Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.
Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike
"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."
Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."
Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami. Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.
Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."
Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.
"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."
Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva. Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.
Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.
"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."
Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.
Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.
"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."
Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.
"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."
Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil, če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.
Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno, ki nosi naslov po Stendhalovem romanu, pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.
Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.
Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …
"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."
Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke. Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."
"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.
Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike
"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."
Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."
Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami. Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.
Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."
Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.
"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."
Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva. Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.
Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.
"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."
Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.
Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.
"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."
Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.
"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."
Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil, če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.
Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno, ki nosi naslov po Stendhalovem romanu, pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.
Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.
Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …
"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."
Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke. Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."
Podjetniški inkubator Podbreznik je poslovno, razvojno – tehnološki objekt v Novem mestu, ki je nastal tudi s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Na 3600 m2 sodobnih poslovnih površin mladim, inovativnim podjetjem ponujajo infrastrukturne in podporne poslovne storitve, predvsem pa omogočajo večje možnosti za preživetje in rast podjetij na državni in mednarodni ravni. Več je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem povedal direktor Razvojnega centra Novo mesto, Franci Bratkovič.
O Tržaškem zalivu, ki zavzema “le” 550 km2 površine, bi lahko rekli, da je kapljica v morje, če vemo, da je površina vseh svetovnih morij 361,2 milijona km2 ali 70 odstotkov površine Zemlje. Pa vendar je kljub svoji majhnosti v tem zalivu doma največje jadralsko tekmovanje na svetu – Barcolana. Letošnja – jubilejna 50. jadralska regata poteka pod geslom “Tudi jaz sem bil na Barkolani”, na krmilu pa se je znašel Mitja Gialuz, profesor kazenskega prava na tržaški univerzi in prej 30 let zagrizen jadralec in tekmovalec na Barcolani. Mitja Gialuz je spregovoril o 50. Barcolani, ki bo v znamenju povezovanja različnih kultur in skrbi za okolje ter o sloganu, da smo na jadralski regati "vsi na isti barki".
Reportaža s treninga ekipe na tekmovalni jadrnici Way of life. Jadrnica Way of life oziroma nekdanja Maxi Jena je letos prvi veter lovila že maja. Od takrat so jo preizkusili že na nekaj regatah, zdaj je pred njimi legendarna Barcolana. Ekipa poskuša trenirati vsak teden. Na čelu je slovenski olimpijec Gašper Vinčec, ki poudarja, da je najpomembnejša stvar na tekmovalni jadrnici – sinergija ekipe. Z njimi je plul Gašper Andrinek.
Najprej se je začelo kot šala, nato pa postalo tradicija. 89-letni Ivan Pivac iz Izole se namreč na jadralsko regato Barcolana že številna leta prijavi prvi. Pravi, da zato, ker če nima nikakršnih možnosti zmagati s svojo malo barko – Lepo Vido, pa lahko vsaj nekje prehiti tekmece – pri vpisu. “Pred dvema letoma sem zamudil prvi dan vpisa, nekaj se je pripetilo. Pri jadralnem klubu Barkovlje pa je nastala panika, spraševali so se, kje sem. Letos pa je dva tedna pred odprtjem prijav zazvonil telefon … spomnili so me na vpis in ko sem se vpisal, so bili veseli, da sem prišel. Seveda je sledilo obvezno darilo, ki sem ga vpeljal. Škatla vina za celo pisarno, pa fotografiranje z dekleti.”
Vsak dan vsaj tri ženske v Sloveniji izvedo za diagnozo rak dojke. Če je bolezen odkrita dovolj zgodaj, je zdravljenje učinkovito, preventiva je preprosta in v veliki meri obvaruje pred boleznijo. Val 202, v rožnatem oktobru, s pozivom po večji ozaveščenosti.
Tako hitrih in množičnih selitev v mesta, kot smo jim priča od sredine 20. stoletja naprej, nismo mogli spremljati še nikdar prej v zgodovini, ugotavlja kanadski raziskovalec širitve mest, ki smo ga morali poklicati v Brazilijo. Roberta Muggaha smo poklicali v Rio de Janeiro, ker je tam ustanovil Inštitut Igarape. Sodeluje s široko paleto univerz, raziskovalnih ustanov in medijev, v zadnjem desetletju eden najvidnejših raziskovalcev, ki na podlagi podatkov in projekcij rasti opazuje vplive hitrih širitev mest na njihove prebivalce. Intervju je nastal v okviru serije Frekvence X: Mesta prihodnosti. Objavljamo izvirni intervju v angleščini.
