Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Lidija Dimkovska je pesnica, pisateljica in prevajalka makedonskega rodu. Od leta 2001 živi in dela v Sloveniji. Pred kratkim je k slovenskemu prevodu kultnega makedonskega dela Čas koz avtorja Luana Starove napisala spremno besedo, v branje pa vam priporoča svojo najljubšo pesnico.
25. julija je Zemljo obletel asteroid, velik kot nogometno igrišče, je sporočila Evropska vesoljska agencija. Letel je 65.000 kilometrov stran, kar morda zveni veliko, z vesoljske perspektive pa ni. Še pomembnejše je, da je človeštvo za prišleka izvedelo le približno dan prej. Zakaj, v pogovoru z Majo Ratej komentira Aljoša Masten, novinar MMC.
Dramaturginjo in režisersko Nano Milčinski mnogi bolj poznajo kot pevko številnih sodobnih, a že zimzelenih popevk. V petju združuje svoji dve največji ljubezni, glasbo in besedo. Slednjo ima zelo rada tudi v pisni obliki, saj pravi, da so knjige tako dobre, da jih ni nikoli dovolj, zato ni nič nenavadnega, da je spisek njenih poletnih namigov za branje obširen, predlaga pa, da čez poletje preberete vsaj dve knjigi. Prva naj bo takšna, ki vam bo razširila obzorje, vas napeljala na kakšno spremembo v življenju in pomagala pri duhovni rasti, drugo branje pa naj bo kak kvaliteten roman ob katerem si lahko spočijete glavo.
Ste kdaj pomislili, kdaj so Križanke kot prostor zaživele in kaj je ta prostor predstavljal davno nekoč, še pred Plečnikovo prenovo? "Korenine tega prostora sežejo v več zgodovinskih plasti, čisto na začetku se je prostor rahlo naslonil na Rimsko obzidje. Tu najdemo ogromno rimskih ostalin, ker se je v neposredni bližini nahajalo rečno pristanišče Emone," razlaga raziskovalec slovenske literature in likovne umetnosti Luka Vidmar, urednik prve poglobljene znanstvene monografije o Križankah, pri katerije sodelovalo 21 raziskovalcev s področij umetnostne zgodovine, arheologije, literarne zgodovine in muzikologije.
Tokrat smo za poletni namig prosili kitarista, orgličarja, producenta, založnika, avtorja številnih skoraj ponarodelih skladb, ki marsikatero stvar pove brez dlake na jeziku.
Phil Anderson je ameriški glasbenik iz mesta Sarasota na Floridi, ki se je z Damjanom Zorcem spet dobil po tridesetih letih
Kateri bankomati so v tujini varna izbira in katere pogoje upoštevati izven evro območja? Odgovarja Alina Meško, Zveza potrošnikov Slovenije
Predsednica Ljubljanske kolesarske mreže za poletje priporoča izlet z vlakom z novo železniško povezavo med Beljakom, Trbižem in Jesenicami, ki je namenjena predvsem kolesarjem.
Slovenski dramski igralec in voditelj oddaje Male sive celice Nik Škrlec ima celo vrsto konjičkov. Med drugim je skušal izboljšati Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo z enim vdihom, nekaj časa pa je držal tudi slovenski rekord v recitiranju decimalk števila pi. Tudi njegov poletni namig je matematične narave, vendar se ga ne ne smete ustrašiti.
Izidor Kamal Shaker na Twitterju brez kontrole piše kavne rime kar takole. Ključniku #kafetarime, na katerem je več kot 500 kavnih rim, sledi vedno več ljudi.
Pravijo, da je Azerbajdžan meka energetske industrije, nekoč pa je bila ena pomembnejših postojank na trgovinski poti, svilni cesti. Poleg plina je pomemben del zgodovine, sedanjosti in prihodnosti te mlade države, stare toliko kot Slovenija, tudi nafta. Črno zlato je uročilo celo brate Nobel. Leta 1876 so kupili majhno rafinerijo v Bakuju in tako so trije bratje postali lastniki oziroma delničarji podjetja z nafto.
Lahko uporabniki ugotovijo, da komentarji in ocene nastanitve ne predstavljajo realne slike? Svetuje Gorazd Božič, SI CERT
Predavatelj na koprski fakulteti za humanistične študije Nikolai Jeffs za počitniško branje priporoča utopično literaturo, na prvem mestu roman Ursule Le Guin Razlaščeni.
Po tokratni poletni namig smo se odpravili v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani k Heleni Janežič, ki se ukvarja predvsem s knjigami in zbirkami tiskov Slovencev zunaj Slovenije. In prav s tem področjem je povezan njen knjižni namig oziroma kar dva. Priporoča namreč dve deli enega avtorja: knjigi Poslednji deseti bratje in Dohojene stopnje pesnika, pisatelja in publicista Zorka Simčiča.
Za malo starejše generacije Slovencev se je pristanek na mesecu resnično končal šele tri mesece po zgodovinskem pristanku in zgodovinskih besedah. A če hočemo vso zgodbo s podaljšano misijo Apolla 11 tudi resnično doumeti, moramo v Beograd. In tako se, med rahlimi prepiri o tem, ali se mesecu reče Luna in ali je vsaka Luna tudi mesec, približujemo nekoč jugoslovanski, danes srbski prestolnici. Tam nas pot vodi na Dedinje. Do groba mogoče kdaj drugič, obiskali pa smo muzej Jugoslavije, ki hrani tudi spomine na vesolje. Zgodba je navadna in v večjem delu povsem pozabljena. Tako so se trije junaki, ki jim je uspelo do gor in nazaj, tri mesece po koncu misije odpravili na veliko svetovno turnejo. Kot Rolling Stonsi recimo. S predsedniškim letalom … 22 držav in 24 mest v nekaj tednih. In poglej čudo; med izbranci je bila tudi Jugoslavija in Beograd, kamor so Armstrong, Aldrin in Collins skupaj s soprogami prispeli 18. oktobra 1969.
V sredini junija se je naša radijska streha prelevila v prav posebno mesto, kjer smo lahko s teleskopi opazovali ta naš srebrni naravni satelit. Na lep poletni večer, ravno po nevihti, je namreč Frekvenca X čisto na vrh naše radijske stavbe popeljala svoje prijatelje in zveste poslušalce, ki so lahko Lunine kraterje opazovali skoraj tako blizu, kot da bi bili na konicah njihovih prstov. Kako je bilo v družbi prvega Luninega krajca in astronoma Andreja Guština, v kratki in precej neformalni reportaži, ki jo je na mikrofon ujela Maja Ratej.
50 let od pristanka na Luni so zaznamovali tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer si je mogoče vse do konca leta ogledati razstavo o tem prelomnem dogodku s slovenskega vidika. Avtorji razstave so se poglobili v obširno poročanje takratnih medijev, spomine posameznih ljudi in prispevke Slovencev pri razvoju vesoljskih tehnologij. Kako je podvig vseh podvigov, kot so ga imenovali, odmeval poleti pred 50-imi leti, skozi pripoved soavtorice razstave Irene Marušič.
Na Valu 202 praznujemo pol stoletja od prelomnega koraka za človeštvo.
Smaal Tokk Primorska region's own gengsta raper je tudi to poletje dejaven: vadi, jamma z bendom in ustvarja komade za nov, tretji album, ki ga bo s singlom napovedal septembra. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
Neveljaven email naslov