Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


26.09.2018

Uspešne zgodbe z evropskimi sredstvi: projekt Zavoda Bob

Nadaljujemo serijo uspešnih zgodb z evropskimi sredstvi. Tokrat predstavljamo projekt Zavoda Bob, nevladne organizacije za mlade, ki je s Projektnim učenjem mlajših odraslih dopolnil svoje poslanstvo. Zavod je tudi mladinski center, kjer se mladi neformalno izobražujejo in kjer spodbujajo aktivno udeležbo mladih v družbenem dogajanju že od vsega začetka. Več o projektu je Borisu Žgajnarju povedala soustanoviteljica Zavoda Metka Bahlen Okoli.


23.09.2018

Risoroman Prepovedani sad

Reportaža govori o ženskem spolnem organu, a nikar ne sklepajte prehitrih zaključkov. Debata ni vulgarna, ampak smo se mitov in resnic o ženskem spolnem organu lotili na biološki, zgodovinski in tudi filozofski način. Namreč, veliko je zmotnih prepričanj o tem, kaj je ženski spolni organ – na primer zakaj vagina ni enako vulva. Govor je tudi o tem, zakaj so v preteklosti – nekje pa tudi še danes – dojemali menstruacijo kot nekaj gnusnega, zakaj je bil ženski orgazem sopomenka za čarovništvo in zakaj so se v preteklosti z ženskim spolnim organom ukvarjali predvsem moški. Več o tem v pogovoru z Mito Gustinčič Pahor, ki je iz švedščine prevedla knjigo pisateljice Liv Stromquist Prepovedani sad.


22.09.2018

Petnjastletnica ‘šprica’ šolo zaradi podnebnih sprememb

Švedska dijakinja Greta Thunberg je ob začetku novega šolskega leta namesto v šolo, zakorakala pred švedski parlament in tam že skoraj mesec dni protestira in opozarja na problem podnebnih sprememb. Na Švedskem, kjer so letos zabeležili rekordno vroče poletje od začetka beleženja pred 262 leti, tem spremembam ne dajejo večjega pomena, pravi, čeprav so sprejeli najbolj ambiciozen zakon, s katerim naj bi do leta 2045 postali brezogljična družba. Greta pravi, da je to prepozno, da se nič ne zgodi brez boja in da lahko že en sam človek povzroči spremembo v družbi. Najprej je začela pri svoji družini, slavna operna pevka in njena mama Malena Ernman se je odpovedala mednarodni karieri, saj bi morala na drugi konec sveta leteti, letalska industrija pa zelo onesnažuje okolje, zdaj pa o svojem boju ozavešča ves svet.


22.09.2018

Skozi oči begunca

Verjetno je ob informiranju eden od najbolj smiselnih načinov boja proti nestrpnosti in sovražnosti, ali zgolj strahu in nelagodnosti zaradi pomanjkanja izkušenj in pravih informacij, zaradi katerih ljudje iščejo zavetje v Evropi, kultura. Na Dunaju je prejšnji teden potekala že 50. ponovitev izkustveno interaktivne predstave Skozi oči begunca. Predstava ponuja realističen, nazoren in doživljajsko intenziven poskus vživljanja v trpljenje beguncev, ki se odpravljajo v Evropo po balkanski poti.


20.09.2018

Ig Nobelove nagrade za smešna, zabavna, celo absurdna znanstvena odkritja

Na Univerzi Harvard v Združenih državah Amerike so pred dnevi podelili letošnje Ig Nobelove nagrade, ki jih – prav tako kot Nobelove – podeljujejo v več znanstvenih disciplinah, morda zraven tudi dodajo kakšno. Nagrade podeljujejo za nova odkritja v znanosti, le da so podeljevalci toliko bolj pozorni na smešna, zabavna, celo absurdna odkritja, ki te najprej nasmejejo, v naslednjem hipu pa ti dajo misliti. Nekaj tovrstnih odkritij iz preteklosti: matematika izginjanja pene pri pivu, ki ga nalijemo v kozarec, raziskava značajskih posebnosti skal, do tega, kako se določene vrste psov orientirajo po Mlečni cesti, do iznajdbe budilke, ki ti potuje po prostoru, ko zvoni, da je učinek bujenja še boljši …


19.09.2018

Uspešne zgodbe z evropskimi sredstvi - Škocjanske jame

Prva v seriji je Park Škocjanske jame, ki obsega celoten sistem Škocjanskih jam, s pokrajino neposredno nad jamami in vasmi Matavun, Škocjan in Betanja. Čeprav je še do nedavnega park sodil med demografsko in gospodarsko ogrožena območja, so se intenzivno vključevali v različne mednarodne povezave in danes predstavljajo pomembno vlogo pri sooblikovanju kakovostnega ekonomskega razvoja.


15.09.2018

V boj s plastičnim otokom, velikim za 80 Slovenij

Potem ko smo 60 let plastiko izvažali v oceane, je zdaj čas, da jo začnemo od tam jemati tudi nazaj. Po petih letih raziskav in testiranj, ki so potekala v okviru projekta nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp, je iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju. Njen cilj je otok plastične nesnage, velik kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v petih letih pa ga želijo zmanjšati za polovico. Pogovarjali smo se z enim od članov zagnane nizozemsko-ameriške ekipe.


