Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani predstavlja ohranjeno slovensko planinsko dediščino, naravovarstvene vsebine naših gora, evidentira, preučuje ter promovira planinsko dediščino Slovencev doma in po svetu. Tudi s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj se je dolgoletna želja vseh uresničila leta 2010 z odprtjem, a ideje in z njimi številni predmeti so se zbirali že bistveno prej. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedala direktorica Irena Lačen Benedičič.
Američani danes zaznamujejo "mole day". Mole v angleščini pomeni krt, je pa tudi izraz za posebno mersko enoto, ki je v kemiji skorajda tako samoumevna kot je vsem nam zrak, ki ga dihamo. Pa se iz svojih šolskih let še spomnite, kaj je to mol? Ne govorimo o največji mestni občini v Sloveniji, temveč o merski enoti in konstanti, ki je tudi za ne-kemike zelo fascinantna. Maja Ratej je za raziskovanje mola namenoma izbrala prav današnji dan. Njen sogovornik je bil dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta v Ljubljani.
V podporo vsakemu polletnemu predsedovanju Svetu Evropske unije Evropski inštitut za enakost med spoloma (EIGE) opravi raziskavo na temo, ki jo izbere predsedujoča država. In Avstrijo, ki predseduje še do konca leta 2018, je zanimalo, kako uravnotežena sta spola na širokem področju digitalizacije predvsem med mlajšo generacijo. Izsledki raziskave so bili objavljeni v dveh publikacijah, o temi pa smo se pogovarjali z raziskovalko Inštituta Blandine Mollard. Ena pomembnejših ugotovitev je, da imajo v Evropski uniji tako fantje kot dekleta v enaki meri osvojene digitalne veščine – a njihovo obnašanje na spletu se glede na spol razlikuje. Raziskava je namreč jasno pokazala, da se mlade ženske pri izražanju na spletu veliko bolj samoomejujejo in tudi samocenzurirajo.
Ko so Wally Schirra, Donn Eisele in Walter Cunningham postali del Nasine ekipe pri projektu Apollo, so mislili, da bodo v vesolje poleteli na drugi misiji, imenovala naj bi se Apollo 2. A zaradi eksplozije na Apollu 1 leta 1967, kjer so življenje izgubili tudi trije člani posadke, so prav Wally, Donn in Water postali legendarna trojica na Apollu 7, prvem poletu projekta v vesolje. Od takrat je minilo petdeset let, a Walter Cunningham, edini še živeči član posadke, se živo spominja trenutkov pred vzletom na večdnevno raziskovanje vesolja.
Podjetniški inkubator Podbreznik je poslovno, razvojno – tehnološki objekt v Novem mestu, ki je nastal tudi s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Na 3600 m2 sodobnih poslovnih površin mladim, inovativnim podjetjem ponujajo infrastrukturne in podporne poslovne storitve, predvsem pa omogočajo večje možnosti za preživetje in rast podjetij na državni in mednarodni ravni. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal direktor Razvojnega centra Novo mesto, Franci Bratkovič.
O Tržaškem zalivu, ki zavzema “le” 550 km2 površine, bi lahko rekli, da je kapljica v morje, če vemo, da je površina vseh svetovnih morij 361,2 milijona km2 ali 70 odstotkov površine Zemlje. Pa vendar je kljub svoji majhnosti v tem zalivu doma največje jadralsko tekmovanje na svetu – Barcolana. Letošnja – jubilejna 50. jadralska regata poteka pod geslom “Tudi jaz sem bil na Barkolani”, na krmilu pa se je znašel Mitja Gialuz, profesor kazenskega prava na tržaški univerzi in prej 30 let zagrizen jadralec in tekmovalec na Barcolani. Mitja Gialuz je spregovoril o 50. Barcolani, ki bo v znamenju povezovanja različnih kultur in skrbi za okolje ter o sloganu, da smo na jadralski regati "vsi na isti barki".
Reportaža s treninga ekipe na tekmovalni jadrnici Way of life. Jadrnica Way of life oziroma nekdanja Maxi Jena je letos prvi veter lovila že maja. Od takrat so jo preizkusili že na nekaj regatah, zdaj je pred njimi legendarna Barcolana. Ekipa poskuša trenirati vsak teden. Na čelu je slovenski olimpijec Gašper Vinčec, ki poudarja, da je najpomembnejša stvar na tekmovalni jadrnici – sinergija ekipe. Z njimi je plul Gašper Andrinek.
