Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Zgodba Novogoričanke Maje Pavlin o življenju mladih v slovenski Gorici.
Zgodbi dveh mladih s te in one strani, iz Nove Gorice in Gorice, o življenju v mestih, ki sta pravzaprav ločljivo neločljivo povezani
Nova Gorica nosi vzdevek mesto mladih. Ampak ne le zato, ker velja za eno izmed najmlajših slovenskih mest. Mesto naj bi mladim ponujalo tudi raznovrstno izobrazbo, ulice mesta pa v vseh letnih časih mlajšim generacijam bogatila življenja s koncerti, festivali, gledališkimi predstavami in drugimi kulturnimi, kulinaričnimi in etnološkimi prireditvami. Kako pa je v resnici biti mladi občan Nove Gorice?
“Mislim, da vedno manj čutimo državno mejo z Italijo, predvsem zato, ker odkar smo v Evropski uniji je praktično ni. Je pa res, da se še vedno družimo predvsem na naši strani meje. Torej Slovenci na slovenski strani, Italijani na italijanski strani."
Tako življenje v slovenski Gorici opisuje Maja Pavlin, študentka varstvoslovja, ki med letom v Ljubljani hkrati študira sociologijo na Fakulteti za družbene vede. Kadar pa ni v prestolnici, je prebivalka Nove Gorice. Za katero pravi, da ni tako daleč, kot se na zemljevidu zdi.
Kako pa življenje ob slovenski meji živijo mladi prebivalci stare Gorice?
"Povem vam lahko, da se čutim pol Italijana, pol Slovenca. Skoraj se ne zavedam, da je meja. V trenutnih razmerah ja, ampak drugače niti ne pomislim nanjo, ko jo prečkam. Te meje skoraj ne priznavam. Meni je to isto mesto. Mogoče me spominja na zgodovino, ki upam, da se ne bo ponovila. Verjamem v Evropsko unijo. Meja je zgolj en opomin na stvari, ki so se enkrat zgodile in upam, da se ne bodo več ponovile." - Alessandro Junior Frandolič, študent mednarodnih ved v Gorici."
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Tako pa se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes? In odgovoril nam je tako.
Upokojenci, oziroma kot si pravijo sami, penzionisti, vsako jutro telovadijo v bližnjem ljubljanskem parku. “Tudi v ekstremnih razmerah, ko je -10 stopinj, naliv ali grmenje,” pravi skoraj sedemdesetletni Mirko. Upokojenci med vadbo zajemajo energijo sonca in vesolja. Ko sem jih tako večkrat srečala, sem se jim pridružila. Še zdaleč nisem bila najbolj gibčna ali spretna. Tudi to se sčasoma spremeni, pravi Danica: “V začetku ne moreš stati na eni nogi, potem pa z veseljem. To je velik napredek!”
Nik Loukas je po številu kilometrov v zraku lani skoraj petkrat obkrožil Zemljo. Pred petimi leti je zaradi prebitih ur na letalu začel s pisanjem bloga InflightFeed. Tam objavlja informacije in fotografije hrane, ki jo strežejo med leti. Najslabši zajtrk je jedel na letu od Delhija do Pariza: “Rogljič je bil trd in posušen, naravnost odvraten. Obrok, ki ga ne bi smeli streči potnikom, sploh pa na tako dolgem letu.“
Več kot 180 osnovno in srednješolcev ta teden obiskuje poletni tabor inovativnih tehnologij na Fakulteti za elektrotehniko, ki ponuja 17 delavnic iz različnih področij za mlade tehnološke navdušence.
Petra Hrovatin je ZOO pedagoginja, kar pomeni, da je učiteljica v Živalskem vrtu Ljubljana. Poučuje obiskovalce, ne živali. Uči nas naravovarstva, spoštovanja do živali, pomaga pri odpravljanju predsodkov, poskuša živali ljudem predstaviti realno.
Skupaj z anketiranci definiramo tri stvari oziroma pojave, ki se začnejo na črko k: kohezijska politika, konsolidacija in KKK.