15.09.2018

Ključ do nakupovanja živil brez embalaže je v organiziranosti

Kako zjutraj kupiti živila in se pri tem izogniti embalaži, vrečkam za sadje, vrečkam za zelenjavo, vrečkam za vrečke? Kako nakupovati tako, da ne smetiš? Če želimo proizvesti malo ali celo blizu nič odpadkov, moramo biti predvsem organizirani, je pri sebi ugotovila Sabina Čarman, ki je spremenila življenjski slog. V klasični trgovini z živili kupuje le občasno, ko v svojo vrečko, narejeno iz zavese, položi sadje in zelenjavo, v posodo, ki jo prinese s seboj, salamo in sir. Ne more pa kupiti jogurtov ali masla. Foto: GZS, Zbornica komunalnega gospodarstva


14.09.2018

Prvi posredovalci so predvsem v odročnih krajih prvi na kraju nesreč

Prvi posredovalci, pri nas so to prostovoljni gasilci, ki pridobijo posebno licenco za t.i. prve posredovalce, postajajo vse pomembnejši člen pri reševanju oseb s srčnim zastojem ali drugimi življenjsko ogrožajočimi stanji. Prostovoljcev, ki so pogosto prvi pri takem človeku, je vse več, zdaj pa bodo svoje izkušnje prvič izmenjali na srečanju v Kranju.


08.09.2018

Svetovni dan pismenosti

Definicija o tem, kdo je pismen in kdo ne, se je z leti širila. Ni dovolj, da besedilo znamo prebrati, treba ga je tudi razumeti. O funkcionalni in drugih vidikih pismenosti razmišlja Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta.


08.09.2018

Svetovni dan pismenosti

8. september je svetovni dan pismenosti, ki ga po vsem svetu obeležujemo že dobrega pol stoletja. Definicija, kdo je pismen in kdo ne, se je z leti širila, sploh v zadnjih desetletjih. O funkcionalni ter ostalih vidikih pismenosti pri nas in v svetu pa zdaj več Miha Švalj v pogovoru z raziskovalko Marjeto Doupona s Pedagoškega inštituta, ki je najprej razložila, kako so pismenost pojmovali nekoč in kako jo pojmujemo danes.


08.09.2018

Progo Ljubljana–Trst leta 1857 odprl cesar, 2018 pa podobno pompozno evropska komisarka

Menjale so se države, spreminjale meje, jezik je postal bolj sodoben, železnica in slovesnosti ob odprtju pa so na spremembe bolj odporni. Foto: @slozeleznice


07.09.2018

Tretje veslanje za zaščito živih rek

Gibanje Balkan River Defence, katerega glavni protagonist je biolog in nekdanji olimpijec, veslač Rok Rozman, danes začenja že tretje veslanje po balkanskih rekah. Akcija je usmerjena v zaščito še zadnjih "živih" rek v Evropi. Pred začetkom se je Rok javil iz Albanije.


07.09.2018

Aljažev stolp v dolini

Oglašanje iz Mojstrane


07.09.2018

Na videz nepomembne besede z izredno manipulativno močjo

Z dr. Andrejo Žele o členkih: parazitih, ki se obešajo na polnopomenske besede in lahko podtalno manipulirajo s sporočilom.


05.09.2018

MRFY: premiera skladbe Umru zate

“Ne pozabi da nismo tu zato, da bi ljubili samo sebe,” pojejo MRFY. Vokalist Gregor Strasbergar pravi, da se plata posluša kot vse do zdaj. “Redkim bo vse všeč na prvo poslušanje, še meni ni! A če si bo posameznik vzel čas, bo našel v pesmih nekaj svojega. Glasba je iskrena, na pladenj dajemo golo resnico. Več se od nas ne more zahtevati, še sami od sebe ne moremo.“ V glasbenem jutru z Andrejem premiera nove skladbe in namigi o dolgometražnem prvencu Story.


01.09.2018

Naš radio ima dva rojstna dneva

Radio Slovenija, ki  letos praznuje 90 let, ima dva rojstna dneva: 1. septembra in 28. oktobra. Prvi september je bolj družinski praznik, 28. oktober pa protokolarni.


01.09.2018

Vsak starš hoče “naj otroka”

Tatjana Brenčič Okorn je vzgojiteljica, ki že 40 let opazuje in vzgaja otroke. Pravi, da so ti enaki kot pred desetletji, le dojemanje otroka nekoč in danes se je spremenilo. Vzgojiteljica razlaga o socialnih razlikah, besedišču novodobnih otrok in odraščanju v digitalni dobi. Poudarja, da preveč zapletamo. Vsak otrok rabi sprejemanje, ljubezen in varnost, pri vzgoji pa poštenje. “Ne bo ti zameril, če ga boš opozoril, da je nekaj naredil narobe. Ti bo pa zameril, če mu boš rekel, da je neumen ali žleht. Opozoriti moraš na dejanje, ne pa mu lepiti etikete.“


31.08.2018

Poletni namig: Liljana Klemenčič

Množica ljudi v Sloveniji prebira knjige v okviru bralne značke za odrasle. Ta se je že tako zlila z vsakdanom knjižnic, da smo pozabili, od kod izvira. Ideja o tem, da bi kakovostne knjige načrtno prebirali tudi odrasli, je pred 18. leti zrasla na zeljniku znane ptujske knjižničarke in pripovedovalke pravljic Liljane Klemenčič. Pravljičarka, ki s svojimi pripovedmi navdušuje tako otroke kot odrasle, je tudi pobudnica projekta Pravljice z jogo. Pred dnevi smo ji postavili izziv, da izlušči nekaj kakovostnih knjig za poletno branje.


31.08.2018

Kdo še kadi v avtu?

Čeprav se nam zdi, da je kajenje v avtu, sploh ob prisotnosti mladoletnikov, le oddaljen spomin na neke druge čase, pa ni tako


Stran 66 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov