Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
V teh mesecih cveti turizem, gostinci, sploh tisti z lepo urejenimi terasami, si manejo roke, večina nas bo enkrat zdaj izkoristila dopust, mlajši imajo počitnice... in ker je tam, kamor greš počet nič, treba nekaj početi, bomo pili pivo, veslali v kanuju, hodili na vodene oglede znamenitosti in imeli nasploh malce več stika z ljudmi v tako imenovani storitveni industriji. Saj veste, z natakarji, s tistimi puncami, ki vam v gledališču obesijo plašč... Gre za vprašanje našega odnosa do vseh, ki delajo v storitvenih dejavnostih. Na pošti, na banki, na tržnici, ampak predvsem v oštariji. Zanimalo nas je, kaj si mislite o tikanju ljudi v storitveni dejavnosti, katerikoli že, ampak, primarno natakarjev in natakaric. Skoraj gotovo ste tudi že opazili, da do tega vprašanja nimamo vsi enakega odnosa.
Ali so se Grki odločili prav? In kaj se Slovenci lahko naučimo od Grkov? To je Mihi spraševal v torkovih nebulozah.
Natalie Imbruglia začenja svojo svetovno turnejo prihodnji teden na festivalu Pivo in cvetje v Laškem. Z njo se je pogovarjal Tomaž Purkart.
V Nebulozah tokrat o tem, ali se starši zavedate, kaj vaši otroci počnejo na internetu.
V Nebulozah tokrat o tem, ali se starši zavedate, kaj vaši otroci počnejo na internetu.
Kaj kupiti učiteljici za darilo ob koncu leta? To je poslušalce Mihi spraševal v torkovih jutranjih nebulozah.
Koncert mlade ljubljanske skupine Čedahuči smo ga posneli aprila letos v Orto baru na njihovem tradicionalnem Festu. Bend je pred razvnetim občinstvom zaigral skoraj ves repertoar s svojih dveh plošč, še prav posebej pa je polna dvorana sprejela uspešnice Če hočeš, grem, Je mimo leto in Geronimo.
Mihi je v torkovih nebulozah preverjal, ali se vam zdi kampanija Ministrstva za zdravje, plešem 0,0 z zapestnicami učinkovita? Kaj je kul nam je nazadnje pokazal tudi sam predsednik države.
Mihi je v torkovih nebulozah preverjal, ali se vam zdi kampanija Ministrstva za zdravje, plešem 0,0 z zapestnicami učinkovita? Kaj je kul nam je nazadnje pokazal tudi sam predsednik države.
Slovenci na Dunaju so spregovorili o slovenskih predstavnikih na Evroviziji.
V prispevku boste slišali izjave članov skupine Buldožer in kustosa razstave Mihe Colnerja. Razkrili so podrobnosti o idejni zasnovi razstave, o njenem pomenu za slovensko popularno glasbeno zgodovino in nekaj zanimivosti z njihove glasbene poti. Razstava bo v Kinu Šiška odprta do 12. junija, v galeriji Photon pa do 17. julija 2015.
Kako se Dunaj pred začetkom prvega polfinala pripravlja na začetek velikega spektakla? Odgovarjajo Roman Horacek, vodja odnosov z javnostmi za ESC15 pri ORF, Ernst Woller, dunajski mestni svetnik in predsednik odbora za kulturo in znanost, The Makemakes, avstrijski predstavniki na Eurosongu in Lidija Wolfmayr Jureš, Slovenka, ki 35 let živi na Dunaju.
Sindrom alu folije - zakaj morajo biti porcije tako velike, da šajtrgo kalamarov vzamemo še za domov, v alu foliji? V nebulozah z Mihijem in poslušalci.
Eden od kandidatov za Ime tedna prejšnji ponedeljek je bil Anej Košorok, osemletni fant, ki je zaradi hude oblike mišične atrofije priklenjen na invalidski voziček. Da bi staršem pomagal zbrati denar za dvigalo, ki ga potrebuje, je napisal, ilustriral in izdal knjigo “Dogodivščine pošastic”. Anejeva zgodba je ganila tudi Franca Gornika, dirigenta in zborovodjo Partizanskega pevskega zbora iz Ljubljane, ki so ga poslušalci izbrali za Ime tedna. Predstavniki zbora so poklicali Anejevega očeta in predlagali, da bi zbor, ki ima že več kot 2000 nastopov, z zagnanim delom pa ohranja izvirno partizansko in domoljubno pesem iz zgodovine zadnjih sto let, pripravil dobrodelni koncert.
Oddaja Klub klubov tokrat prinaša koncert skupine Ana Pupedan, ki ga je ekipa Radia Slovenija posnela v ljubljanskem SiTi teatru, 12. februarja letos. Kvartet spretno krmari od odtrganega rocka do zabavljaških ljudskih viž, katerim vdihuje obešenjaške in rahlo intrigantne tekste. Ravno tukaj so člani Ane Pupedan na prvi posluh izredno direktni, a pozorna ušesa lahko še kako hitro zaznajo bodice in osti, ki so prepotrebne slovenskemu sleherniku, da bi se zganil in zahteval boljše od tega, kar ima. Redakcija Jernej Vene.
Ali res razumemo račune, ki jih plačujemo? Odgovor na to vprašanje je Mihi iskal s poslušalci v torkovih nebulozah.
Čedahuči so sicer še precej sveži, a imajo že veliko privržencev in kot boste slišali, glasno zapojejo s skupino. Severnica, Če hočeš, grem, Ljubo doma in Js in ti so tisti, ki smo jih predvajali danes, v kratem pa sledi tudi posnetek celega koncerta.
Slavcu za 40 na jumbo plakatu - zakaj? To je Mihi poslušalce spraševal v tokratnih torkovih nebulozah.
Neveljaven email naslov