Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Njegov prvenec nosi naslov You Know I Knew in je lahek uvod v trilogijo albumov. Sledi mu album Made You Make Me, ki ga je izdal pred kratkim.
16. aprila 2018 nas je po dolgi bolezni zapustili imenitni novogoriški kitarist Alan Jakin. V karieri je igral v skupinah Era, Jutro in Go, največji pečat pa je pustil na šestih albumih skupine Avtomobili. Bil je mojster svojega inštrumenta. Z lahkoto ga je obvladoval in ravno tako je tudi komuniciral z vsemi, ki jih je zanimalo, kako ga igrati in kako najti svoj zvok. Lahko zapišem, da je bil Alan Jakin Carlos Santana in Eric Clapton v eni osebi. Ob vsakem srečanju je prisotne navdal z optimizmom in mladostno šegavostjo. Vsem svojcem ekipa Vala 202 izreka iskreno sožalje.
Mlada vsestranska umetnica, ki živi za glasbo, modo, ličenje in ustvarjanje na sploh.
Bilo je leta 1994, Kurt Cobain je vzel slovo, kariraste srajce so se pobrale v omare in eno izmed dveh glasbenih središč je bilo pripravljeno na nekaj novega. 11. aprila je izšel debitantski posnetek britanske zasedbe Oasis – Supersonic.
Orsola de Castro je nekdanja modna oblikovalka, danes aktivistka in soustanoviteljica organizacije za etično in trajnostno modo Fashion Revolution. Prizadeva si za človeške delovne pogoje, dostojno plačilo in trajnostno modo. Pravi, da se je industrija rodila z izkoriščanjem, od zasužnjenih pobiralcev bombaža v Ameriki do izkoriščevalskih tovarn v viktorijanskih časih. Sama je opazovala propad kulturne dediščine v Italiji.
Državljani sveta je ustanova, ki še čaka na uraden pečat. Kampanjo Otrokom sveta za pomoč begunskim otrokom na grškem otoku Lezbos pa sta zasnovala Jure Poglajen in David Zorko, ki sta se z begunci na Lezbosu srečala že leta 2015 in jim od takrat tudi nesebično pomagata. Begunske družine z dojenčki zelo potrebujejo otroške vozičke, da bi starši lahko otroke odpeljali na svež zrak, da bi šli po osnovnih nakupih v bližnje naselje ali vsaj za kakšno uro zapustili begunski center. Vozički, ki se zdijo nam nekaj samoumevnega, so beguncem nedosegljivi. Zato želijo Državljani sveta v sodelovanju z Borisom Krabonjo iz društva Upornik zbrati 20 tisoč evrov, s katerimi bodo kupili 300 otroških vozičkov.
Zvoka ne moremo videti, okusiti, vohati ali čutiti, lahko pa pogosto slišimo tišino. Nekateri pravijo, da je to, da slišimo tišino uspešna zaznava odsotnosti zvoka, ne pa nezmožnost slišanja zvoka. Na Univerzi v Londonu pa so zdaj objavili raziskavo, v kateri so ugotovili, da tišine ne slišijo le sinesteti, ampak tudi mnogi drugi. Pa še to: če opazite, da včasih slišite svoje misli, nimate shizofrenije. In če se vam včasih v glavi vrti komad, ki vam “ne gre iz glave”, ste v dobri družbi. Voditelj ameriškega podkasta RadioLab Jad Abumrad se je preizkusil, za uro se je usedel gluho sobo in stvari so se hitro zasukale. Čeprav je bila tišina, je Abumrad v nekem trenutku slišal komad Everywhere skupine Fleetwood Mac. Po petih minutah je slišal še brnenje čebel, pihanje vetra, pa zvok sirene. V sobi je bila tišina, v njegovi glavi pa več kot očitno ne. Kaj pa vaša glava – je tiha ali glasna? Foto: Flickr/ALwinDigital (CC)
Fotograf Henry Hargreaves uprizarja zadnje obroke pred usmrtitvijo: od ene same nerazkoščičene olive do vedra ocvrtega piščanca. Po podatkih organizacije Amnesty International so v letu 2016 smrtno kazen izrekli v 55-ih državah. Z obglavljanjem, obešanjem, smrtonosno injekcijo ali ustrelitvijo. Če se vam že ob omembi obrača želodec, si predstavljajte, da bi morali pred smrtjo naročiti zadnji obrok.
Nekatere pesmi se pojavijo in hitro pozabijo. Nekatere vztrajajo dlje, komu med nami pomenijo nekaj več, so za posebne priložnosti, vračajo v trenutke, pričarajo spomine in občutja. So pa tudi sodobne pesmi, ki postanejo neformalne himne.
Vojni veterani pripovedujejo srhljive zgodbe o vojakih, ki so osiveli zaradi strahu, čez noč naj bi osivela tudi francoska kraljica Marija Antoaneta, ko je v ječi čakala na usmrtitev z giljotino. O sivenju zaradi šoka in normalnemu procesu staranja z nevrologom dr. Zvezdanom Pirtoškom in dermatologom dr. Davidom Fisherjem s harvardske medicinske šole.
Mačka ali pes? Povej mi, katero žival imaš raje, in povem ti, kakšen si! Raziskovalka dr. Mikel Delgado z Veterinarske fakultete Univerze Kalifornije v Davisu pravi, da so si lastniki mačk in psov osebnostno zelo različni.
Iskrenost je prav gotovo ena od odlik Anje Baš, katere skladba Vse OK je še zadnja izbranka razpisa Imamo novo glasbo.
Ko metulji odletijo in ostanejo gosenice, nastopi sindrom bolečega želodca in strtega srca. Zakaj boli in kako ga zaceliti? O tem z Robertom Emeryjem, doktorjem psihologije in profesorjem na Univerzi Virginije v Združenih državah Amerike.
V radijski manipulaciji nastopa Marjan Šarec, vodilna osebnost v resničnostnem šovu Nov obraz ima tvoj glas. Z gostom o ljubezni do glasbe in petja, drugih tekmovalcih in zmagovalni strategiji, pa tudi o morebitnem nastopu na Evroviziji!
V državi, ki ima skoraj 100-odstotno internetno pokritost, iščejo načine, kako se odklopiti od elektronskih naprav. S sporočilom, da svojim možganom privoščimo oddih od vseh mogočih informacij, zato v Južni Koreji vsako leto priredijo tekmovanje, na katerem zmaga tisti, ki najdlje samo gleda v zrak in ne počne ničesar. Prepovedano je denimo brskati po telefonu, brati, spati, tudi če se tekmovalci smejejo, so izključeni. Dovoljeno pa je recimo praskanje po glavi, vrtanje po nosu, če tekmovalci postanejo žejni ali morajo na stranišče, imajo posebne kartice, ki jih dvignejo in zahtevajo kozarec vode. Tekmovanje Space – out si je zamislila južnokorejska umetnica Woops Yang, in sicer zato, ker so prebivalci Južne Koreje eden najbolj “priklopljenih” narodov na svetu, posledica pa je, da so v večini primerov vseskozi pod stresom in v zavedanju, da: “če nisi vseskozi na spletu, ne obstajaš.”
Neveljaven email naslov