glasbeno šolo?
Karmakoma so nas v začetku leta pritegnili s prvencem Imagionation & Mechanical Metamorphoses, navdušujejo pa tudi z energičnimi nastopi v živo.
Mihi je že zgodaj zjutraj skušal ugotoviti, zakaj tako radi spremljamo resničnostne šove.
V kantavtorski glasbeni zvrsti je bil pri nas med naprednejšimi. Tomaž Pengov, ki je tiho “odpotoval” februarja letos, se je z vinilno izdajo Odpotovanja (bilo je v začetku sedemdesetih), zapisal kot prvi glasbeni ustvarjalec z objavljenim kantavtorskim albumom v nekdanji skupni državi. Tako veličastni so bili njegovi glasbeni začetki. In prav takšna so bila vsa nadaljna Pengovova glasbena dejanja. A ne le glasbena.
Mihi se je zjutraj s poslušalci spraševal, zakaj uvajamo davek na sladke pijače - res hoče država, da spijemo manj in smo zdravi pa s tem ne napolnimo proračuna? Ali je morda obratno?
V kantavtorski glasbeni zvrsti je bil pri nas med naprednejšimi. Tomaž Pengov, ki je tiho “odpotoval” februarja letos, se je z vinilno izdajo Odpotovanja (bilo je v začetku sedemdesetih), zapisal kot prvi glasbeni ustvarjalec z objavljenim kantavtorskim albumom v nekdanji skupni državi. Tako veličastni so bili njegovi glasbeni začetki. In prav takšna so bila vsa nadaljna Pengovova glasbena dejanja. A ne le glasbena.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se tokrat koncentriramo izključno na nov, tretji album danskih Iceage. S ploščo Plowing Into the Field of Love so presenetili in presegli vsa pričakovanja. Prerasli so adolescentno infantilnost in postali zrela zasedba, ki piše in igra nevarne, blatne, zakajene, a popolne rock komade. V tretjem delu bodo v prvem planu dekleta. Olivia Louvel ima že 5.album z naslovom Beauty Sleep. Dve norveški pevki, Jenny Hval in Susanna sta združili moči na albumu Meshes Of Voice. S tretjim solističnim albumom se predstavlja Laetitia Sadier, nekdaj prvi glas skupine Stereolab. Poslušamo torej izbor z albuma Something Shines.
Maja Drobne je tri mesece kot prostovoljka prek Zavoda Voluntartiat preživela v Beninu. Z nami je delila svojo izkušnjo.
Promocijski koncert skupine Mi2 ob izdaji novega albuma Cela jeba v ljubljanski Cvetličarni.
Po lanskem premoru so ustvarjalke in ustvarjalci različnih glasbenih zvrsti v uredništvo za glasbo Vala 202 letos do 15. aprila znova pošiljali svoje pesmi za novo kompilacijo Imamo dobro glasbo. Prejeli smo več kot 170 prijav glasbenikov in skupin, ki so skupaj poslali približno 250 skladb. Žirija je med njimi izbrala štirinajst pesmi, ki sestavljajo šesto kompilacijo Imamo dobro glasbo – Val014. Kompilacija Val014 je že izšla pri ZKP RTV Slovenija, na koncertu v ljubljanski Cvetličarni pa so nastopili The Swingtones, Alkimija in Jardier.
Kaj je ebola? Se je kaj bojite? Ste pripravljeni na epidemijo? Na ta vprašanja je odgovore s poslušalci Miha Šalehar iskal v torkovem jutru na Valu 202.
5-članski kolektiv iz Podgurja je edina domača avtorska instrumentalna dub zasedba. Pri nas praktično brez konkurence pa vendar je vsak njihov izdelek presežek tako znotraj dub glasbe kot v širšem glasbeno ustvarjalnem in produkcijskem pogledu.
Tokrat v Aritmičnih Ana Pupedan. To ni ime in priimek dekleta. Je pivška glasbena skupina, ki v primorskem narečju pomeni uro ena popoldan.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo neverjetno produktivni rockovski imeni iz San Francisca in stari znanki Drugega vala, v zadnjem delu pa sami veterani.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo ameriški bend VAZ, ki ga tvorita člana tria Hammerhead in ki ga lahko ujamete v živo na ljubljanskem 24-urnem klubsko-koncertnem dogodku 24h Party People, na katerem se bo v 24 urah zvrstilo natančno 24 zasedb oziroma koncertov. V zadnjem delu nekaj retromanije, nekaj aktualnih izdaj.
V jutranjih nebulozah je Miha Šalehar s poslušalci razpravljal o potrošniških nategih - čudežni vodi, čokoladi za hujšanje pa margarini z okusom masla in mehčalcem z vonjem Provanse. Niso vsi nategi slabi, nekateri so prav ljubki.
Neveljaven email naslov