Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Po 24 letih dela v Obalnem domu upokojencev Koper je Mitja Batagelj prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi več dni neopravičeno izostal iz dela. Na mejnem prehodu so mu hrvaški policisti odredili 14-dnevno samoizolacijo na domu, ker je prišel z države, ki jo je tisti dan Hrvaška imela za področje, kjer se širi novi koronavirus. Ko se je 30. marca 2020 vrnil v službo, ga je po končani izmeni presenetila nepričakovana novica. Delodajalec je sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Meta je starejša prodajalka, ki je delala že pri več trgovcih, tako manjših kot večjih. Ime je izmišljeno, prav tako je prosila, da ji spremenimo glas, saj ima le še nekaj let do upokojitve in si ne želi konfliktov z delodajalcem. Opaža, da se z leti razmere za zaposlene pri vseh trgovcih slabšajo, delo je vse težje, predvsem zaradi strank, ki se včasih vedejo žaljivo in poniževalno. O delovnih razmerah za trgovce med epidemijo in o delavskih pravicah se je s prodajalko Meto pogovarjal Gorazd Rečnik.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat so okna odprli godbeniki in radijski poslušalci zer ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč.
V uredništvu Vala 202 smo se odločili, da ime aprila postane Ivan Gale Ivan Gale, uslužbenec Zavoda za blagovne rezerve, ki se je v Tarči na TV Slovenija javno izpostavil, opozoril na odgovornosti za porabo javnega denarja, opisal konkretne pritiske pri izbiri dobaviteljev zaščitne opreme in sprožil trenutno največjo afero v državi v času epidemije novega koronavirusa. Na Facebooku je po odmevni oddaji nastala posebna podporna skupina z več kot 50 tisoč člani, gibanje v podporo Ivanu Galetu. Domnevne nepravilnosti bodo raziskali ustrezni organi, Ivan Gale pa je pokazal, kako pomemben je lahko državljanski pogum.
V času brez COVIDA -19 bi mnogi jadralci med prvomajskimi prazniki odprli letošnjo sezono. Še prej bi seveda opravili umazana dela na suhem, da bi bila jadrnica pripravljena na nove podvige. Letos je slika drugačna, jadrnice po večini samevajo v marinah, jadralce pa ob napovedani »ravno pravšnji burji« kar razganja. Dokaj drugačna je zgodba zakoncev Pelko, Tomaža in Lili, ki sta že ves čas epidemije na svoji jadrnici, ampak ne na morju pač pa ujeta v marini na Lanzaroteju, enem od kanarskih otokov. Tja je skiperja Tomaža poklical Aleš Smrekar.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat bodo okna odprli godbeniki in radijski poslušalci ter ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč. Tako bodo soseski dali vedeti, da so aktivni kljub izolaciji.
Režiser, profesor in predsednik evropskih režiserjev Klemen Dvornik ter zastopnik Universal Music Publishing in založnik Igor Ivanič se strinjata, da je kultura v tem času ključnega pomena.“Če v tem času ne bi bilo filma in glasbe, bi norost presegla zmerne meje, v katere smo zdaj ujeti. Tako nekako zdržimo doma, saj pobegnemo v druge svetove,” pravi Klemen Dvornik.
Daljše sušno obdobje predstavlja veliko požarno ogroženost naravnega okolja, o čemer priča tudi več požarov širom Primorske. Nekaj kapljic dežja v minulih dneh je bilo sicer dobrodošlih, vseeno pa štabi civilne zaščite nadaljujejo s preventivnimi ukrepi, med katere spada tudi nadzor najbolj ogroženih območij iz zraka. Na protipožarni polet se je podal tudi Sandi Škvarč, ne samo v vlogi novinarja, letalo je tudi pilotiral.
Saša Vipotnik (AKA Neomi) je specializantka nevrologije v ljubljanskem kliničnem centru, Boštjan Meh (BO!) pa zdravstveni tehnik, zaposlen v domu starejših občanov. Oba sta glasbenika, zaposlena v trenutno ključnem sektorju, v zdravstvu.
