Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Številne študije kažejo, da globalno segrevanje poleg neposrednega vpliva na planet Zemlja vpliva tudi na vedenje ljudi, saj naj bi bili ti ob višjih temperaturah bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju. Poljudno-znanstveni dokumentarni filmi so gledalcem zanimivi, a nebiologom velikokrat nerazumljivi. Biolog Edo Džafić se je nad njimi zaradi BBC-ove serije Sinji planet navdušil že kot otrok.
Od začetka epidemije se je čas, ki ga preživimo na pametnih napravah in ob različnih zaslonih, skokovito dvignil. Delo od doma, šolanje na daljavo, druženje preko zaslonov. Prezgodnja in čezmerna uporaba zaslonov pa ima lahko še posebej škodljive učinke na otrokov razvoj in zdravje. V Sloveniji pediatri namreč že opažajo posledice pretirane uporabe zaslonov pri otrocih. Tudi zato so pri Zdravniški zbornici Slovenije pripravili enotne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
Benjamin Džinić - Ghet svoj glasbeni svet gradi že dve desetletji in je eden izmed boljših ustvarjalec beatov na domačih tleh. A kot poudarja, je v prvi vrsti raper. Domača scena ga pozna po nonšalantnem, uličarskem flowu ter osebnoizpovednih, družbenokritičnih, predvsem pa nepredvidljivih besedilih. Kot večina pripadnikov velenjske hiphopovske subkulture je tudi sam začel kot najstnik ob družbi in pomoči podobnomislečih duš med betonskimi bloki industrijskega mesta. "V 8. razredu bi moral na valeto, pa sem raje šel na svoj prvi koncert. Oče mi je rekel, naj ne hodim domov, če bom to naredil. Pa sem vseeno šel. Pa ni bilo nič. Mama mi je odprla, oče je bil jezen, ker je moral on namesto mene plesati. Aja, pa oprosti, Nadja!" Ob boku z Nemirjem in Mentally Ill-om so ustvarjali prve skladbe, ko pa se je vse bolj zdelo, da lahko postane resno, je prišla tudi potreba po dobrih instrumentalih za rap. Ghet je točno vedel, kakšne beate si želi in se jih je zato lotil delati kar sam. Sledila je kompilacija ILL TAPE VOL. 01, kmalu je bila del mixtapa Radio Banga Vol. 10, sledile pa so prve produkcije aranžmajev, nato pa se je leta 2011 zgodil Mrigz'N'Ghet Hitz. Ghet ima v svoji bazi veliko beatov – "Ghet Heatov", a ker glasbe ni nikoli preveč, nenehno raziskuje, posluša, shranjuje, razvršča in ustvarja nove instrumentale. Sodeloval je že z veliko domačimi raperji – Emkejem, Zlatkom, Mirkom, Ženo, Drillom, Mitom ... Zadnje čase pa ustvarja tudi skupaj s Stalkerjem in Sladico. Najraje se loteva večjih projektov, na primer produkcij albumov, da se lahko umetniku posveti bolj kakovostno. A čeprav je glasbe neskončno, ni vsa "uporabna". "Nekaterih komadov ne semplam, ker so preveč dobri, jih preveč spoštujem. Zavrtim si komad, ga poslušam vedno do konca, ne vem, kaj bi vzel iz njega, tako dober je. In kaj boš potem? Poslušaš ga vse življenje in to je to. In upaš, da ga ne slišiš v kakem drugem beatu."
Kralj reggaeja je po štirih desetletjih še vedno simbol miru, enotnosti in ljubezni, poet z globokimi verskimi in političnimi idejami
Ob 50-letnici Mednarodnega društva za preučevanje, gojenje in varovanje mesojedih rastlin letos prvič praznujemo tudi svetovni dan, posvečen tem nenavadnim predstavnicam rastlinskega sveta. Mesojedkam bomo tako odslej namenili vsako prvo sredo v maju. V ta namen so ta teden v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani v vlažnem tropskem rastlinjaku pripravili prav posebno razstavo. Med mesojede rastline nas je popeljal vrtnar Jure Kališnik.
Odgovori: Asiago, Fischer, Eva Mori, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Anamarija Lampič.
