Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Direktor Radia Slovenija Mirko Štular pravi, da se je v času epidemije izkazalo, da je radio tisti medij, ki mu občinstvo najbolj zaupa.
To soboto je na prvem programu naše nacionalne televizije potekala prav posebna oddaja Malih sivih celic, s katero so njeni ustvarjalci zaznamovali konec jubilejne že 25. sezone. Prvo vprašanje je oktobra leta 1994 tekmovalcem kot prvi in nato tudi dolgoletni voditelj zastavil dramski igralec Pavle Ravnohrib, v prvi sezoni so zmagali tekmovalci Osnovne šole Ormož. Od tedaj je minilo 25 sezon, 25 let torej, posnetih je bilo več kot 800 oddaj in zastavljenih več kot 10.000 vprašanj, zamenjal pa se je tudi voditelj oddaje, to je postal vsestranski dramski igralec Nik Škrlec. Nika – ki je medtem že skočil počitnicam naproti – je poklical voditelj Aljaž Golčer.
Na raziskovanje Slovenije se lahko odpravite kar s kolesom, saj se posod po državi razprostirajo zanimive kolesarske poti, primerne tako za cestne kot gorske kolesarje, družine, ki se z otroci odpravljajo na aktivne počitnice in tiste, ki si želijo zgolj nekajurni oddih od mestnega življenja. Odpravili smo se v Posočje, zapeljali pa smo se tudi po kolesarskih poteh na Gorenjskem, Kozjanskem in Obsotelju ter po slovenskem delu Dravske kolesarske poti.
Kako lahko kolesarji in avtomobilisti na cestah sobivajo? Nastajajo namreč konflikti, tako eni kot drugi bi radi uveljavili svoj prav preko razumnih meja, kar pa nikakor ni del rešitve, ampak problem. Kako lahko torej v prometu sobivajo kolesarji in avtomobili, v današnjih minutah za mobilnost raziskuje Janez Martinčič. Med avtomobili pa v tokratni oddaji APM med drugim izpostavljajo Renault captur in Renault clio.
Strukturne neenakosti so po svetu dosegale ekstremne razsežnosti že veliko pred izbruhom virusa COVID-19. Pandemija jih je kruto razkrila in še zaostrila. Direktorica mreže evropskih razvojnih organizacij CONCORD Tanya Cox opozarja, da jih moramo nujno nasloviti in začeti graditi bolj vključujoče in trajnostno naravnano gospodarstvo.
V prvi oddaji Val kolesari smo preizkusili cestna kolesa. S kolesarskim trenerjem Miho Koncilijo smo se pogovarjali o tem kako trenirati, kako se obnašati v prometu in kakšno kolo kupiti.
Prvi teden v juniju je tradicionalno namenjen ozaveščanju o težavah in potrebah slepih in slabovidnih. Mateja Vodeb iz Službe za dostopnost programov o dostopu do informacij za tiste, ki so jim v običajnih oblikah težje dostopne.
Oddaja Izodrom, ki je zaznamovala koronaobdobje, je pred dnevi doživela še zadnjo izvedbo. 49. izobraževalnih, zabavnih in izzivalnih vsebin so pripravili naši televizijski kolegi in z njimi polepšali jutro marsikateremu šolarju. Oddaje so se začele kmalu po razglasitvi epidemije, ko so se šole zaprle in so bili šolarji prisiljeni ostati doma. Žur, nepričakovano, čar živosti, ljubezen na prvi pogled, adrenalin ... so besede, ki se jih bodo ob zadnji oddaji spominjali njeni ustvarjalci.
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je ena izmed najbolj izstopajočih, na nek način pa pa tudi skrivnostnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. Bodisi zaradi učnega programa, načina predajanja znanja, medsebojnih odnosov ali samega prostora. Mnogi smo o njej slišali le iz medijev, izkušenj znancev ali govoric, redko kdo pa je imel možnost zaznati kreativni utrip Akademije in njenih rednih obiskovalcev. V reportaži o tem, kako so vsi AGRFT-jevci pravzaprav ena mala družina, kako jih je karantena izmučila pa tudi nekaj naučila ter kako umetnost ne sme nikoli zaspati v svojem boju za uveljavljanje in obstoj.