Najprej se je začelo kot šala, nato pa postalo tradicija. 89-letni Ivan Pivac iz Izole se namreč na jadralsko regato Barcolana že številna leta prijavi prvi. Pravi, da zato, ker če nima nikakršnih možnosti zmagati s svojo malo barko – Lepo Vido, pa lahko vsaj nekje prehiti tekmece – pri vpisu. “Pred dvema letoma sem zamudil prvi dan vpisa, nekaj se je pripetilo. Pri jadralnem klubu Barkovlje pa je nastala panika, spraševali so se, kje sem. Letos pa je dva tedna pred odprtjem prijav zazvonil telefon … spomnili so me na vpis in ko sem se vpisal, so bili veseli, da sem prišel. Seveda je sledilo obvezno darilo, ki sem ga vpeljal. Škatla vina za celo pisarno, pa fotografiranje z dekleti.”
Vsak dan vsaj tri ženske v Sloveniji izvedo za diagnozo rak dojke. Če je bolezen odkrita dovolj zgodaj, je zdravljenje učinkovito, preventiva je preprosta in v veliki meri obvaruje pred boleznijo. Val 202, v rožnatem oktobru, s pozivom po večji ozaveščenosti.
Tako hitrih in množičnih selitev v mesta, kot smo jim priča od sredine 20. stoletja naprej, nismo mogli spremljati še nikdar prej v zgodovini, ugotavlja kanadski raziskovalec širitve mest, ki smo ga morali poklicati v Brazilijo. Roberta Muggaha smo poklicali v Rio de Janeiro, ker je tam ustanovil Inštitut Igarape. Sodeluje s široko paleto univerz, raziskovalnih ustanov in medijev, v zadnjem desetletju eden najvidnejših raziskovalcev, ki na podlagi podatkov in projekcij rasti opazuje vplive hitrih širitev mest na njihove prebivalce. Intervju je nastal v okviru serije Frekvence X: Mesta prihodnosti. Objavljamo izvirni intervju v angleščini.
Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka na Nasinem plovilu – Apollo 7. Na krovu so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham. Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja vesolja je delil tudi z nami. *Pogovor je v angleškem jeziku
Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije je v Žalcu nastal ob pomoči sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Z interaktivno izkušnjo ponuja sprehod skozi zgodbo hmelja v spodnji Savinjski dolini in hkrati ohranja dediščino, ki povezuje ljudi v teh krajih. Boris Žgajnar je v pogovoru z vodjo muzeja Saro Bevc izvedel tudi, kako jih spodbuja k boljšemu razumevanju vprašanj svoje lastne prihodnosti. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu deluje namreč tudi kot konservatorsko središče. Pomaga pri ohranjanju, vrednotenju in razvijanju naravne ter kulturne dediščine.
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Nobelovo nagrado za mir leta 2018 prejmeta kongovski zdravnik Denis Mukwege in jazidka Nadia Murad za njun boj proti nasilju nad ženskami v vojni in oboroženih konfliktih. Denis Mukwege, ginekolog, ki zdravi žrtve posilstev in spolnega nasilja v Demokratični republiki Kongo, je leta 2014 prejel tudi nagrado Saharova, takrat se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Jakob Jaša Kenda je doktor literarnih ved, prevajalec in novopečeni avtor romana Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. Najbolj poznan pa je gotovo po prevodu serije knjig Harry Potter. V otroštvu je imel zelo odklonilen odnos do branja in pisanja, navdušili so ga šele Mumini pisateljice Tove Jansson. Takrat se je začela njegova ljubezen do fantazijske literature.
Tik pred poldnevom so v Stockholmu razglasili letošnje prejemnike Nobelove nagrade za kemijo. Letos so jo prejeli trije znanstveniki na področju proteinske, torej beljakovinske kemije, katerih odkritje sega že v 90ta leta prejšnjega stoletja, v sedanjosti pa je njihovo delo izjemno pomembna osnova pri proizvodnji biogoriv, čistejših novih materialih in učinkovitejših zdravil. Kot poroča Maja Ratej, je omenjena trojica na neki način kopirala delovanje narave in ga prikrojila za namene, ki prinašajo človeštvo korist.
Gledališki režiser Janusz Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička. Z letošnjim septembrom je zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Objavljamo nepreveden izvirni intervju.
Projekt Večgeneracijski center Planet generacij je nastal ob pomoči Evropskega strukturnega in socialnega sklada in združuje serijo preventivnih programov, ki zmanjšujejo tveganje revščine in preprečujejo zdrs v socialno izključenost. Deluje na Ljudski univerzi Velenje, dejavnosti pa potekajo tudi na drugih lokacijah sosednjih občin. Borisu Žgajnarju je dejavnosti predstavila strokovna sodelavka Edita Tamše.
Neveljaven email naslov