Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Deblas/Boginje je avtorska plesno-glasbena predstava treh samosvojih avtoric, plesalke Urške Centa, glasbenice Katje Šulc in avdiovizualne umetnice Kukle. V ospredju predstave so flamenko, ljudska poezija in pa misteriozna romska ženska.
Z izkušenimi lovci na gozdne zaklade smo šli po gobe! Pa ne, da bi v prtljažnik natlačili vse, kar je pognalo. Prekaljeni gobarji pravijo, da je vsaka goba užitna, a so nekatere le enkrat. Hudomušni-čni gobarji pripovedujejo o tajnosti najdišča gob, o človeški požrešnosti in štoravosti, ki se pojavi ob mešanju alkohola s štorovkami.
Organizacije, ki so tako ali drugače povezane z naravo, so se včeraj podpisale pod kodeks z naslovom Obisk v naravi.
Za zvezde po navadi rečemo, da se leskečejo, da se bleščijo, da migotajo … Če vas vprašamo po barvah, bi najbrž rekli, da so rumene, da so iskreče slepeče. Lahko pa so tudi modre, rdeče, celo rjave? Kaj pa če bi vas vprašali, kako zvenijo? No, ta izziv smo zastavili članu Big Banda RTV Primožu Fleischmanu, ki je sicer saksofonist, a se odlično znajde tudi na klavirju. Takole se je med različnimi tipi zvezd sprehodil po črno-belih tipkah.
Nadaljujemo serijo uspešnih zgodb z evropskimi sredstvi. Tokrat predstavljamo projekt Zavoda Bob, nevladne organizacije za mlade, ki je s Projektnim učenjem mlajših odraslih dopolnil svoje poslanstvo. Zavod je tudi mladinski center, kjer se mladi neformalno izobražujejo in kjer spodbujajo aktivno udeležbo mladih v družbenem dogajanju že od vsega začetka. Več o projektu je Borisu Žgajnarju povedala soustanoviteljica Zavoda Metka Bahlen Okoli.
Reportaža govori o ženskem spolnem organu, a nikar ne sklepajte prehitrih zaključkov. Debata ni vulgarna, ampak smo se mitov in resnic o ženskem spolnem organu lotili na biološki, zgodovinski in tudi filozofski način. Namreč, veliko je zmotnih prepričanj o tem, kaj je ženski spolni organ – na primer zakaj vagina ni enako vulva. Govor je tudi o tem, zakaj so v preteklosti – nekje pa tudi še danes – dojemali menstruacijo kot nekaj gnusnega, zakaj je bil ženski orgazem sopomenka za čarovništvo in zakaj so se v preteklosti z ženskim spolnim organom ukvarjali predvsem moški. Več o tem v pogovoru z Mito Gustinčič Pahor, ki je iz švedščine prevedla knjigo pisateljice Liv Stromquist Prepovedani sad.
Švedska dijakinja Greta Thunberg je ob začetku novega šolskega leta namesto v šolo, zakorakala pred švedski parlament in tam že skoraj mesec dni protestira in opozarja na problem podnebnih sprememb. Na Švedskem, kjer so letos zabeležili rekordno vroče poletje od začetka beleženja pred 262 leti, tem spremembam ne dajejo večjega pomena, pravi, čeprav so sprejeli najbolj ambiciozen zakon, s katerim naj bi do leta 2045 postali brezogljična družba. Greta pravi, da je to prepozno, da se nič ne zgodi brez boja in da lahko že en sam človek povzroči spremembo v družbi. Najprej je začela pri svoji družini, slavna operna pevka in njena mama Malena Ernman se je odpovedala mednarodni karieri, saj bi morala na drugi konec sveta leteti, letalska industrija pa zelo onesnažuje okolje, zdaj pa o svojem boju ozavešča ves svet.
Verjetno je ob informiranju eden od najbolj smiselnih načinov boja proti nestrpnosti in sovražnosti, ali zgolj strahu in nelagodnosti zaradi pomanjkanja izkušenj in pravih informacij, zaradi katerih ljudje iščejo zavetje v Evropi, kultura. Na Dunaju je prejšnji teden potekala že 50. ponovitev izkustveno interaktivne predstave Skozi oči begunca. Predstava ponuja realističen, nazoren in doživljajsko intenziven poskus vživljanja v trpljenje beguncev, ki se odpravljajo v Evropo po balkanski poti.