Pisanje Sarajevčana Aleksandra Hemona, piše v angleščini, primerjajo z Nabokovom in Kundero. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton. Pravi, da se nasilje nad temnopoltimi prebivalci v Združenih državah, dogaja že od nekdaj. To v Minneapolisu ni novo. Kar je novo, je kontekst. "Epidemija, Trump in trumpizem, kar se dogaja v tem hipu." Kmalu objavimo daljši intervju z Aleksandrom Hemonom, v katerem bo govoril o novem (četrtem) delu filma Matrica, o tem, kako je prvič videl igrati Michaela Jordana v Chicagu in kako se je njegova pisateljska kariera v Združenih državah amerike začela pri uglednem tedniku The New Yorker. Foto: MMCRTVSLO/Reuters
Ljudje letos tožijo o kar hudi sezoni za tiste, ki so alergični na cvetni prah. Je letošnje leto nadpovprečno v koncentracijah cvetnega prahu in obremenitvah zaradi tega? Zanimalo nas bo, kaj na to vpliva in če je katera slovenska regija še posebej izpostavljena visokih koncentracijam cvetnega prahu. Predstavili bomo tudi, kako v posameznem letu potekajo najbolj tipične alergije na posamezen tip cvetnega prahu in katera vrsta cvetnega prahu Slovencem povzroča največ preglavic. Gostja bo Andreja Kofol Seliger, vodja aerobiološkega laboratorija v NLZOH (Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano), ki je edini te vrste v Sloveniji.
Zvečer, okoli pol enajste po srednjeevropskem času, v vesoljskem centru Kennedy v Cape Canaveralu na Floridi napovedujejo zgodovinski dogodek. Ameriška vesoljska agencija Nasa bo v sodelovanju z zasebnim vesoljskim podjetjem SpaceX milijarderja Elona Muska na Mednarodno vesoljsko postajo poslala raketo falcon 9 z dvema astronavtoma. Nazadnje so Američani svoj raketoplan v vesolje poslali leta 2011. Maja Ratej se je pogovarjala s kolegom iz Multimedijskega centra Aljošo Mastnom, ki spremlja tovrstne polete in z vesoljem povezane teme.
Kje so bili študenti v času korone? So bili njihovi predlogi, zahteve slišani, njihove pravice pa dovolj zastopane?
Z Janezom Bončino – Benčem se pogovarjamo o njegovih spominih na glasbene nosilce: od radia Luksemburg do pretočnih storitev. “Glavna informacija in moja največja ljubezen je še vedno radio. Prvi je bil Radio Luksemburg. Bili smo kot eni lovci, če ti je nekaj všečnega padlo v uho, si presedel noči ob radiu in čakal na refren za refrenom.”
Prejšnji teden so se pred Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo prvič po dolgem času spet v živo srečali študentje 1. letnika Dramske igre. Po približno dveh mesecih karantene so v prostorih fakultete izpeljali uro Tehnike govora. Po 90-ih minutah ogrevanja, interpretiranja in artikuliranja so bili njihovi občutki različni. “Zame je bilo zelo ganljivo. Dva meseca sem vas gledal preko ekrana, samo do prsnega koša, kdaj ste pritekli s hriba, kdaj ste bili še v pižami. Sedaj pa ste tu, pred mano, v živo. Pravi študentje! Zdi se mi, da smo se gledali drugače, kot bi se sicer. Kot, da bi skupaj dali neko težko, intimno zadevo.” – Tomaž Gubenšek, profesor in dekan na AGRFT O poučevanju na daljavo pa smo se pogovarjali tudi z ravnateljem Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, Gregorjem Markljem.
Četrta majska sobota je bila pred tedni eden najbolj zaželjenih terminov za poroko. Toda koronavirus je tudi javno izkazovanje ljubezni postavil na glavo. Po 6- tedenski prepovedi je od 28. aprila ob upoštevanju preventivnih ukrepov spet mogoče skleniti zakonsko ali partnersko zvezo. Toda številni pari so se vseeno odločili za prestavitev na jesen ali naslednje leto.
Z dr. Markom Pahorjem z ljubljanske Ekonomske fakultete o posledicah epidemije za slovensko gospodarstvo, novem paketu vladnih ukrepov in turističnih bonih, ki naj bi pomagali preživeti najhuje prizadetemu sektorju.
Neveljaven email naslov