V teh dneh bi bil Rok Rozman, biolog, kajakaš, nekdanji olimpijec v veslanju, s somišljeniki nekje v kajaku, na reki Savi, ki naj bi jo v okviru Balkan Rivers tour št. 5 preveslali od izvira do izliva. Z veslanjem v kajaku in vsemi spremljevalnimi dogodki, vključno s protesti, so želeli opozoriti na pomembnost Save, ki je ključni del evropskega sladkovodnega ekosistema, dom Natura 2000 vrstam. Zaradi koronavirusa je akcija prestavljena na drugo leto, kar pa ne pomeni, da Rok in druščina počivajo. V nedeljo so zagnali novo kampanjo Rek ne damo!
Vodenje zahteva precej znanja, kar smo na Valu 202 ugotavljali v nizu oddaj vodenje s posluhom. V času spremenjenih razmer zaradi pandemije, so se tisti, ki vodijo organizacije, oddelke, time znašli pred novimi izzivi. Dr. Miha Škerlavaj je redni profesor managementa na Ekonomski Fakulteti v Univerze v Ljubljani, vodja pa tudi v praksi, saj je med drugim prodekan za raziskovanje.
Živalski vrt je po šestih tednih karantene spet odprl svoja vrata. A vseeno se morajo obiskovalci držati preventivnih ukrepov – sprehod je mogoč le po zunanjih površinah, za zdaj se po njem še ne smejo sprehajati psi, za obiskovalce ostajajo zaprti otroška igrišča, vivarij, notranji prostor slonice Gange, otroški živalski vrt, Kmečka bajta, pot mimo šimpanzov proti tigrom ter notranji prostor šimpanzov. Z direktorico Živalskega vrta Ljubljana Barbaro Mihelič o ponovnem odprtju, organizacijo v preteklih tednih in načrtih za prihodnost.
Članici Ženskega pevskega zbora Kombinat, ki je bil ustanovljen na dan upora 27. aprila 2008.
Letos mineva 75 let od zaprtja partizanske bolnišnice Topolovec, evakuacijske bolnišnice v Beli krajini v vasi Črešnjevec, v katero je bila vključena vsa vas. Sprejemala je težke ranjence, ki so bili ranjeni v različnih krajih Slovenije, in jih prek partizanskih letališč Otok in Krasinec evakuirala v zavezniške bolnišnice v Italijo. V spomin nanjo so v vasi, na domačiji Škof oziroma Šrajf, pred petimi leti uredili spominsko sobo.
V Idriji, v prostorih rudniškega magazina na Trgu svetega Ahacija, že nekaj let domujejo zbirke Vojnega muzeja Idrija. Njegov lastnik je domačin, ljubiteljski zgodovinar in zbiralec starih predmetov Slavko Moravec, ki je v muzeju naredil tudi rekonstrukcijo sobe iz partizanske bolnice Pavle. Ta sicer ni tako znana kot bolnica Franja, ki je kulturni spomenik državnega pomena, nosi Znak evropske dediščine in je vpisana na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU, vseeno pa se v Idriji trudijo ohraniti spomin na njo.
Partizansko zdravstvo in partizanske bolnišnice so tema, ki je pritegnila zgodovinarja Blaža Štanglja. Že ko je bil majhen, se mu je zdelo neverjetno, da so bile nekoč bolnišnice nekje v gozdu in te so zdaj postale predmet njegovega raziskovanja.
Nace Breitenberger je dolgoletni pedagog, prostovoljec, predsednik Planinskega društva Idrija, sodelavec na TOM telefonu v Idriji, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija leta 2018 podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Lani pa je prejel še državno priznanje za prostovoljno delo.
Nekateri karanteno izkoristijo za peko kruha, drugi za branje številnih zaprašenih knjig, tretji se lotijo kakšnega športa, oblikovalec in kreativni direktor AV Studia Jure Tovrljan pa je v domači karanteni z namero ozaveščanja javnosti o pomenu nošenja maske, umivanja rok in varnostne razdalje preoblikoval logotipe svetovnih podjetij in naslove uspešnih televizijskih serij. Več v pogovoru z Majo Stepančič.
Onkologinja Ana Lina Vodušek razmišlja o delu in življenju v času epidemije.
Neveljaven email naslov