"Sem Mojca Zorko in delam na Slovenski tiskovni agenciji. Ob dnevu svobode medijev si želim le delati. Profesionalno, neodvisno, brez skrbi in borbe za eksistenco kolegic in kolegov. Želim si, da sveta ne bi spremljali le prek družbenih omrežij, pač bi spremljali in presojali relevantne novinarske vsebine. Novinarji, ki spoštujejo profesionalne standarde, so pomembni za obveščenost družbe, čeprav bi vas nekateri radi prepričali v nasprotno. Ja, pomembno je v kakšnih okoljih delajo." Ob mednarodnem dnevu svobode medijev razmišljajo: Mojca Zorko, STA; Igor Evgen Bergant, RTV Slovenija; Alice Petren, švedski javni radio; Maja Sever, HRT; Peter Žerjavič, Delo; Eva Jung, danska preiskovalna novinarka; Timotej Milanov, Vestnik; Uroš Esih, Delo; Janko Petrovec, RTV Slovenija in Žana Vertačnik, Večer
S tem, ko so se zaprle gostilne, se je spremenil tudi naš način obedovanja. Namesto srečanj s sodelavci ali prijatelji ob kosilu ali večerji, si hrano naročamo v službo ali domov. Če nam jih v manjših mestih gostinci še vedno pripeljejo z lastnim prevoznim sredstvom, dostavljalce v večjih slovenskih mestih prepoznate po rdečih torbah z napisom E-hrana, še precej bolj prepoznavni in številčnejši pa so svetlo modre škatle v lasti finskega podjetja Wolt. Na hrbith in v naročjih jih v Sloveniji nosi 500 Woltovih partnerjev dostavljalcev. Z enim izmed njih se je srečala in pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Darja Ramšak Tešić je diplomirana medicinska sestra, ki dela v dispečerskem centru Maribor. Željko Tešić je diplomirani zdravstvenik, zaposlen v urgentnem centru Celje. Imata tri otroke. Obdobje korone je zanju izjemno naporno. Dogovarjanje za snemanje je zahtevalo veliko koordinacije, saj ni veliko trenutkov, ko ni eden od njiju v službi. V okolici Celja ju je obiskal Gorazd Rečnik.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje letos beležijo porast mišje mrzlice, bolezni, ki so jo pri nas prvič zabeležili leta 1954. Gre za bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi in se z glodavca na človeka prenese z vdihavanjem virusov, ki so v izločkih teh živali. Več primerov te bolezni pa pomeni tudi povečanje mišje populacije, oziroma mišje leto, ki pride na vrsto po letu, ko je bilo v naravi dovolj hrane. Kateri listavec je kriv za porast populacije glodavcev? Še več zanimivosti o miših in drugih glodavcih bo povedal muzejski svetnik in vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, profesor doktor Boris Kryštufek, ki je lani prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Zvezdan Simič ali Dj Zeds je na glasbeni sceni, sicer večinoma v ozadju, prisoten že dobrega četrt stoletja. Preden zaide sonce je TV režiser, noči, če ni športnih dogodkov in pravzaprav ves prosti čas pa je namenjen glasbi.V devetdesetih je bedel ob razvoju domačega hip hopa, r&bja in funka. S svojimi miksi, v katerih združuje različne žanre, je zelo prepoznaven na slovenski urbani glasbeni sceni. Začel je z vrtenjem glasbe na šolskih plesih, v devetdesetih pa ga je premamil hip hop. Njegov najljubši način ustvarjanja nove glasbe je proces, ki se mu reče mashup. "Mashup je sestavljenka dveh ali več pesmi skupaj. Gre torej za instrumentalno verzijo ene pesmi, ki jo združimo z vokalno verzijo druge pesmi. Zelo redki mashupi so uradno izdani, za katere založbe poskrbijo, da grejo ven. Večina je čisti underground in jih večinoma didžeji uporabljamo za rolanje. Sam delam veliko mashupov, vsi žanri iz različnih obdobij se dajo zmiksat skupaj in lahko res vidimo, kako glasba je enaka."
Ponovna rast priljubljenosti zvoka kot medija za podajanje informacij se kaže tudi med mladimi. V Četrtnem mladinskem centru Črnuce je lani začel nastajati Radio Basement, internetni medij za poročanje, angažiranje in dialog, njegov namen pa je soustvarjati odprto in strpno družbo. Mlada ekipa s svojim delom naslavlja mlade. Z razlicnimi družbenimi tematikami, ki so v drugih medijih zaradi preobilice drugih informacij velikokrat spregledane, želijo med mladimi spodbujati angažiranost, ki je iztočnica za poglobljeno razmišljanje.
Reportaža o jugoslovanski vojaški letalski šoli, v kateri so prve letalske korake naredili tudi številni piloti, ki so se pozneje zaposlili pri nekdanjem nacionalnem letalskem prevozniku Adirii Airways, postali stebri domačih aeroklubov oziroma uslužbenci Javne agencije za civilno letalstvo. Tam je danes na oddelku za licenciranje pilotov zaposlen tudi Andrej Perc, Izolan, ki se je izšolal na letalski vojaški akademiji v Zadru, postal izvrsten pilot in se prebil v legendarno akrobatsko skupino Leteče zvezde, kateri je tudi poveljeval. V pogovoru je med drugim obudil spomine na čase, ki jih je v drugačen kontekst postavil razpad nekdanje države.
Pred pragom so prvomajske počitnice, kaj pa potovanja? Na vprašanja poslušalcev je odgovarjal Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve.
22. aprila obeležujemo dan tabornikov. Letos Zveza tabornikov Slovenije praznuje 70 let od ustanovitve oz. prve skupščine, ki je potekala 22. aprila 1951. Takrat so ustanovili Združenje tabornikov Slovenije, ki se je osem let kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije, ta pa je bila leta 1994 sprejeta v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja kot nacionalna skavtska organizacija.
Socialni psiholog dr. Bojan Musil, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, se v zadnjem letu pogosto oglaša in javno odziva na dogajanja, povezana z epidemijo covida-19. Oblast študentom ni znala prisluhniti, ko so opozarjali na svoje težave in stiske. Bojan Musil k temu doda, da v izobraževalnem sistemu, katerega del je tudi visoko šolstvo, pogosto izberejo rešitev, ki se ji reče ignoriranje.
17. april je svetovni dan hemofilije, redke bolezni motnje strjevanja krvi. Je redka, a dedna bolezen, pri kateri ljudje ne krvavijo močneje in hitreje, ampak dlje. Na svetu je približno 1.125.000 ljudi s hemofilijo, od tega jih 418 tisoč živi s hudo obliko bolezni. V Sloveniji po uradnih podatkih živi 229 ljudi s to motnjo strjevanja krvi, med njimi 205 s hemofilijo A in 24 s hemofilijo B. Kako živijo z boleznijo danes in kako so živeli nekoč?
Medtem ko v številnih državah po svetu cepljenje proti covidu-19 že poteka, se v drugih še ni začelo, ne vedo niti, kako in kje bodo dobili cepivo. To velja predvsem za države tako imenovanega globalnega juga. So pa nekatere države, ki se želijo "znajti" po svoje, med njimi je Kuba.
Neveljaven email naslov