Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?
Odrasli s kajenjem v avtomobilu mladim niso le slab zgled, temveč škodujejo tudi njihovemu zdravju, saj ko je posameznik izpostavljen tobačnemu dimu drugih, vdihava iste škodljive snovi kot kadilec.
V mestnem albumu se kot velika družina nabirajo Slovenjegradčanke in Slovenjegradčani. Okoli 400 jih je doslej fotografirala domačinka Katja Goljat, ki je sinoči zaključila z zadnjim fotografiranjem v improviziranem studiu na naslovu Glavni trg 24. Tako so v albumu, kamor po vsakem fotografiranju nalepi nastale portrete, že več županov, župnik, mestni posebneži in povsem običajni meščani, učiteljice joge in petja, gospodinje, odvetniki, novinarke in novinarji, skratka, različni prebivalci, ki tvorijo mesto.
Jutri se na otoku Lido zaključuje 76. Beneški filmski festival. Mostra 2019 je v desetih dneh na svoj filmski zemljevid razgrnila več kot 100 filmskih novitet vseh filmskih žanrov. V glavnem tekmovalnem programu smo lahko videli kar nekaj mojstrskih presežkov.
Pomembnejši del odraščanja so odločitve za prihodnost. Z njimi se soočamo že kot otroci, od najstniških let do odraslosti pa se njihovo število le še povečuje. Odločitve so lahko zelo težavne in marsikdo bi si upal priznati, da je med odraščanjem zaradi njih nemalokrat doživel stres. Dodatno breme na pleča svojih otrok pa pogosto prispevajo kar starši sami, ki jim odrejajo dodatne dejavnosti in pritiskajo nanje, da bi zadovoljili svoja pričakovanja glede idealnega otroka.
O tem, ali se za odstranjevanjem prikazovanja števila všečkov res skriva skrb za duševno zdravje uporabnikov ali razlogi tičijo kje drugje, odgovarjata dr. Jernej Amon Prodnik in Maša Butara.
Andrej je izbrskal priredbe uspešnic z letnico 2019, ki ne povzročajo bolečine v ušesih in kolkih.
Pogovor s Svetlano Zakharovo, eno izmed najbolj prepoznavnih obrazov ruskega in svetovnega baleta.
Da ne bodo v središču pozornosti samo fantje in nogometni klub Mura, ki sicer slovi po zvestih navijačih, sta se na Valu 202 iz terenskega studia v Murski Soboti oglasili nogometašici Tjaša in Sara.
Daniel Sukič, ki se je sicer rodil v Kanadi, se je priselil na Goričko in pravi, da je pravi Prekmurec. Kuhar po poklicu, z nabrušenim jezikom in občutkom za prebujanje okušalnih brbončic.
Končal je eno najboljših kanadskih univerz na področju inovacij, dobro leto živel v Los Angelesu, šest mesecev tudi v Ljubljani. Zakaj je izbral ravno Mursko Soboto?
Dobri ljudje, odlična hrana, neskončna ravnica. Prekmurje ob 100 obletnici priključitve matičnemu narodu izpostavljamo tudi na Valu 202.
Komik, voditelj, predvsem pa kulinarični mojster Boštjan Napotnik - Napo za poletni sprehod po gozdu svetuje poslušanje podcasta z vprašanji in odgovori za kulinarične zagate Milk Street.
Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić. Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
20. maja je ves svet poročal o trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko. Huawei naj bi ostal brez dostopa do posodobitev Googlovega operacijskega sistema Android. Kmalu potem so ZDA dogovor o prepovedi poslovanja s Huaweiem preložili za 90 dni, pred tednom pa so ga znova podaljšali za 90 dni. Kaj se bo zgodilo novembra letos, si ne upa napovedati nihče, je pa jasno, da trgovinska vojna v ospredje postavlja tudi usodo naših digitalnih življenj, ki so močno povezana s tujimi podjetji.
Alex Cvetkov je mlad režiser, nekdanji didžej in kaskader. To je logično, saj prihaja iz kaskaderske družine, njegov oče Rok Cvetkov ga je navdušil za vse vrste vragolij: “Je moj tata in tata je moj idol – če se bo on vrgel, se bo tudi sin.” Alex Cvetkov je zaradi svojega izzivanja usode pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov – pri šestih letih je s kolesom preskočili enajst ljudi; zaradi padcev, nevarnosti in tudi skrbi matere je opustil ta nevaren šport in se vrgel v filmsko industrijo. Da bi tam ostal. “Zadnji skok z motorjem, ki sem ga izvedel, je preskok dveh vlakov. Takrat se je oče ustrašil, da o mami sploh ne govorim. Oče me je potegnil stran od športa, nvem, ali obžalujem umik ali ne, sem pa imel najlepše otroštvo, polno adrenalina.” Pred kratkim je Alex Cvetkov predstavil svoj prvi kratki film Scout, ki govori o naši obsedenosti z družabnimi omrežji, prihodnje leto načrtuje snemanje svojega prvega celovečerca. “Sploh moja generacija je izgubila stik z realnostjo. Ustvarjamo neko identiteto na omrežjih, ko nismo več mi. Včasih se tudi sam spozabim in brskam na omrežjih, potem pa si rečem: ‘Hej, snemaš film o tej težavi, potem pa sam ‘skrolaš’. To ne pomeni, da je telefon slab, problem je, ko izgubimo mejo in se predamo.”
Renata Vidic v branje priporoča klasično delo, ki na tragikomičen način opisuje življenje v Makedoniji leta 1948.
Režiser in umetniški vodja SNG Nova Gorica Marko Bratuš poletne počitniške dni namenja različnim dejavnostim. Njegov poletni namig je povezan z literaturo.
Ker je kampiranje (pa tudi kompliciranje) med Slovenci priljubljeno, na vprašanje kako z enostavnostjo doseči komplicirane okuse odgovarja Boštjan Napotnik
Neveljaven email naslov