Na Univerzi Harvard v Združenih državah Amerike so pred dnevi podelili letošnje Ig Nobelove nagrade, ki jih – prav tako kot Nobelove – podeljujejo v več znanstvenih disciplinah, morda zraven tudi dodajo kakšno. Nagrade podeljujejo za nova odkritja v znanosti, le da so podeljevalci toliko bolj pozorni na smešna, zabavna, celo absurdna odkritja, ki te najprej nasmejejo, v naslednjem hipu pa ti dajo misliti. Nekaj tovrstnih odkritij iz preteklosti: matematika izginjanja pene pri pivu, ki ga nalijemo v kozarec, raziskava značajskih posebnosti skal, do tega, kako se določene vrste psov orientirajo po Mlečni cesti, do iznajdbe budilke, ki ti potuje po prostoru, ko zvoni, da je učinek bujenja še boljši …
Prva v seriji je Park Škocjanske jame, ki obsega celoten sistem Škocjanskih jam, s pokrajino neposredno nad jamami in vasmi Matavun, Škocjan in Betanja. Čeprav je še do nedavnega park sodil med demografsko in gospodarsko ogrožena območja, so se intenzivno vključevali v različne mednarodne povezave in danes predstavljajo pomembno vlogo pri sooblikovanju kakovostnega ekonomskega razvoja.
Potem ko smo 60 let plastiko izvažali v oceane, je zdaj čas, da jo začnemo od tam jemati tudi nazaj. Po petih letih raziskav in testiranj, ki so potekala v okviru projekta nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp, je iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju. Njen cilj je otok plastične nesnage, velik kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v petih letih pa ga želijo zmanjšati za polovico. Pogovarjali smo se z enim od članov zagnane nizozemsko-ameriške ekipe.
Kako zjutraj kupiti živila in se pri tem izogniti embalaži, vrečkam za sadje, vrečkam za zelenjavo, vrečkam za vrečke? Kako nakupovati tako, da ne smetiš? Če želimo proizvesti malo ali celo blizu nič odpadkov, moramo biti predvsem organizirani, je pri sebi ugotovila Sabina Čarman, ki je spremenila življenjski slog. V klasični trgovini z živili kupuje le občasno, ko v svojo vrečko, narejeno iz zavese, položi sadje in zelenjavo, v posodo, ki jo prinese s seboj, salamo in sir. Ne more pa kupiti jogurtov ali masla. Foto: GZS, Zbornica komunalnega gospodarstva
Prvi posredovalci, pri nas so to prostovoljni gasilci, ki pridobijo posebno licenco za t.i. prve posredovalce, postajajo vse pomembnejši člen pri reševanju oseb s srčnim zastojem ali drugimi življenjsko ogrožajočimi stanji. Prostovoljcev, ki so pogosto prvi pri takem človeku, je vse več, zdaj pa bodo svoje izkušnje prvič izmenjali na srečanju v Kranju.
Definicija o tem, kdo je pismen in kdo ne, se je z leti širila. Ni dovolj, da besedilo znamo prebrati, treba ga je tudi razumeti. O funkcionalni in drugih vidikih pismenosti razmišlja Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta.
8. september je svetovni dan pismenosti, ki ga po vsem svetu obeležujemo že dobrega pol stoletja. Definicija, kdo je pismen in kdo ne, se je z leti širila, sploh v zadnjih desetletjih. O funkcionalni ter ostalih vidikih pismenosti pri nas in v svetu pa zdaj več Miha Švalj v pogovoru z raziskovalko Marjeto Doupona s Pedagoškega inštituta, ki je najprej razložila, kako so pismenost pojmovali nekoč in kako jo pojmujemo danes.
Menjale so se države, spreminjale meje, jezik je postal bolj sodoben, železnica in slovesnosti ob odprtju pa so na spremembe bolj odporni. Foto: @slozeleznice
Gibanje Balkan River Defence, katerega glavni protagonist je biolog in nekdanji olimpijec, veslač Rok Rozman, danes začenja že tretje veslanje po balkanskih rekah. Akcija je usmerjena v zaščito še zadnjih "živih" rek v Evropi. Pred začetkom se je Rok javil iz Albanije.
Z dr. Andrejo Žele o členkih: parazitih, ki se obešajo na polnopomenske besede in lahko podtalno manipulirajo s sporočilom.
“Ne pozabi da nismo tu zato, da bi ljubili samo sebe,” pojejo MRFY. Vokalist Gregor Strasbergar pravi, da se plata posluša kot vse do zdaj. “Redkim bo vse všeč na prvo poslušanje, še meni ni! A če si bo posameznik vzel čas, bo našel v pesmih nekaj svojega. Glasba je iskrena, na pladenj dajemo golo resnico. Več se od nas ne more zahtevati, še sami od sebe ne moremo.“ V glasbenem jutru z Andrejem premiera nove skladbe in namigi o dolgometražnem prvencu Story.
Neveljaven email naslov