Jessie Ware - Midnight Foster The People - I Love My Friends Future Islands Feat. Debbie Harry - Shadows Royal Blood - I Only Lie When I Love You Pvris - What's Wrong Haim - Ready For You Phoenix - Goodbye Soleil Cold War Kids Feat. Bishop Briggs - So Tied Up London Grammar - Non Believer Jaymes Young - Don't You Know Washed Out - Hard To Say Goodbye Wolf Alice - Don't Delete The Kisses Los Campesinos! - Renato Dall'ara Fickle Friends - Glue Vance Joy - Lay It On Me Everything Everything - Desire Childhood - Californian Light Vérité - When You're Gone Sigrid - Plot Twist Oh Wonder - Heart Strings Jorja Smith - Teenage Fantasy Grace Mitchell - Come Back For You
Kislih kumar bo kmalu konec in s tem tudi predvajanja letošnjih poletnih spotov na Valu 202. Junija sta se Katja Černela in Igorjem Velšetom zelo zabavala pri snemanju besedil. Brez iskanja pravega ambienta, kreativnega preizušanja in veliko smeha seveda ni mogoče najti pravega vzdušja, ki smo si ga zamislili. Njima gre to zelo dobro, poslušajte in se smejte!
Anže Langus Petrović – Dagi je basist, ki je od nekdaj želel biti v ozadju. Zdaj je napočil čas, da stopi v ospredje.
Ženska z iskrami v očeh. To je Dragica Trobec Zadnik. Čeprav se je pred kratkim upokojila, se še vedno rada oglasi v Mestnem muzeju v Ljubljani, saj jo tam čakajo njene velike ljubezni, njeni moški, kot pravi: Rihard Jakopič, Ivan Cankar, Oton Župančič … Ker je poleti čas, ko sprašujemo, katero knjigo nam priporočate za počitniško branje, je Tatjana Pirc to vprašala tudi Dragico Trobec Zadnik.
Rubrika Ljudje definirajo stvari … in ljudi. V njej ugotavljamo, ali je mogoče z glasom ljudstva to ali ono reč definirati čim enostavneje. Torej: kdo ali kaj je hipster?
Helikoptersko reševanje v gorah zahteva zelo visoko stopnjo izurjenosti tako posadke helikopterja kot tudi reševalcev, saj se nesreče pogosto dogajajo v slabem vremenu in na težko dostopnih predelih, kar še dodatno otežuje reševanje. Število reševanj se je julija v primerjavi z istim mesecem lani povečalo s 54 na 97, junija so uspešno prvič pripeljali inkubator in do danes izvedli sedem prevozov inkubatorja. Aktivno so sodelovali tudi pri gašenju požarov in na pogorišča odvrgli približno 450.000 litrov vode.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, največji regionalni arhiv v Sloveniji, bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv”. Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je magister Mitja Sadek, ki je zgodovinar, profesor latinščine, vodil je arhiv Dolenjske in Bele krajine, bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo
Trajektna štorija, ki je razvnela forumske pametnjakoviče. Starši so se vkrcali na trajekt, deklico pa pustili na obali. Posadka v Splitu ni hotela ustaviti plovila. Forumskim materam se to nikoli ne bi zgodilo, če bi se že, pa bi skočile v vodo in odplavale na obalo!
Festivalsko dogajanje na sotočju Soče in Tolminke se nadaljuje s sedmo izvedbo festivala Punk Rock Holiday. Od ponedeljka pa vse do jutri zvečer se bo na dveh odrih predstavilo skoraj 60 izvajalcev. Festival si sicer organizatorji, ki imajo pod okriljem tudi Metaldays, Overjam Reggae festival prihodnji teden in Motör City konec avgusta, želijo obdržati butičen. 5.000 obiskovalcev tako ostaja največje število. Med njimi je več kot 90 odstotkov tujcev, skoraj polovica prihaja iz Nemčije. Punk počitnice je obiskala tudi Mariša Bizjak.
Dijana Davtian, Rusinja armenskih korenin, že skoraj pet let živi v Sloveniji, končuje študij, zaradi katerega je prišla v Ljubljano, pred kratkim se je zaposlila, v Sloveniji se počuti odlično in varno. Tako varno, da celo svojega kolesa, s katerim se vozi po mestu, še ni nikoli zaklenila.
Neveljaven email naslov