Pred petdesetimi leti je dve minuti po enajsti uri po floridskem času, pri nas dve minuti čez peto popoldne, v vesolje poletela prva veččlanska posadka na Nasinem plovilu – Apollo 7. Na krovu so bili poveljnik Walter Schirra, pilot komandnega modula Donn Eisele in pilot lunarnega modula Walter Cunningham. Danes lahko o “zlatih časih” ameriškega raziskovanja vesolja nekaj besed pove le še Walter Cunningham, edini še živeči član posadke. Pravi, da ko so čakali na vzlet, niso točno vedeli, kaj pričakovati, saj jim o življenju v vesolju ni mogel pripovedovati še nihče. V trenutku, ko so pristali med zvezdami, pravi Walter Cunningham, pa je bilo navdihujoče. Zavedali so se, kakšni srečneži so, da so del takšnega zgodovinskega trenutka. Nekaj spominov iz tistih časov raziskovanja vesolja je delil tudi z nami. *Pogovor je v angleškem jeziku
Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije je v Žalcu nastal ob pomoči sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Z interaktivno izkušnjo ponuja sprehod skozi zgodbo hmelja v spodnji Savinjski dolini in hkrati ohranja dediščino, ki povezuje ljudi v teh krajih. Boris Žgajnar je v pogovoru z vodjo muzeja Saro Bevc izvedel tudi, kako jih spodbuja k boljšemu razumevanju vprašanj svoje lastne prihodnosti. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu deluje namreč tudi kot konservatorsko središče. Pomaga pri ohranjanju, vrednotenju in razvijanju naravne ter kulturne dediščine.
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Nobelovo nagrado za mir leta 2018 prejmeta kongovski zdravnik Denis Mukwege in jazidka Nadia Murad za njun boj proti nasilju nad ženskami v vojni in oboroženih konfliktih. Denis Mukwege, ginekolog, ki zdravi žrtve posilstev in spolnega nasilja v Demokratični republiki Kongo, je leta 2014 prejel tudi nagrado Saharova, takrat se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Jakob Jaša Kenda je doktor literarnih ved, prevajalec in novopečeni avtor romana Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. Najbolj poznan pa je gotovo po prevodu serije knjig Harry Potter. V otroštvu je imel zelo odklonilen odnos do branja in pisanja, navdušili so ga šele Mumini pisateljice Tove Jansson. Takrat se je začela njegova ljubezen do fantazijske literature.
Tik pred poldnevom so v Stockholmu razglasili letošnje prejemnike Nobelove nagrade za kemijo. Letos so jo prejeli trije znanstveniki na področju proteinske, torej beljakovinske kemije, katerih odkritje sega že v 90ta leta prejšnjega stoletja, v sedanjosti pa je njihovo delo izjemno pomembna osnova pri proizvodnji biogoriv, čistejših novih materialih in učinkovitejših zdravil. Kot poroča Maja Ratej, je omenjena trojica na neki način kopirala delovanje narave in ga prikrojila za namene, ki prinašajo človeštvo korist.
Gledališki režiser Janusz Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička. Z letošnjim septembrom je zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Objavljamo nepreveden izvirni intervju.
Projekt Večgeneracijski center Planet generacij je nastal ob pomoči Evropskega strukturnega in socialnega sklada in združuje serijo preventivnih programov, ki zmanjšujejo tveganje revščine in preprečujejo zdrs v socialno izključenost. Deluje na Ljudski univerzi Velenje, dejavnosti pa potekajo tudi na drugih lokacijah sosednjih občin. Borisu Žgajnarju je dejavnosti predstavila strokovna sodelavka Edita Tamše.
Deblas/Boginje je avtorska plesno-glasbena predstava treh samosvojih avtoric, plesalke Urške Centa, glasbenice Katje Šulc in avdiovizualne umetnice Kukle. V ospredju predstave so flamenko, ljudska poezija in pa misteriozna romska ženska.
Z izkušenimi lovci na gozdne zaklade smo šli po gobe! Pa ne, da bi v prtljažnik natlačili vse, kar je pognalo. Prekaljeni gobarji pravijo, da je vsaka goba užitna, a so nekatere le enkrat. Hudomušni-čni gobarji pripovedujejo o tajnosti najdišča gob, o človeški požrešnosti in štoravosti, ki se pojavi ob mešanju alkohola s štorovkami.
Organizacije, ki so tako ali drugače povezane z naravo, so se včeraj podpisale pod kodeks z naslovom Obisk v naravi.
Za zvezde po navadi rečemo, da se leskečejo, da se bleščijo, da migotajo … Če vas vprašamo po barvah, bi najbrž rekli, da so rumene, da so iskreče slepeče. Lahko pa so tudi modre, rdeče, celo rjave? Kaj pa če bi vas vprašali, kako zvenijo? No, ta izziv smo zastavili članu Big Banda RTV Primožu Fleischmanu, ki je sicer saksofonist, a se odlično znajde tudi na klavirju. Takole se je med različnimi tipi zvezd sprehodil po črno-belih tipkah.
Neveljaven email naslov